Spisal S. Rutar o Vipavski dolini
(zapis v staroslovenščini)
Vipavska dolina je bila že v starodavnih časih precej gosto obljudena; o tem nam pričajo razna prazgodovinskabivališča, takoimcnovana »gradišča« (ital. Castellieri). n. pr. nadPlanino (440 m), nad Ajdovščino (230 m) in pri Šent-Pavlu nad Gojačami (525 ///). Verjetno je, da jc stalo kako gradišče tudi zahodno od Slokarjev (391 m) in nad Črnigoji pri Sent-Tomažu (517 m); morda tudi pri Plačah (184 tri) in Sv. Križu (186 m). Ravno tako znano je, da je bila vipavska dolina ob času Rimljanov naseljena, o čemer pričajo rimski zidovi innapisi v Ajdovščini, potem rimske izkopine v okolici tegatrga in pri Selih blizu Crnič.
Ob času ljudskega preseljevanja pa je morala vipavskadolina mnogo trpeti pred nasilstvom nebrojnih čet, ki so tam skozi drle in proti lepi Italiji hrumele. Kdo bi mogel našteti vse razne vojske in narode, ki so, začenši od legijproticesarja Evgenija (1.394), pa do zadnje tolpe takrat šezelo divjih Madjarov (okoli l.950), vihrali po Vipavi ter joplenili in pustošili? A l i je mogoče, da so se prvotni prebivalciohranili skozi toliko viharnih stoletij na svojih gradiščih? Nikakor ne. ampak morali so se umakniti v bolj varne kraje, daleč od glavne ceste, morda v trnovske hoste in kraške pečine, ter počakati, da je vihar minul. Še le v drugi polovici 10. stoletja so se časi toliko pomirili, da so mogli ljudjepopustiti svoja skrivna zavetišča in podati se zopet v rodovitno dolino ter začeti tam ruvati trnje, razkopavati ledino in vlačiti plug, da so nekdaj tako lepo obdelana zemljišča zopet dajala zemeljske plodove.
Dolgotrajna doba zunanjih nemirov je izvestno vzrok temu, da v srednjem veku že le tako pozno zaslišimo kako malo včst o vipavski dolini. Cele* njen glavni kraj, grad v Vipavi, se omenja prvikrat še le okoli srede 12. stoletja, in drugi najimenitnejši grad te doline, Rihemberk, pojavlja se še le proti koncu istega stoletja.3 Tudi o cerkvah po vipavski dolini imamo primeroma jako pozne vesti, in niti glavna župnija v Vipavi, h kateri je spadala vsa dolina vzhodno od potoka K o š i v e c blizu Sv. Križa, se ne omenja v listinah pred14. stoletjem, čeravno je izvestno mnogo starejša. Še le iz 15. stoletja, torej iz zadnje dobe goriških grofov, imamo natančnejša poročila o razmerah prebivalstva po vipavski dolini in o vseh njenih važnejših krajih.
Sv. Križ se omenja z bližnjimi vasmi prvikrat v neki računski knjigi («rationarium») goriških grofov iz 1. 1398, ki se nahaja v dvornem in državnem arhivu na Dunaju. V tej knjigi stoji zapisano, da so spadali k sodniji goriški in plačevali v goriški urbar tudi naslednji kraji: «Chreucz, Lokawecz, vogtei ze Schrillach (Skrilje, h katerim je spadal tudi Šent- Tomaž)» itd.
- 1398 je položil Majnhard, oskrbnik goriškega okraja,tudi račune o dohodkih sledečih vasij: «Ze dem Chreucz, ze L o k a w e c z, die vogtei ze S c h r i 11 a c h , zc P o k i n t s c h a – ch und ze R u t i n a c h » . Prva tri imena so jasna, nc pa tudi zadnji dve. «Rutinach» bi znalo pomeniti R a t u j e , ki se v starih zaspiskih tudi v obliki «Wotuiach» čita. «Pokintschach» pa je s cela nerazumljivo; morda je popačeno mesto «Gojace», ali pa, ker se nahaja v zvezi s kraji, ki so v najbližnji okolici kriški, moglo bi to pomeniti vas D o b r a v i j e z okolico, ki se je morda poprej kako drugače imenovala. Dobravlje se omenjajo kakih sto let pozneje kot precčj velika vas, ki je bila v tesni zvezi z glavnim krajem Sv. Križ.
1 Schnmi, Urkunden- und Regcstenbuch, Urkunde Nr. 113.
2 C/.ürnig, Gör/.-Gradišča, pag. 647.
s Notizenblalt zur K u n d e öst. G e s c h . – Q u e l l e n , III., 314.
