Zgodovina župnije Kamnje
Simon Rutar, zapisi o zgodovini Vipavske doline …
Uvod
Kamenjska župnija se v listinah prvič omenja ob koncu 14. stoletja, ko so se vasi Kamnje, Dobravlje, Gojače, Potoče, Selo, Skrilje, Stomaž in Vrtovin izločile iz vipavske pražupnije. Vanjo so spadale od 11. stoletja naprej; takrat je bila Vipavska dolina cerkvenoupravno razdeljena na solkansko in vipavsko pražupnijo, meja med njima pa je tekla po Vrtovinskem potoku.
Leta 1399 se v kamenjski župniji omenja tudi prvi ali drugi kamenjski župnik, plebanus Florijan. Novo duhovno središče je posvečeno sv. nadangelu Mihaelu.
Začetek prvih krščanskih jeder in občestev pa v naših vaseh domnevamo že veliko prej, verjetno ob drugi misijonski pobudi, v 8. stoletju, morda celo ob prvi, do konca 5. stoletju.
Ortaona – prva zibelka krščanstva
Krščanstvo se je k nam najprej širilo z vojaki, trgovci in popotniki, pozneje s potujočimi misijonarji, med prvo in drugo misijonsko pobudo s pravimi misijonarji iz Ogleja, z benediktinci iz Štivana, Belinj, Manastera in še drugih središč zahodno od Krasa, Vipavske doline in Posočja.
Posebno vlogo pri pokristjanjevanju osrednje Vipavske doline je gotovo imela Ortaona, danes Sveti Pavel nad Vrtovinom.
V Ortaoni se je krščanstvo pojavilo v tretjem, drugem, morda celo v 1. stoletju po Kr. z rimskimi vojaki, ki so živeli v vojaški postojanki in bili v stikih s staroselci. A trdnih dokazov za to (še) nimamo.
Morda se temelji prve ortaonske cerkve skrivajo v ostankih precej velike dvodelne stavbe, ki so jo leta 1966 odkrili severovzhodno od zdajšnje cerkve. Novec cesarja Maksimina Tračana (235–238), ki so ga tam okoli našli arheologi leta 2012, pa bi nam lahko pomagal opredeliti njen čas nastanka in namen.
Vsekakor je bilo leto 313 pomemben mejnik tudi za Ortaono, njene stalne prebivalce in pribežnike. Zunanje izpovedovanje vere je bilo sicer še vedno odvisno od vsakokratnega cesarja. V letih 360 do 363, denimo, od Julijana Odpadnika, ki se je leta 361 znesel celo nad Oglejem. Pa še za časa povratnika v poganstvo, samozvanega zahodnega cesarja Evgenija, ki ga je Teodozij leta 394 premagal ob Mrzli reki.
A komaj je bil vzpostavljen zunanji okvir verske svobode, že se je začela majati stavba velikega imperija, ki se je dokončno zrušila leta 476. Razpadla je zaradi notranje nemoči in vedno novih navalov Hunov, Vizigotov, Gotov, Langobardov, Slovanov, ki so šli tudi skozi našo dolino.
Z nastopom Odoakerja, ki je kot varovanec vzhodnorimskega cesarja leta 476 postal kralj Italskega kraljestva, so se razmere toliko umirile, da se je nekoliko normaliziralo tudi življenje v naši dolini.
Ortaona je izgubila svoj pomen. Po odhodu Langobardov se je tudi izpraznila. Oživela je le še ob občasnih navalih beguncev, ki so si tu iskali varnega bivališča, z vsemi vsebinami življenja: gospodarskimi, kulturnimi in verskimi. Zato je delovala tudi kot začasno versko središče.
Školj nad Vrtovinom je bil torej prva zibelka krščanstva v osrednji Vipavski dolini. To še danes potrjuje toponim Sveti Pavel, saj je njemu posvečena cerkev Školju dodelila novo ime. Tako je češčenje apostola narodov gostitelja – Ortaono, po naše utrdbo/gradišče na gori, naselje/mesto na gori –spremenilo v hrib Svetega Pavla. Staro ime pa se je po jezikovnih spremembah ohranilo v novem naselju, Vrtovinu, potokuob njem in tudi Vrtovinskem brdu.
