5. VELIKONOČNA NEDELJA

»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte!« (Jn 14,1)

VZNEMIRJA
Današnji čas pogosto išče odgovore v javnem mnenju.
Sprašujemo se, kaj zaznamuje naš čas: ali nam tehnični napredek daje samozavest, svobodo, srečo?
Zdi se, da ne. V mnogih ljudeh raste občutek negotovosti in strahu. Strah pred prihodnostjo, pred vojnami, pred ekološkimi in družbenimi pretresi. Strah pred izgubo službe, pred boleznijo, starostjo, pred odnosi, ki se krhajo. In globoko v srcu vprašanje: Ali bo moje življenje imelo smisel?
Človek pogosto čuti, da nima trdne opore. Vprašanja ostajajo odprta, srce nemirno. V takšno resničnost vstopa beseda, ki ne zanika stisk, temveč jih presega. Skupnost verujočih je poklicana, da v negotovosti ne zida na strahu, temveč na zaupanju in služenju, kjer se težave ne zanikajo, temveč se rešujejo v duhu medsebojne odgovornosti in povezanosti.
V tem okviru se razodeva tudi Kristusova beseda učencem, ki jih preplavljata nemir in negotovost. Vabi jih, naj se ne vznemirjajo, naj zaupajo. Ko eden izmed njih iskreno izrazi zmedenost in vprašanje o poti, mu Jezus ne ponudi zgolj razlage, temveč sebe: »Jaz sem pot, resnica in življenje.«
S tem pokaže, da odgovor na človeško iskanje ni najprej teorija, temveč odnos. Vera zato ni odsotnost vprašanj, je odločitev, da v vprašanjih ne ostanemo sami. Ni beg pred strahom, je moč, ki človeku omogoča, da se pred njim ne ustavi. Kristus ne obljublja, da bo odpravil vse negotovosti, temveč da bo v njih navzoč in da bo on sam smer, ki vodi naprej.
Človeško življenje je zato podobno poti po ozki brvi nad prepadom. Strah je razumljiv in resničen. Toda odločitev za korak naprej postane mogoča, ker vemo, da je nekdo to pot že prehodil in da nas ne pušča samih. Jezus, ki je šel skozi temo smrti v življenje, vabi tudi nas, da zaupamo koraku, ki vodi naprej.
V tej drži se strah ne izbriše, temveč izgubi zadnjo besedo. Ostane zaupanje, ki daje življenju smer, notranjo trdnost in upanje.