3. ADVENTNA NEDELJA

»Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni.« (Mt 11,5)

G. VINKU V SLOVO

Odnesel ga je vetrič iz Irijske globeli.
Na praznik Brezmadežne, 8. decembra, je v salezijanskem domu na Trsteniku umrl duhovnik Vinko Cingerle. Rodil se je 4. avgusta 1955 v Vrtovinu, ob dopolnjenem 70. letu pa je dozorel za zadnji Božji nagovor: Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja.
Gospod Vinko se je vse življenje trdno in neomajno oklepal krščanskih kreposti – vere, upanja in ljubezni – to je najpomembnejših izročili domače družine in župnije, salezijanske vzgoje v Italiji in Sloveniji ter duhovniškega poslanstva, za katerega je sprva kazalo, da mu ni dosegljivo. Toda po uspešnem študiju bogoslovja je bil 25. maja 1985 v Ljubljani posvečen v duhovnika. Poslej je svoje telesne in duhovne moči radodarno delil v župnijah Rudnik, Ankaran, Škocjan ter pri Hčerah Marije Pomočnice na Bledu, kjer je bil hišni duhovnik.
Vinko je bil iskren častilec Božje Matere. Ta živi ogenj je podedoval po svoji materi Zofiji in župniku Viktorinu Staniču, ki imata velike zasluge, da se je mladenič odločil za redovništvo in duhovništvo.
Kamenjska župnija se ga spominja kot velikega častilca fatimske Gospe. Zavzemal se je za obuditev letnih spominskih procesij s fatimskim kipom iz Potoč v Kamnje, o čemer pišemo tudi v knjižici Osemdeset let kamenjske Gospe in stoletje fatimske zgodbe, predvsem pa je rad romal v Fatimo, kjer je užival v irijskem vetriču fatimske Marije, ki ga je po 70-ih letih življenja in 40-ih letih duhovništva – prečiščenega v ljubezni in trpljenju – varno izročila svojemu Gospodu in Odrešeniku.
Dragi Vinko, hvala za zgled dobrega duhovnika in zavzetega pričevalca.