Duhovna misel, 15. nedelja med letom, 14. 7.

Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil.
Lk 10,31–33

Odlomki Božje besede na naslednjo nedeljo:
1 Mz 18,1–10a
Kol 1,24–28
Lk 10,38–42

 

 

 

 

Prekinitve so lahko pomembne

Profesor s francoske univerze je pripovedoval: »Vedno mi je bilo najbolj zoprno, ko so me ljudje zmotili, ravno ko sem se zatopil v svoje delo. Bil sem jezen. V molitvi sem prosil, da bi imel več miru za svoje poslanstvo. Čez leta sem ugotovil, da so bile te prekinitve zame pravi blagoslov.  Z njimi mi je Bog pokazal, kje je moje pravo poslanstvo. Nisem bil več zagledan v svoje nakopičeno delo. Začel sem služiti ljudem in od takrat veliko lepše živim.«

Tudi mi imamo prekinitve, ki nas zmotijo. Za duhovnika in levita je bil človek na poti iz službe v Jeruzalemu prekinitev. Morda sta se opravičila takole: »Ti ni moje poslanstvo. Skrbeti moram, da se ne omadežujem. Vsak naj poskrbi za svoje.«

Kolikokrat se tudi meni zgodi, da pride človek ravno, ko se kam odpravljam ali ko sem ves v kakšnih pripravah, pisanju … Pa si rečem. »Zakaj ravno zdaj? Zakaj, o Bog, mi ga nisi poslal malo prej ali pa jutri?« Z leti tudi sam odkrivam, da mi Bog pošilja ljudi. In da jih namenoma pošilja ob zame »neprimernem« času. Samo tako me osvobaja in ozdravlja od mojih zamisli, mojih predstav, kdo je moj bližnji.

»Kaj naj storim, da dosežem …?« To vprašanje zastavljamo Jezusu tudi mi. Laže je vedeti, kaj naj storim in bom potem opravičen, potrjen. Kajti nekaj sem naredil. Toda Kristus me uči edino pomembnega dela. Vztrajno me vzgaja, da bi se naučil ljubiti. »In kdo je moj bližnji?« Vsak. Prav tisti, ki ga nisi vedno izbral sam. Tisti, ki ti je poslan.

Danes smo kot tista dva na poti iz službe vsi zelo zagledani v svoje mnoge dejavnosti in skrbi. Zagledani smo v svoje »pametne« telefone. In zagledani v svoje »poslanstvo« gremo mimo in ne opazimo. Tako je med nami vedno več samih, prav blizu. Toliko komunikacij imamo in živimo drug mimo drugega. Je naše »poslanstvo« res naše pravo poslanstvo?

Kam si torej zagledan, zamišljen? S čim se največkrat opravičuješ?

župnik

 

Arhiv oznanil …