Potoče – krstno središče
Ob drugi misijonski pobudi oglejske Cerkve v 8. stoletju, še bolj pa po razdelitvi Vipavske doline na dve pražupniji v 11. stoletju se na prostoru današnje kamenjske župnije pojavi novo versko središče.
Stoji ob desnem bregu Malenščka, takoj po izhodu iz Skrepe, v Potočah, katerega ime prihaja od potočja, saj se prav tu, na ozkem prostoru južno od črte vipavskih brd, prebijajo k reki Vipavi še drugi potoki.
Listine ne govore o nastanku središča in svetišča, posvečenega sv. Janezu Krstniku, omenjajo pa, da je bila cerkvica s posestvom vred leta 1185 izročena v fevd čedajskemu kapitlju.
Sv. Janez Krstnik v Potočah je ravno prav oddaljen od Solkana in Vipave, da se je zdel primeren za pomožno krstno središče, za krstni studenec.
Domnevamo, da so bile na obsežnem prostoru osrednje Vipavske doline po 9. stoletju postavljene še druge lastniške cerkvice (sv. Jurija v Batujah, sv. Mohorja in Fortunata v Skriljah, Božje Matere Marije v Vrtovinu), vendar je imel na tem, skrajno zahodnem delu vipavske pražupnije sv. Janez Krstnik posebno mesto in vlogo.
Po letu 1185, ko je izročil Bertold iz Albane svoj alodij čedajskim kanonikom, so stopile Potoče v ozadje. Cerkvica je izgubila prvotni namen, spremenila ime (posvečena je bila angelom varuhom), v času jožefinskih reform pa izginila. Šele v 20. stoletju se je obudil spomin nanjo s kapelico Kristusu Kralju, a ne več na prvotni lokaciji.
Kamenjska duhovnija – oskrbovana iz Vipave
Iz časov, ko so vasi sedanje kamenjske župnije še oskrbovali duhovniki iz vipavske prafare, se je v kamenjskem župnijskem arhivu ohranil del oglejskega rokopisnega misala.
Gre za pergamentni list, ki obsega štiri strani, vzete iz priročne mašne knjige tako, da nedvoumno priča o nekaj posebnostih te bogoslužne knjige.
Dr. Marijan Smolik je v razpravi Rokopisni misal iz župnije Kamnje ugotovil, da ta knjiga ni obsegala vseh mašnih besedil, nekatera pa so bila dodana in ne sodijo v oglejski obrednik.
Oglej je imel namreč od uveljavitve patriarške države leta 1077 do leta 1420, ko so jo zasedli Benečani, pravico do lastnega obrednika. In v tem času si je morala vipavska pražupnija omislila skrajšano »žepno izdajo«, ki jo je naročila v skriptoriju ene izmed benediktinskih opatij šentgalnske tradicije. Prepisovalec je ob tej priložnosti v priročni misal (najmanj pri sv. Uršuli in sv. Lovrencu) dodal slednici neoglejskega izvora.
Ta misal so po vsej priliki proti konci 12. stoletja uporabljali že v Potočah, gotovo pa tudi v Kamnjah in na podružnicah pred izločitvijo iz vipavske cerkvene uprave.
Ustanovitev kamenjske župnije
Kamenjska župnija je bila, kakor smo zapisali v uvodu, ustanovljena pred koncem 14. stoletja, se pravi že po tistem, ko so upravo srednjeveške črniške župnije sv. Vida prevzeli v oskrbo in fevd rožaški benediktinci. To se je zgodilo okoli leta 1200.
Rožaška posest je v osrednji Vipavski dolini – na meji med solkansko in vipavsko prafaro – pomenila nekakšen tujek, ki je do neke mere razveljavljal Vrtovinski potok kot mejo med obema cerkvenima enotama. Zato sta vasi Selo in Gojače (enkrat po letu 1200) pripadli najprej vipavski prafari, po ustanovitvi nove župnije v Kamnjah pa cerkveni upravi župnije sv. Mihaela.