Iz gori navedenega računa se vidi, da so tu omenjeni kraji spadali vsi pod jedno župo, ker so računi od vsake župc posebej položeni. Iz oskrbnikovega računa se razvidi, da je dala šentkriška župa 1. 1398 goriškemu urbarju v denarju: vinarjev (blizu 1 krajcar naše veljave) 2 marki. 7 funtov in 5 vinarjev;soldov (po 12 krajcarjev), pa 2 marki in 3 funte; v žitu: 21 starjev in 4 kuplenke (vrhanc polovnike, «Kaufmass»)pšenice ter 56 starjev in 3 kuplenke ovsa ; vina: 28 oni (urna)rebole, po tržaški meri; 49 kokošij in 70 jajec. Ostala pa je na dolgu še jeden sod vina, ki je držal okoli 8 orn. Vrhu tega je imel v tej župi še svoja posestva nek R a b o n a ta (Rabatta?), od katerih se je plačevalo na leto: 1 marko in 6 funtov vinarjev ter soldov: 2 marki, 7 funtov in 4 solde.
Drugikrat omenja se Sv. Križ 1. 1483, ko je bil začel zadnji goriški grof Leonhard zidati tamošnji «tabor«, pri katerem je postal poznejši grad. Odkar so bili namreč Turki 1. 1478 tako strahovito oplenili vse Goriško, začeli so na raznih krajih zidati prostorna, se stolpi utrjena poslopja, v katerih so našli ljudje, živina, žito in vino svoje varno zavetišče pred sovražnikom ob času vojne. Tako so začeli n. pr. zidati tabor na strmem kuclju nad Crničami že 1. 1473, kakor priča na njem vsekana letnica. Iz istega vzroka je ukazal grof Leonhard postaviti tabor tudi na griču okoli vasi Sv. Križ, deloma na zemljišču goriških grofov, deloma na njivi grofov R a b a t t a, ki se je razprostirala pod taborom doli proti Vipavi, zato je šla desetina od njih tem grofom. Tudi vinska klet se je zidala na Rabatinem vinogradu. Deželni sodnik goriški je pozival kmete k raboti pri zidanju.
Zidanje šenkri.škega tabora nadziral je grof A n t on deIIa T o r r e (ali Thum-Valsassina) in ravno temu je izročil grof Leonhard tudi varstvo in oskrbništvo tabora. Sodstvo pa je izvrševal v taborju in zunaj njega, kakor poprej in tudi še v 16. stoletju do beneške okupacije, jedino le deželni sodnik v Gorici (t. j . sodnik, ki je imel pravico soditi na deželi in ne v mestu). Ta poslednji je sodil v civilnih in kriminalnih pravdah in vršil je tudi pod taborjem »gorsko pravo >, t. j . sodil je o prepirih glede vinogradov. To poslednje pravo so bili zadnji goriški grofi izročili vitezom nemškega reda v Ljubljani, ali v njih imenu so je vršili deželni sodniki goriški, ki so poberali vinski dac za deželnega kneza.
Kdaj da je umrl Anton della Torre, to iz listin ni znano, ali bržkone že pred začetkom novega veka. Nasledoval mu je na njegovih posestvih sin Vit della Torre. Ta je bil že tako premožen, da je mogel posoditi cesarju Maksimilijanu 1000 goldinarjev (renske vrednosti) «za vojaške namene«. Za to posojilo zastavil mu je cesar župo Sv. Križ z vsemi njenimi dohodki dne 3. januvarja 1504. Kmalu potem, namreč dne 4. marca 1507, podeli cesar kraju »tabor Sv. Križ« obmirje (Burgfrieden), t. j . obmejen prostor s tržnimi pravicami. K oslobojenemu kraju je spadalo toliko okoliša, kolikor daleč je puška nesla. Tržani so dobili ob jednem svoje posebno sodstvo v civilnih in kriminalnih stvareh in smeli so postaviti svoje »vislice «. Te sloboščine potrdi cesar Ferdinand I. Sv. Križu dne
- marca 1533.
Poleg Vita Turnskcga so imeli šc drugi njegovi sorodniki svoja posestva v Križu, Lokavcu in Ajdovščini, tako n. pr. M i h a e l in F e b o d e l l a T o r r e ; potem H a n s in E r a z em v o n T h u m . Ker je bilo Vitu na tem ležeče, da dobi kolikormogoče teh posestev v svojo last, zato se pogodi 24. novembra1. 1519 z zadnjima dvema, da sta mu prostovoljno odstopila svoje deleže v Križu in Lokavcu. Se poprej pa sta bila prva dva Turnska zamenjala svoja posestva pri Ajdovščini. A j d o v š č i n a postala je namreč trg ob istem času kot Sv. Križ. Čudno je, da se nekdaj tako imeniten kraj v srednjem veku čisto nič ne omenja. Oblast goriških grofov je segala do mostu čez Hubelj, ali nikjer se nc čita, da bi bila stala tukaj kaka vas. Pač pa se ves predel okoli Hublja (tudi na kranjski strani) imenuje »ajdovščina, die Heidenschaft», nanašajc se na nekdanje «ajdovsko» mesto, ki je tam stalo.
V »ajdovščini« stala je že v 15. stoletju cerkvica sv. Ivana, ali na l o k a v š k e m svetu (tam, kjer jc sedaj znamenje blizu župnijskega dvorca). Tudi sedanja katastralna občina Ajdovl z v c s l j a m u z e j s k e g a društva za K r a n j s k o 1892. y ščina (odmerjena za časa Jožefa II.) ni večja, nego nekdanjirimski tabor, le proti vzhodu sega celo do Hublja. Cerkev,.šola, župnijski in županski urad v Ajdovščini stoje dandanašnji še na zemljišču lokavske občine, Gori omenjena Mihael in Febo della Torre prepustita 1. 1507 svoja posestva v «ajdovscini» Henriku Elacherju in dobita v zameno druga zemljišča v štanjelski okolici na Krasu.
