Sveti Pavel nad Vrtovinom postaja v zadnjih letih zopet vse bolj privlačen za arheologe in zgodovinarje. Po vertikalnih in tridimenzionalnih laserskih skeniranjih celotnega osamelca, ki jih je pred nekaj leti opravila Avgusta d. o. o., po skrbnem preučevanju pridobljenih posnetkov ter dodatnem fotografiranju površin je podatke povzel in dopolnil arheolog Slavko Ciglenečki. Svoja spoznanja je že leta 2022 objavil v Goriškem letniku, št. 45.
Najstarejše obdobje Školja nad Vrtovinom se je vsekakor začelo pred kakšnimi 3200 leti – v bakreni dobi. Tedaj je bil osamelec razdeljen na poseljeni severni in neposeljeni južni del, na mesto živih in mesto mrtvih.
Od prve polovice 1. stoletja do preseljevanja narodov med 4. in 6. stoletjem pa je doživela stara Ortaona veliko sprememb. Po sili razmer se je postopoma spreminjala v utrjeno zatočišče – mesto na gori –, za kakršni sta v tistem času veljala Kranj ali Rifnik nad Šentjurjem. Od hunskih vpadov sredi 5. stoletja pa tja do ogrskih ropanj v 10. je Sveti Pavel veljal za varno pribežališče vsem, ki so v mirnih letih življenja vztrajali po dolinskih zaselkih, sicer pa se zatekali zatočišča na Školju. Zgodba se je ponovila tudi za časa turških vpadov, ko je bilo leta 1521 (na temeljih prvih cerkva) pozidano sedanje svetišče sv. Pavla
V antičnem obdobju – do preseljevanja ljudstev in propada ajdovske Castre – sta bili vzhodno in severno od sedanje cerkve sv. Pavla postopoma druga za drugo sezidani dve baziliki z okroglima apsidama. V zadnjih dveh stoletjih nemirnega rimskega veka, ko so se razmere še dodatno zaostrile, pa so Ortaono z mogočnim zidom razdelili na dva dela. V teže branljivem severnem delu so v mirnem času živeli prebivalci v skromnejših bivališčih in življenjskih razmerah, v južnem delu pa je (v nemirnih časih) zrastlo močno utrjeno, po mestno urejeno in gosto pozidano naselje, v katerem je nastala še ena cerkev s krstilnico in vodnim zbiralnikom. Za zanesljivo preskrbo z vodo so mu pod južnimi previsi v 4. stoletju prizidali vodni stolp in ga z obrambnim zidom povezali v mesto na Školju.
Ta zgostitev prebivalstva je naredila iz Školja pravcato, kar 4 ha veliko antično naselje: dobro utrjeno, vojaško branjeno, z dobrimi trgovskimi zvezami, predvsem pa preskrbljeno z zadostnimi količinami vode. Postalo je – tako dokazujejo kar tri cerkve – daleč naokoli najpomembnejše versko središče. V njem je na meji med antiko in zgodnjim srednjim vekom živel ostanek pokristjanjenega rimskega prebivalstva in spremljal zadnja desetletja rimskega časa, ki je že gledal, kako se mu bliža novi, slovenski čas, z drugačno etnično sestavo in prevlado dolinskega prebivalstva.
Kako podobni časi se nam bližajo …
Pavel Bratina