Tako je kamenjska župnija na začetku delovanja obsegala osem vasi in kar dvanajst cerkva: Dobravlje (s cerkvijo sv. Petra), Gojače (s cerkvijo sv. Justa in Valentina), Kamnje (s cerkvama sv. nadangela Mihaela in sv. Martina), Potoče (s cerkvijo sv. Janeza Krstnika), Selo (s cerkvijo sv. Mihaela nadangela), Skrilje (s cerkvama sv. Mohorja in Fortunata ter sv. Donata), Stomaž (s cerkvijo sv. Tomaža, apostola) in Vrtovin(s cerkvama Božje Matere Marije in apostola Pavla na Školju).
O spoštljivi starosti teh krajev poleg cerkvenih zavetnikov in sozavetnikov pričajo tudi relikvije, vzidane v daritvene oltarje. Med temi naj navedemo: sv. Afro, mučenko iz 4. stoletja, češčeno na Svetem Pavlu in v Kamnjah, v cerkvi sv. Martina; sv. Ahacija, mučenca iz 2. stoletja, češčenega na Svetem Pavlu in v Kamnjah, v cerkvi sv. Martina; sv. Donata, mučenca iz 4. stoletja, češčenega na Zdeščah, na Svetem Pavlu in v Kamnjah, v cerkvi sv. Martina; sv. Fabijana, mučenca iz Dioklecijanovih časov, češčenega na Svetem Pavlu in v Kamnjah, v cerkvi sv. Martina; sv. Janeza Nepomuka, mučenca iz 16. stoletja, češčenega v Skriljah; sv. Jožefa, češčenega v Kamnjah; sv. Katarino Siensko, mučenko iz 4. stoletja, češčeno v Kamnjah: sv. Lucijo, mučenko, češčeno za Zdeščah; Marijo Vnebovzeto, sprva predvsem Bogorodico, češčeno v Vrtovinu; sv. Marjeto Antiohijsko, mučenko iz 4. stoletja, češčeno na Zdeščah in v Skriljah; sv. Martina, škofa iz 4. stoletja, češčenega v Kamnjah, v cerkvi sv. Martina; sv. nadangela Mihaela, češčenega v Selu in v Kamnjah; sv. Pavla, apostola, na Svetem Pavlu, češčenega že v 2. ali 3. stoletju; sv. Pavlina Oglejskega, škofa, pri nas češčenega v cerkvi sv. Martina vsaj od leta 1521 naprej; sv. Sebastjana, mučenca iz 3. stoletja, pri nas češčenega na Svetem Pavlu od leta 1520 naprej.
Kamnje od druge misijonske pobude do leta 1500 in po njem
Drugo oglejsko misijonsko pobudo so pospešili Franki in dogovor iz leta 811. Tedaj so Karel Veliki, salzburški škof Arno in oglejski patriarh Pavlin II. na zgodovinskem sestanku ob Donavi potegnili črto med salzburškim in oglejskim misijonskim področjem. Ozemlje južno od reke Drave je po tem dogovoru pripadlo oglejski cerkveni upravi.
Po tem letu se je večina vasi velike kamenjske župnije srečala s krščanstvom in si uredila preprosto cerkveno organizacijo.
Prvo cerkev so dobili, kakor smo že omenili, v Batujah (sv. Jurija), v Vrtovinu (Božje Matere Marije, morda sv. Pavla), v Potočah (sv. Janeza Krstnika), znabiti že tudi v Skriljah (sv. Mohorja in Fortunata)
Po koncu madžarskih vpadov – njihova moč je začela upadati po bitki na Leškem polju leta 955 – je bila cerkvena infrastruktura uničena. A obdobje treh Otonov in naddržavne tvorbe Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti je poskrbelo, da se je začela pospešena gospodarska obnova in duhovna prenova.
