15. NEDELJA MED LETOM

»In Jezus mu je rekel: ‘Pojdi in ti delaj prav tako!’« (Lk 10,37) 

VIDETI
Priliko o možu, ki je padel med razbojnike, smo slišali že velikokrat. Kar pa velikokrat slišimo, ne napravi na nas več posebnega vtisa. Rečemo si: »Saj to že poznamo.«
Tako se lahko zgodi, da tudi na evangelij gledamo kot na nekaj, kar nam ne more povedati nič novega, kar smo že stokrat slišali. Spregledamo pa, da je prilika namenjena prav nam in naši situaciji. Bog misli prav name in pričakuje moj osebni odgovor.
V priliki Jezus trikrat uporabi besedo »videti«. O duhovniku in levitu pravi: »Videl pa je in šel dalje.«
Samarijanu, ki ga je videl, pa »se je v srce zasmilil …«. Samarijan je videl moža, ki je padel med razbojnike in mu je pomagal.
V primeru duhovnika in levita »videti« pomeni le registrirati. Njuno videnje je brez posledic. Samarijan pa ne le vidi, ampak tudi priskoči na pomoč, ker se mu mož smili. Morda sta duhovnik in levit mislila, da nimata časa, ali se jim je zdela stvar prenevarna. Lahko bi bili razbojniki še v bližini. Morda tudi nista hotela imeti sitnosti.
Tudi danes se dogaja, da ponesrečenci ležijo ob cesti, pa vozniki vozijo mimo, ker jih ne vidijo ali nočejo videti. »Samo ne izgubljati časa! Samo nobenih sitnosti! Bo že prišel kdo, ki je za to odgovoren.«
Seveda obstajajo tudi drugačni ponesrečenci: sosedi, ki so že dolgo bolni, ali kolegi na delovnem mestu, ki so v stiski. Morda celo člani lastne družine: žena, mož, otroci … Ali vidimo, da jih nekaj teži? Se čutimo nagovorjene? Storimo kaj?
Če imamo odprte oči, bomo vedno naleteli na ljudi, ki potrebujejo pomoč. Ni nam jih treba iskati. Tako rekoč nam jih Bog pripelje na našo pot.
In vedno znova se sprašujemo: »Kaj se to mene tiče? Zakaj prav jaz? Kdo pa meni pomaga, kadar sem v stiski?«
S priliko o usmiljenem Samarijanu nam Jezus pokaže pot, po kateri naj bi z odprtimi očmi hodili kristjani.
Pot, ki vodi v večno življenje. Pot, po kateri je hodil Jezus Kristus.