petnajsta nedelja med letom, 14. 7. 2024

Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Mr 6, 8–9

Odlomki Božje besede na naslednjo nedeljo:
Jer 23,1–6
Ef 2,13–18
Mr 6,30–34

 

 

 

 

S krstom postanemo misijonarji

Učenec, misijonar ima predvsem svoje središče sklicevanja, ki je Jezus. Pripoved to nakaže tako, da uporabi nekaj glagolov, kjer je On subjekt: »poklical je k sebi (Jezus)«, »jih začel pošiljati«, »dajal jim je oblast«, »naročil jim je«, »govoril jim je«. S tem sta odhod in delovanje apostolov prikazana kot razširjanje iz enega središča, torej kot predlaganje Jezusove navzočnosti in delovanja v njihovem misijonskem delovanju. To razodeva, kako apostoli nimajo nič svojega oznanjati, niti svojih sposobnosti pokazati, temveč govorijo in delujejo kot poslani, kot Jezusovi glasniki.

Ta evangeljski dogodek se tiče tudi nas, in to ne samo duhovnikov, temveč vseh krščenih, ki smo poklicani oznanjati na različnih življenjskih področjih Kristusov evangelij. Prav tako pa je tudi za nas to poslanstvo pristno samo, če izhaja iz nespremenljivega središča, ki je Jezus. To ni pobuda posameznih vernikov niti skupin, še manj velikih združenj, ampak je to poslanstvo Cerkve neločljivo povezano z njenim Gospodom. Noben kristjan ne oznanja evangelija »iz sebe«, temveč poslan po Cerkvi, ki je od Kristusa prejela poslanstvo. Ravno s krstom postanemo misijonarji. Krščeni, ki ne čuti, da bi oznanjal evangelij, oznanjal Jezusa, ni dober kristjan.

Druga značilnost misijonarskega sloga je, če tako rečemo, »obličje«, ki temelji na skromnosti sredstev. Njegova oprema je namreč skromna. Dvanajsteri imajo naročilo, »naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu«. Učitelj želi, da so svobodni in gibčni, brez podpore in brez uslug, z gotovostjo samo do ljubezni Njega, ki jih pošilja, okrepljeni le z Njegovo besedo, ki jo gredo oznanjat. Palica in sandali so oprava romarjev, kajti ti so glasniki Božjega kraljestva in ne vsemogočni menedžerji, ne neodstavljivi funkcionarji in tudi ne zvezdniki na turneji.

Pomislimo na primer na škofijo, katere škof sem. Pomislimo na nekatere svetnike rimske škofije: na sv. Filipa Nerija, na sv. Benedikta Jožefa Labreta, sv. Aleša, sv. Ludoviko Albertoni, sv. Frančiško Rimsko, sv. Gašperja Del Bufala. Niso bili funkcionarji ali podjetniki, temveč ponižni delavci Kraljestva. Imeli so to »obličje«. In k temu »obličju« spada tudi način, s katerim je sprejeto sporočilo, saj se lahko zgodi, da niso sprejeti ali poslušani (prim. v. 11). Tudi to je uboštvo, torej izkušnja polomije. Pripetljaj z Jezusom, ki je bil zavržen in križan, vnaprej naznanja usodo njegovega glasnika. Samo če smo povezani z Njim, ki je umrl in vstal, zmoremo najti pogum za evangeliziranje.

Devica Marija, prva učenka in misijonarka Božje Besede, naj nam pomaga prinašati svetu sporočilo evangelija v ponižnem in žarečem veselju, kljub zavračanju, nerazumevanju ali preganjanju.

papež Frančišek, 15. julija 2018

Arhiv oznanil …