Vendar odločneje šele po letu 1001, ko je cesar Oton III. posesti med Sočo, Vipavo, Čavnom in potokom Vrtovinšček razdelil med oglejskega patriarha Janeza in furlanskega kneza Verihena. Pred tem teče vmesni čas, ko se na območju šempaške, črniške in kamenjske župnije oblikuje fevdna posest, ki jo upravljajo ozeljanski vikarji iz Gorice, katerih pomočniki hodijo po terenu in so na voljo ljudem od Ozeljana do Skrilj.
Taka praksa se nadaljuje, kakor morda dokazuje ozeljanski vikariat, ki je pod neposredno upravo oglejske Cerkve (s kakšnimi 50 kmetijami v Ozeljanu, Šmihelu nad Ozeljanom, Dobravljah, Kamnjah in Potočah) tudi po ustanovitvi solkanske in vipavske prafare do nastanka novih župnij v 13. in 14. stoletju. Če ne celo pozneje. Nekakšen daljni odmev na tiste čase je bila »kamenjska dekanija«, ki si je takšno vlogo ohranila do druge polovice 18. stoletja, ko so jo prevzele Črniče.
Po letu 1500 je posest goriških grofov, svetnih dedičev oglejskega patriarhata, prešla pod Habsburžane, vloga oglejskih patriarhov pa je bila močno omejena.
Vloga kamenjskega župnika se je povečala z virilnim glasom, ki ga je imel v deželnem parlamentu, in z naslovom cesarsko-kraljevega župnika. To stanje se je ohranilo do leta 1918, do razpada avstro-ogrske monarhije.
Obnavljanje cerkva
Leta 1520se je Podgora, zgornja polovica vrtovinske skupnosti, odločila za obnovo (ali prvo pozidavo) cerkve sv. Pavla. Sezidana je bila v gotskem slogu, z enim oltarjem, posvečenim apostolu narodov. Vizitacijski zapisnik iz leta 1570 omenja zvončnico z enim zvonom, Attemsova vizitacija iz leta 1750 pa dva oltarja; drugi je bil posvečen apostolu Andreju.
Tlorisne mere se do danes niso spremenile.
Po drobnih predmetih, ki so ostali po odpravi cerkve leta 1786, in po arheoloških raziskavah, ki so leta 2012 navrgle nekaj ostalin, sklepamo, da ni bila med najrevnejšimi v župniji.
Pročelje sta ji krasila dva kamnita grba, danes vzidana v vrtovinsko cerkev iz leta 1894. Oltar je bil kamnit in opremljen vsaj z dvema kamnitima stebroma, med njima pa je že okoli leta 1530 stala monumentalna soha sv. Pavla, ki jo hranijo v kromberškem muzeju.
Cerkev je bila za potrebe obrambe obdana s krožnim obzidjem, dodatno pa tudi z obzidjem, ki je krog in krog varovalo prepadne stene osamelca. Morda je imela celo kor, če smemo jemati resno podatke iz urbarialnih zapisov.
Leta1521 je bila obnovljena tudi cerkev sv. Martina v Kamnjah, pozidana v zaselku Pirjevči, ki ga urbar za Primorsko omenja približno v istem času. Ime zavetnika govori o veliki starosti te cerkvene lokacije, ki bi utegnila segati celo v obdobje po frankovski fevdalizaciji Vipavske doline in oblikovanju vrtovinsko-potoško-dobravsko-skriljske posesti iz istega časa.
Svetišče je vzela jožefinska reforma, propadalo pa je, kakor govori ljudski spomin, še daleč v 19. stoletje.
Posvetitev obeh cerkva omenjata neohranjeni, a prepisani in v Tržaškem starinarju objavljeni pergamentni listini, ki ju je v imenu patriarha leta 1520 in 1521 podpisal sufragan Daniel de Rubeis, škof iz Caorle.
Kamenjski glagolski napis
Ob koncu 16. stoletja, ko je kamenjska župnija premogla troje dušnih pastirjev, poleg župnika še dva kaplana, ki sta peš ali na konju oskrbovala župnijo od Sela do Stomaža, zasledimo med kamenjskimi duhovniki tudi dalmatinskega glagoljaša pre Franceška V(a)lentiča z otoka Raba.
