Nedeljska duhovna misel, 3. velikonočna nedelja, 18. 4.

Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Lk 24,35–37

Odlomki Božje besede na naslednjo nedeljo
Apd 4,8–12
1 Jn 3,1–2
Jn 10,11–18

 

 

 

Stopil mednje

Zgodba pripoveduje o vrvohodcu. Na veliki višini je hodil po telefonski žici. Nazadnje je šel čez še s samokolnico. Gledalci so bili navdušeni. Potem jih je vprašal: »Mislite, da lahko popeljem samokolnico tudi nazaj?« S ploskanjem in vzkliki so zatrjevali, da verjamejo. Še enkrat jih je vprašal. »Seveda,« so zaklicali in zaploskali v pričakovanju. »Dobro,« je dejal akrobat, »da potrdite svojo vero, povejte, kdo je pripravljen priti gor in sesti v samokolnico, ki jo bom potem popeljal na drugo stran?« Nihče se ni javil. Želeli so ostati opazovalci.[1]

Tako je z velikonočno vero. Eno je, da verjameš, da je Kristus res vstal od mrtvih, nekaj drugega pa je, da si pripravljen tudi ti z njim začeti živeti. Mu dovoliti, da te »popelje čez«. In vidimo, da se je to najprej moralo zgoditi z apostoli. Sprva so bili bolj opazovalci.

Lepo je bilo hoditi z njim, srečevati navdušene množice in videti čudeže. Lepo je biti veren, ko gredo vsi k maši, in videti sadove vzgoje otrok. Imeti praznovanja, ko pridejo skupaj množice k birmi, obhajilu ali h kakšnemu blagoslovu tega ali onega. Sedaj pa pravi evangelist, da je »stopil mednje«. Zanimivo, da ne pravi »vstopil« ali prišel. Jezus ni prišel ali vstopil, marveč je stopil. Samo stopil. Ni bil ne zunaj ne zadaj ali spredaj. Bil je že med njimi. Oni pa so bili prestrašeni.

Sedaj se začenja pot razodevanja. In to je tudi naša pot. Sedaj ni več takih zunanjih čudežev. Jezus se začenja razodevati na način, ko je lahko »med nami«.

Vedno bolj vidim: z vero imamo toliko težav predvsem zato, ker Boga še vedno iščemo sami. Kot Tomaž. Ko začneš živeti »cerkveno«, se vse spremeni. Živeti cerkveno pa pomeni, da se odpoveš temu, da bi sam lahko prišel do Boga, do resnice, do življenja. Tedaj Jezus lahko stopi, ne vstopi ali pride. Na to preobrazbo nas pripravljajo časi, ki jih živimo. Pripravljajo nas, da bomo lahko zapustili udobje, ploskanje, množico … In sedli v samokolnico. Tedaj se bo pokazalo, kdo mu zares zaupa, kdo ostaja le opazovalec, ki po končani predstavi  odide domov.

»Vi pa ste priče teh reči.« S temi besedami Jezus sklene svoj »stopil mednje«. To pomeni zadnji vzklik pri maši: »Pojdite v miru.« Vi pa ste priče, pomeni: sedaj je pa treba v samokolnico. Ali si naredil le še eno kljukico ali si pripravljen tvegati?

župnik

[1] Prim. Zgodbe za skladen zakon in družino, zbral Božo Rustja, Ognjišče, 2015, 160

 

Arhiv oznanil …