Iz pogovora z Ivanom Maslom, zadnjim batujskim župnikom

 

 

Po očetu Jožefu sem Trnovec iz ilirskobistriške župnije, po materi Ivani Matko iz Zarečja onkraj Velike reke. Rodil sem se na cvetno nedeljo, 29. marca 1942.

 Naša družina je bila delavska. Oče je bil železničar in ne morem reči, da smo bili ne vem kako povezani s Cerkvijo. Smo pa, kakor drugi ljudje, vedno spoštovali duhovnike.

Po ljudski šoli sem odšel v  pazinsko srednjo versko šolo, kjer sem leta 1962 maturiral in se vpisal na ljubljansko bogoslovje. Po študiju in vojaščini sem bil 29. junija 1968 skupaj s Pavlom Čibejem, Silvestrom Lebanom, Renatom Podbersičem, Izidorjem Vončinom in Rudijem Štavarjem posvečen v Kopru.

Ko mlad duhovnik sem bil najprej tri leta (1968–1971) kaplan v Cerknem in eno leto (1971–1972) v Piranu. V letih 1972–1976 sem bil župnijski upravitelj v Studenem, v letih 1976–1992 pa sem župnikoval v Sežani ter s kaplani in diakoni kar sedem let upravljal Avber. V tem času sem bil –  še razmeroma mlad – poltretji mandat dekan tomajske dekanije. V Sežani sem zbolel in vojno za Slovenijo preživel najprej v sežanski bolnišnici, nato v ljubljanskem kliničnem centru. Zadnjih 26 (dejansko 30 let, 1992–2022, op. P. P. B.) sem župnik v Batujah.

Moj duhovniški poklic se je rodil ob šmarnicah, ob trnovskih duhovnikih in sestrah notredamkah … Ob nedeljskem kaplanu Francu Kovaču, ki mi je posojal knjige, da sem jih podnevi in ponoči požiral. Čisto drugače kakor danes, ko, denimo, devetošolci skorajda ne berejo več.

Zgledi kristjanov, duhovnikov in redovnic so mi utrjevali poklicno odločitev, ki je v Pazinu dozorela za teološko poglabljanje v Ljubljani in za delo v Gospodovem vinogradu. Vedno sem bil – po Božji milosti – o pravem času na pravem mestu pri preizkušnjah in umirajočih. V zdravju in bolezni. Dano mi je bilo postaviti v Sežani kapelo v Domu upokojencev, prvo v Sloveniji, pomagati številnim na poti v Italijo, v Logu na Vipavskem uvesti adventne in postne spovedi, tudi skupno pripravo na krščevanje otrok, posvetiti veliko časa spreobrnjencem in katehumenom, saj sem pomagal več kot 120 odrastlim najti in utrditi vero.

Kljub oviram, ki so – zaradi nasprotovanja skrbnikov prejšnjih oblasti – spremljale moje duhovniško delo zlasti v Studenem in Sežani, sem obstal in deloval, ker sem sprejemal Božjo voljo in se držal reda. Reda pri vsakdanji molitvi, pri brevirju, pripravi na mašo in maševanju, pri pripravah in delitvi zakramentov. Če nisem vsaj pol ure pred dogodkom v cerkvi, ne morem biti miren in sproščen. Pri stvari. To želim vsem, ki hodijo po Njegovi poti, še zlasti novomašnikom.