To je bilo povod za vizitacijo, do katere je prišlo leta 1583, ko so kamenjsko župnijo obiskali »vsi doktori« z videmskim patriarhom Janezom Grimanijem na čelu. Poslušali so glagolsko mašo, ki jo je pred vsem ljudstvom daroval hrvaški duhovnik.
O tem dogodku se je v črniškem arhivu ohranil kratek zapis, kamenjski glagolski napis, ki se v prepisu glas:
1583. Miseca Jjuna na 15.
Pride k nam vkamnane (sic) g. škof vidamski i nas
vižita ta isti dan na svetoga vida
tako hoti da mu Mašu hrvacki poem
pred vsimi doktori i pred vsim pukom
v crikvi s. Mihela v Kamenah.
Ja pre Franceško Vlentić
dalmatin od raba.
Duhovnik je napisal zgornje poročilo po vizitaciji na prazen list glagolske mašne knjige. Ko pa je čez čas misal prodal cerkvi sv. Justa, verjetno v Trstu, je list iz knjige iztrgal, pod prvi zapis pa v oglati glagolici dopisal:
Prodah ta Misa (sic) crikvi
S. Jušta počteno ga su
platli (sic) gotovimi dinari
Knjigo (po naši sodbi natisnjeno v Benetkah), so kupci bogato plačali z »gotovimi dinari«, kar je razumljivo, saj so bili glagolski misali redki, duhovnikov, ki so jih potrebovali, pa je bilo vedno več.
Ta drobni zapis dokazuje, da so bile Kamnje ena izmed pomembnih glagoljaških postojank v naši dolini. Nekaj spominov na glagoljaštvo je ostalo še v Dornberku, pa tudi v Vipavi, kjer je v približno istem času kakor v Kamnjah deloval duhovnik z otoka Krka.
V zadnji četrtini 16. stoletja so bile torej Kamnje razpete med t. i. glagoljaškim in latinskim bogoslužnim obredom.
Poleg omenjenega glagolskega napisa o tem pričajo še pred kratkim odkrite freske v batujski podružnični cerkvi sv. Mihaela v Selu. Na spodnjem robu Kristusovega trpljenja sta dva zapisa. Starejšega je (zelo verjetno) prispeval kamenjski kaplan Gaspar Crism(…) coop(era)tor (Gašper Križ/man/, duhovni pomočnik), mlajšega pa Tho(mas) Zishko cooper(ator) in Camignah 1579 (Tomaž Žižko, duhovni pomočnik v Kamnjah 1579). Slednji je bil eden izmed dveh V(a)lentićevih sodelavcev, ki je z dopisano mislijo Mǔlti cǔrant, ǔt diǔ viǔant, sed nemo cǎvat (cŭrat ?) ŭt bene viŭat (Mnogi si prizadevajo, da bi dolgo živeli, nihče pa si ne prizadeva, da bi živel, kakor je prav) dokazal, da so imele Kamnje leta 1579, že pred nastankom znamenitega glagolskega zapisa latinščine vešče kaplane, kakor je leta 1596priporočila oglejska pokrajinska sinoda.
Bogat župnijski arhiv
Starost, pomembnost in urejenost kamenjske župnije dokazuje bogat župnijski arhiv. Nekaj tega smo že omenili, ko smo govorili o kamenjskem rokopisnem misalu in o glagolskem napisu. Seveda je bilo tega še več, pa so vojske in požari, zlasti oni z začetka 17. stoletja, dodobra pospravili stare rokopisne knjige in matice.
Teh je v kamenjskem arhivu še vedno veliko in spadajo med najstarejše v dolini. Nastajati so začele kmalu po tridentinskem cerkvenem zboru, ki je naročil vodenje evidenc za krste, poroke in smrti, pozneje pa tudi družinskih knjig ali statusov.
Od leta 1627 do danesse je tako nabralo za celo knjižnico matičnih knjig, ki jih na tem mestu naštevamo, da bi se iskalci osebnih podatkov in sestavljavci družinskih dreves laže znašli v kamenjskem gradivu.
