Duhovna misel, 28. nedelja med letom, 13.10.

In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan.  Lk 17,14–16

Odlomki Božje besede na naslednjo nedeljo
2 Mz 17,8–13
2 Tim 3,14–4,2
Lk 18,1–8

 

 

Daj-dam

Lahko bi površno rekli, da sta dve vrsti otrok: tisti, ki se znajo zahvaliti, in oni, ki se ne. Vendar, ali otroke učimo zahvaljevanja zaradi bontona, olike? Učimo jih, da se bodo na sprejeto odzvali, odgovorili. Olika je potem le posledica. Lahko jih naučimo, da se zahvalijo, a bodo kljub temu ostali pri življenjskem daj-dam.

Privzgojeno vero daj-dam bodo mladi hitro zapustili. Mlada Portugalka Aleksandrina de Costa je požrtvovalno ubranila sebe in druga dekleta pred nasilneži. Pričakovali bi Božjo nagrado. Pa je zaradi tega zbolela in od 19. leta 30 let ostala priklenjena na posteljo. Ves ta čas trpljenja je darovala Bogu za njegove načrte. Od leta 1942 do smrti 13. oktobra 1955 ni razen vsakdanjega obhajila zaužila nobene hrane ne pijače. Čudež ne da vere, vera naredi čudež. To se je zgodilo pri ozdravljenem gobavcu. Ozdravljenje preostalih devetih ni pripeljalo do vere. Opravili so dolžnosti, z njimi pa se ni nič zgodilo.

Lahko bi rekli, da imamo tudi dve vrsti vernikov. Prve, ki doživijo Božjo milost in ostanejo pri tem. In druge, ki na dane stvari Bogu odgovorijo. To dar je vere. Pa ne gre za oliko, da se Bogu zahvalim. Gre za odgovor osebi. Zato starši otrokom vere ne morete dati. Vera je namreč odgovor, ne bonton. In koliko odraslih, žal, vzgaja le na tak način. Vero skušajo otroku priučiti le kot neko oliko. Kot nekaj za zraven.

Gobavci, ki se niso vrnili, so bili lahko čisto lepo vzgojeni. In tisti, ki se je vrnil, se gotovo ni vrnil samo zato, ker so ga doma tako naučili. Vera ni olika. Jezus ne ozdravlja zato, da bi dobil nekaj povrnjeno. Nasprotno. Prišel nas je odrešit duhovne logike daj-dam.

Kristus ničesar ne pričakuje zase. »In med potjo so bili ozdravljeni.« Ni užaljen, ker se niso vrnili. Začuden je, da človek prejeti dar zadrži zase in se z njim nič ne zgodi. Odgovor Bogu je slavljenje. »Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?«

Na obiskih se mi ljudje pogosto kakor opravičujejo: »Veste, ne hodim ravno pogosto k maši, vendar pa nikomur ne želim nič slabega …« Na drugi strani v spovednici poslušam: »Hodim redno k maši, molim, otroke sem vzgojil, kakšnih posebnih grehov pa se ne spomnim … Morda kakšna slaba misel …« Ne prvo ne drugo ni vera. Kdor je z Bogom in daje odgovor na prejeto ljubezen, bo imel kaj povedati o tem odnosu. In kdor je v odnosu z drugim, v tem pada, greši. Kdor ne pada, je sam. Njegova vera je ohranjanje daj-dam, tudi če je to lepo pobožno pobarvano.

Molitev, ponavljanje »istih zdravamarij« ni daj-dam. Če bomo to počeli z računico, ne bo trajalo dolgo. Ravno nasprotno. Molitev me osvobaja vsakega naivnega pričakovanja. Z vdelano sledjo molitve v srcu v življenju ne bom razočaran ne nad ljudmi ne nad Bogom.

župnik

 

Arhiv oznanil …