»Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.« (Mr 10, 14 15)

DEVETDNEVNICA K BL. KARLU ACUTISU
Blaženi Karel Acutis, prosi za nas!

Vabljeni, da se povežemo v molitvi k mlademu svetniku današnjega časa. Povezava do celotne devetdnevnice z litanijami…

DOVOLJENO…

Kot kaže evangelij, so zakonci že v Jezusovih časih imeli te težave. »Ali je možu dovoljeno odsloviti ženo?« so vprašali farizeji Jezusa.

Jezusov odgovor pokaže, da je vprašanje že v osnovi narobe postavljeno. Farizeji niso razumeli, da mož in žena v zakonu pripadata drug drugemu. Ker človeku ni dobro samemu biti, je Bog ustvaril moža za ženo in ženo za moža. Zato ni prav razdreti skupnosti med možem in ženo.

Seveda je veliko ugovorov na tako trditev. Zakonska skupnost lahko razpade. Možno je, da si zakonca nimata več kaj povedati. S časom odkrijeta več nesporazumov kot skupnih točk. Drug do drugega postaneta hladna kot pasji smrček. Ali ni bolje, da se ločita, kot pa da vztrajata v peklu medsebojnih očitkov ali celo fizičnih obračunavanj?

Gotovo je v marsikaterem zakonu mnogo tehtnih razlogov, ki govorijo v prid ločitvi. Vendar kljub vsemu ne smemo pozabiti, da sta zakonca ob sklenitvi zakona prevzela odgovornost drug za drugega. Bog namreč želi, da bi zakonca bila drug drugemu v življenjsko pomoč.

Zakaj naj bi bila ločitev najboljša možnost in ne vrnitev k prvotni ljubezni, ko sta stala pred oltarjem in si obljubila zvestobo do groba? Jezus pravi: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil ženi in bosta oba eno telo« (Mr 10, 7). Izraz »eno telo« presega le spolnost in telesno združenje. Pomeni duševno in telesno spojitev dveh ljubečih bitij.

Bog torej ni želel, da bi zakonca le životarila drug ob drugem, ampak res zaživela v pristni skupnosti vedno znova odkrite ljubezni.

Seveda se je mnogim tak pogled na zakon vedno zdel kot visok skoraj neuresničljiv ideal.

Tudi učencem so se Jezusove besede zdele težko razumljive. V skupnosti z Jezusom so počasi razumeli, da ni lahko in udobno hoditi za Jezusom.  Tako pravi sv. Pavel v pismu Efežanom, naj možje ljubijo svoje žene, kot Kristus ljubi Cerkev. Kar pomeni, vztrajati ob sozakoncu, čeprav trenutno nimaš nobenega pozitivnega čustva zanj. Čeprav ne čutiš do njega nobene naklonjenosti. Čustva so minljiva, pridejo in gredo. Ljubezen, ki nam jo Bog daruje, prihaja iz globljega vodnjaka – iz ljubezni Jezusa Kristusa, ki je za nas pretrpel celo smrt na križu.

V zakramentu zakona daruje Bog zakoncema moč, da sta sposobna začeti znova. Usposablja ju, da gresta po poti, ki ju vodi k vedno večji edinosti kljub različnosti. Po besedi sv. Bernarda se pravi kristjani ločijo od drugih le v eni točki: da so po Božji milosti sposobni začenjati vedno znova.