Župnijske matice so razdeljene na krstne, poročne, mrliške in družinske knjige; nekaj je tudi birmanskih, predvsem pa je veliko urbarialnih zapisov. Do leta 1858, do skrčenja župnije, se v Kamnjah hranijo podatki za Dobravlje, Gojače, Kamnje, Potoče, Selo, Skrilje, Stomaž in Vrtovin, po tem času pa le še za Kamnje, Potoče, Skrilje in Vrtovin. Iz priloženega spiska je mogoče precej natančno sklepati, kaj hranijo:
A. Krstne knjige (KM):
– KM 1633–1717 (so tudi prepisane: K-mat 1z, K-mat2z)
– KM 1717–1738
– KM 1739–1789
– KM 1790–1795
– KM 1796–1829
– KM 1830–1851
– KM 1852–1901
– KM 1902–1949
– KM 1960–2008
B. Poročne matice
– PM 1627–1652 (so tudi prepisane: v K-mat 1z in K-mat2z)
(– PM 1653–1741 – manjkajo!)
– PM 1742–1789
(– PM 1790–1794 – manjkajo!)
– PM 1795–1820
– PM 1820–1849
– PM 1850–1919
– PM 1919–1978
C. Mrliške matice (MM)
– MM 1742–1775
– MM 1776–1789, 1790–1796
– MM 1796–1851
– MM 1852–1929
– MM 1830–2009
D. Družinske knjige (STA)
– STA 1700 Ia 1746–1844
– STA 1750 Ib 1764–1858 (brez letnic rojstva, a z veliko drugimi podatki)
– STA II 1800–1857
– STA 1890–1955
– STA III Kam(nje) 1858–1900
– STA III Skr(ilje)–Vrt(ovin) 1859–1900
– STA Vrt(ovin) 1764–1858
Kamnje se ponašajo tudi z množico urbarialnih zapisov od leta 1725 naprej. Le-ti so tudi mikrofilmani, filmsko gradivo pa je shranjeno Goriškem muzeju.
Leto 1858 in zmanjšanje župnije
Kamenjska župnija se je torej leta 1858 skrčila na Kamnje, Potoče, Skrilje in Vrtovin. Dobravlje so se pridružile Vipavskemu Križu, Gojače Črničam, Selo Batujam, Stomaž pa je postal samostojna duhovnija.
Prizadevanja za to odločitev so zorela že vsaj 60 let, pa do tega leta niso dosti pomagale ne prošnje ne čisto pravi mali punti.
Nekaj pretresov sta v kamenjski župniji povzročila tudi goriški nadškof Karel Mihael Attems, ki je sklenil, da je treba neuporabne in odročne podružnične cerkve pa tudi tiste, ki jih je težko vzdrževati, podreti, in pa avstrijski cesar Jožef II., ki je šel v te reforme še odločneje in z manj kompromisi.
Tako so med letoma 1751 in 1786 v kamenjski župniji izginile nekatere podružnične cerkve: pred jožefinskimi reformami cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Skriljah ter sv. Janeza Krstnika v Potočah, leta 1786 pa še cerkve sv. Martina v Kamnjah, sv. Pavla na Školju in sv. Donata na Zdeščah.
Začela pa se je tudi obnova sakralnih objektov.
Na začetku 17. stoletjaje bila po velikem požaru, ki je uničil župnijski dom v prostorih današnje kaplanije, so uredili farovž v hiši Ignacija Šavletiča. Darilo vaškega grofiča je preprečilo selitev župnije drugam, celo v Potoče.
Do leta 1768je bila po nasvetu goriškega nadškofa Attemsa obnovljena župnijska cerkev nadangela Mihaela. Dela so se začela že okoli leta 1750, saj prva vizitacija goriškega vladike omenja samo cerkev sv. Katarine. Gre seveda za pomoto, saj je bila sv. Katarina le sozavetnica kamenjskega svetišča, ki se je obnavljalo. Med drugo vizitacijo leta 1758 je ta napaka popravljena, dela pa so se nadaljevala še v šestdeseta leta. Sezidan je bil stolp, leta 1768 pa v Ljubljani kupljen več kot 2000 kg težak zvon in stolpna ura.
