Nedeljska duhovna misel, 5. 7., Ciril in Metod, sozavetnika Evrope

Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. (Jn 10,11–13)

Odlomki Božje besede na naslednjo nedeljo:
Iz 55,10–11
Rim 8,18–23
Mt 13,1–23

 

 

Svoje življenje dam

»Je komu še mar zame?« se sprašuje marsikateri sodobni človek ob vseh možnostih, telefonih, družabnih omrežjih, dogodkih … Revščina, o kateri mi pripovedujejo ljudje, je pomanjkanje dobre besede, povezanosti, sprejetosti. Revščina postaja posebna vrsta osamljenosti. Osamljenost sredi svojih ljudi.

Zato »Dobri pastir« nikakor ni zastarel izraz. Pastir ni tisti, ki mora voditi pohlevne in neuke ovce. To podobo nam vsiljujejo sodobni zagovorniki tako imenovane svobode. Ti zganjajo hrup in zahtevajo, da »jaz« postane merilo vsega. Jaz imam pravico, jaz zahtevam, jaz imam svoje življenje …

In prav o tem življenju govori Kristus, ko reče: »Svoje življenje dam za ovce.« Ravno tisto življenje, ki ga tako zelo hočemo in zahtevamo, on daje. Tukaj Jezus uporabi isto besedo (Psychè) kot pri »kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil«. Ne daje tega življenja nam, ampak ga »odloži«, ga »izpusti«. Tukaj ne govori o darovanju nečesa dragocenega. On izpusti tisto, česar se jaz tako zelo oklepam in zato ostajam sam. Kristus se odpove življenju, ki bi ga lahko pridobil in ga imel.

Kristus nam torej ne daje tega življenja, ampak ga izpusti iz rok, se mu odpove. Dobri pastir torej naredi prav tisto, kar mi tako zelo težko naredimo vse do groba: tako težko izpustimo. Težko izpustimo sebe, zato tudi težko izpustimo otroka, starše, preteklost, prizadetost, svoja pričakovanja … In kot posledica tega neotipljivega težko izpustimo tudi kakšno otipljivo ped zemlje ali drugo gmotno stvar.

Dobri pastir nam tukaj ne daje svojega Božjega življenja. Kajti tu ne govori o »zoè«, ampak o »psychè«. To drugo je namreč življenje, ki se ga danes tako zelo oklepamo, ker smo Boga dali na stran. Imamo ga le za občasno rabo, v resnici pa živimo brez njega. In potem ni čudno, če tudi zakramente samo opravimo. Tudi v zakramentih vidimo le še »psychè«. Tudi z njimi želimo le še rešiti sebe. Krst, spoved, maša, birma … postanejo le še nekaj zase, kvečjemu družinski dogodek. Malokdo pa to še sprejema kot nekaj, kar ga vključi v drugega. Zakramenti so zapuščanje svoje žlahte in vključitev v drugačno žlahto. To pomeni »zoè«. Božje življenje imam lahko le z drugim(i).

Dobri pastir zato »pozna« ovce. Čeprav smo postali alergični na to, da bi se kdo vtikal v naše življenje, prav po tem tako zelo hrepenimo. Tako smo zaposleni zato, ker čakamo, da bo nekomu mar za nas. Dobri pastir nas rešuje sodobne revščine.

župnik

 

 

Arhiv oznanil …