Novo cerkev je v tem času dobil tudi Vrtovin. Prejšnja, omenjena že leta 1399, je odslužila, saj so jo med drugim prizadeli tudi Turki. Pozidali so jo na stari lokaciji in ji za lažje vzdrževanje dodelili tudi urbarialne dohodke opustošenega şvetopavelskega svetišča.
Obnavljali so tudi v Skriljah, kjer naj bi neznano kje stala prva cerkev sv. Mohorja in Fortunata, druga pa na Zdeščah, posvečena sv. Donatu in sozavetnicama sv. Luciji in sv. Marjeti Antiohijski.
Vsekakor steče zidanje (ali obnova) cerkve v središču vasi v času po jožefinskih reformah, ko sta se po odpravi svetišča na Zdeščah v novo svetišče preselila tudi stara zavetnika sv. Donat in sv. Margareta. Kmalu se jim je pridružil še sv. Janez Nepomuk. Za tega patrona se je zavzemala plemiška družna, povezana z Žigo Zoisom. O tem vsaj posredno priča ohranjena kapelica s fresko sv. Janeza Nepomuka na vzhodni strani domačije.
Na hitro skozi 18. in 19. stoletje
Sto let po obnovi kamenjske župnijske cerkve iz 18. stoletja je spet dozorel čas za obnovo. Cerkev je dobila nov veliki oltar, ki ga je župnik Jožef Sovdat kupil v okolici Benetk in postavil v še vedno pravokotnem prezbiteriju, kar bi lahko bil droben namig na staro provenienco, povezano z vplivi, ki so jih z Irskega prinesli benediktinski menihi in misijonarji.
Po letu 1770so bili po direktivah sanitarnega odloka cesarice Marije Terezije prostori pod tlakom župnijske cerkve zasuti. Tam so ostali tudi grobovi najstarejših kamenskih župnikov. Po tistem so jih nekaj časa pokopavali okoli cerkve, po letu 1790 pa na novem pokopališču na južni strani vasi.
Cerkveno zakristijo so leta 1772 opremili z imenitno omaro.
Leta 1842je fara dobila nove zvonove, in ko je le-te odnesla prva svetovna vojna, je dal tedanji župnik Franton Črnigoj leta 1928 v Vidmu vliti tri nove, od katerih je ostal do danes še ta večji.
Okoli leta 1855so bile za potrebe prenovljene cerkve nabavljene slike umirajočega Jožefa, Tominčeva Marija z Detetom in na velikem oltarju verjetno tudi pala sv. nadangela Mihaela (leta 1923 jo je obnovil Clemente Del Neri).
Ta obnova je odnesla stara, bogato izrezljana in obilno pozlačena lesena stranska oltarja, ki sta v 20. stoletju romala v prenovljeno skriljsko cerkev.
Leta 1893dal župnik Brezavšček sezidati novo zakristijo, naslednik Kosec pa je leta 1910 nadzidal Šavletičev dvorec.
Proti koncu 19. stoletjaso se tudi Vrtovinci odločili za temeljito obnovo podružnične cerkve Marije Vnebovzete. Od stare je bil v novo vključen le gotski prezbiterij. Cerkveno ladjo so močno povečali in povišali. Sezidali so tudi nov zvonik, z vzidanimi, na notranji strani pa prosto stoječimi kamnitimi stopnicami, ter kupili zvonove in stolpno uro.
20. stoletje
Župnik Franton Črnigoj je z vojno odškodnino in zapuščino Terezije Slokar leta 1925 popravil najprej župnijsko cerkev, za njo do leta 1935 skriljsko in do istega leta tudi kapelo Kristusa Kralja v Potočah.
V dnevniku je med drugim zapisal: »6. julija 1925. se je začelo podiranje in zidanje nove cerkve, tiste, ki stoji še danes, pod vodstvom zidarskega mojstra g. Stepančiča iz Vrtojbe. Kakršna cerkev, takšni svetniki. 31. avgusta so položili temeljni kamen, ki je viden po letnici v prezbiteriju zunaj cerkve.«
V grobek je gospod župnik Črnigoj vložil 60 vrst denarja in en cekin iz leta 1674. Ob tej priložnosti je bila spisana tudi spominska listina.
Nova cerkev je dobila prav posebno lastnost. Te nima nobena druga cerkev na Goriškem. Ima namreč štiri zračna oddihala nad krnižem, ki jih je gospodu župniku svetoval inženir Fabiani. Cerkev se čez noč sama prezrači.
26. septembra je bila cerkev pokrita. Za »likof« so zidarji dobili pol štruce kruha in pičlo mero 1 litra vina.
Cerkev je bilo potrebno še opremiti. Župnik Črnigoj je mislil tudi na to. Dal je popraviti cerkvene klopi, renovirati zakristijsko omaro, orgle, postaviti nove zvonove, kamnosek Čuk iz Gradiške je postavil nov tabernakelj pri oltarju sv. Jožefa, slikarska dela je zaupal goriškemu slikarju Del Neriju.
Del Neri je naslikal oljnato sliko nad portalom, postavil ornament pod streho prižnice in naslikal dvanajst apostolskih križev ter sliko Kristusa, ležečega v božjem grobu.
29. septembra 1927, na farni praznik sv. Mihaela, je bila nova cerkev posvečena. Slavje je bilo veliko. Postavili so slavoloke, in sicer v Potočah, pred šolo v Kamnjah in pred cerkvenim stolpom.
Krajani in farani so tako dobili novo cerkev. Upravičeno so bili lahko ponosni nanjo.
Zidanje cerkve je bila v tistih težkih povojnih časih pogumna odločitev, povezana z visokimi stroški, ki so takrat dosegli 179.647,40 lir.
Vhod v cerkev krasi mozaik, ki ga je leta 1987 izdelala sestra Darinka Bajec iz Skrilj.
Mozaik prikazuje Jezusa, ki varuje svoje ovčice pred nevarnostmi sveta.
Napis »Še druge ovce imam« pa nam govori o tem, da so na svetu poleg krščanstva še druga verstva, kar je lepo ponazorjeno s simboli (svečnik, polmesec …).
Leta 1945je bila v enem samem mesecu obnovljena stara, za časa jožefinskih reform uničena cerkev sv. Pavla na Školju nad Vrtovinom. Z njo je župnik Viktorin Stanič zdravil rane druge svetovne vojne, saj je spomenik vsem padlim brez razločka. Maja leta 1946 jo je blagoslovil dr. Mihael Toroš.
Ob koncu 2. in na začetku 3. tisočletja
Do predzadnjih in zadnjih sprememb v kamenjski župniji je prišlo za župnikov Jožeta Tomažiča in Rafka Klemenčiča.
Prvi je poskrbel za temeljito obnovo cerkva: župnijske (na prehodu tisočletja) in podružničnih (vrtovinske leta 1997, skriljske leta 2009). V tem obdobju je bila primerno zavarovana tudi kulturna dediščina v vrtovinski cerkvi.
Posebne pozornosti kamenjskih in črniških vernikov, prostovoljcev in dobrotnikov pa je bila med letoma 2012 in 2014 deležna obnova cerkve sv. Pavla iz leta 1945. Bila je popolnoma obnovljena, ob njej pa je bila pozidana samostoječa zvončnica, v katero so 18. marca 2014 potegnili zvonova Apostola narodov in Angela Slovenije, ki ju je posvetil ordinarij Jurij Bizjak; 24. maja je vsa obnovitvena dela blagoslovil škofov vikar Jožef Koren, 22. junija istega leta pa je škof Metod Pirih posvetil daritveni oltar.
Po tej obnovi je postal Sveti Pavel nad Vrtovinom imeniten izletniški in romarski kraj, pravcati balzam za vse, ki si želijo miru in neomejenega pogleda na okoliški svet ter v človeško dušo.
pb