Cesar Maks potrdi to zameno in investuje Elacherja z omenjenimi posestvi. Ob jednem dovoli Ajdovščini tudi obmirje in jej podeli torej tržne pravice. E l a c h e r j i ali E d l a c h e r j i so bili stara kraška rodovina, ki je imela svoja posestva po Gorčnji Branici in ob reki Raši. Njeni člani se imenujejo v 15. stoletju na raznih mestih kot oskrbniki devinskih gospoščin. Tomaž Elacher je bil 1. 1468 celo glavar v Paznu, Jurij glavar v Devinu (1478—1490) in Ivan glavar na Reki (1525).2 Najnavadneje pa so oskrbovali grajščino v Senožečah za devinske grofe. Kot tak oskrbnik se imenuje (od 1. 1444 naprej) že omenjeni Tomaž Elacher, kateremu so naročili grofi Walsee, tedanji lastniki Devina, 10. decembra 1459, naj jih v družbi z glavarjem Nikolajem Luegerjem zastopa v njih pravdi se škofom tržaškim glede umeščenja župnika v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Tega Tomaža sin bil je bržkone naš Henrik Elacher, ki je dobil Ajdovščino v fevd, in ki je mnogo občinskega zemljišča «v ajdov.ščini» obdelati dal, da mu je prinašalo lepih dohodkov. Se predno je dobil Elacher Ajdovščino, imel je že kmetijoin dvor T r n j e (Dornach, Dornikh) v «ajdovščini». Ta kmetija je ležala na severni strani Š t ur i j (Sannd Yörgen), nasproti Ajdovščini, in je spadala v goriški urbar ter plačevala vanj 1 star pšenice, 1 star ovsa (po goriški meri), 52 soldov in 2 kopirna. To kmetijo je bil kupil okoli 1. 1480 M a t i ja K r a b a t h od nekega krojača V l a y u l e (?) in jo je užival do svoje smrti. Po njegovi smrti je imela njegova udova še dva1 1’ichler, I l C a s t e l l o d i D n i n o , pag. 2 7 8 ; C/.ornig, Görz-Gradisca, pag. 680.’ 1’ichler, 1, c. moža, prvič nekega VV e i n r a 11 a in drugič nekega L u d i a (Ludovika), in oba ta dva sta uživala kmetijo Trnje ter plačevala najemnino v goriški urbar. Od zadnjega njenega najemnika kupil jo je J u r i j E d l i n g za Henrika Elachcrja. Ta pa jo je prodal dne 23. februvarja 1523 »svojemu sodniku* vSturijah, B a l t a z a r j u R u č i g o j u (Rončigoju), s pogojem, da mora od nje tudi še na dalje plačevati najemnino in davke deželnemu knezu.
Zaradi te kmetije v Trnjah bilo je mnogo preiskovanja in pisarenja, da bi se izvedelo, kake pravice je imel Elacher do nje. Pozvali so ga, naj pride v Gorico dokazat svoj pravni naslov, a poslal je mesto sebe svojega hišnega oskrbnika v Senožečah, kateremu je bilo ime «Pavle Jokas», in ta je zadnjega dne novembra 1. 1523 izpovedal, kako je prišla kmetija v Elacherjeve roke. Vrhu tega je Pavle še izpovedal: »Kakor pripovedujejo nekateri stari ljudje, ni hotel pred Vlayulo dolgo časa nihče v najem vzeti te kmetije, ker so jo bili poprejšnji najemniki .nekolikokrat’ popolnoma zanemarili (.abgehalten’) in je bil dvor tudi pogorel. Zato jo je postavil goriški oskrbnik na dražbo, kdo bo za njo več ponudil (.welcher sich darauf wagen wolt). Tem potem jo je dobil tudi Matija Hrovat in se dal na njo prepisati. Kako pa je bila prišla v last Vlayulc, o tem jaz nič ne vem. To se bode izvestno našlo zapisano v kanceliji ali v starih urbarjih.
Benečanska okupacija je provzročila mnogo sprememb, zlasti v župi Sv. Križ. Benečani so bili posedli namreč na velikonočni ponedeljek (dne 24. aprila) I. 1508 Gorico in v naslednjih dneh vso vipavsko dolino z glavnim gradom vred, katerega so razdejali, da se ni vzdignil več iz svojih razvalin.
Benečani so ostali gospodarji dežele in pobirali dohodke, desetine in druge pristojbine, dokler jih niso zopet pregnali Avstrijci junija meseca 1. 1509. Ob času te okupacije prilastil si je marsikdo pravice, katerih poprej ni imel, drugi pa so opustili plačevanje najemnin in se branili rabotati grajščini.
1 Zapiski o T r n j a h se hranijo v deželnem arhiv« v L j u b l j a n i , vicedomski oddelek, zv. 48. Zato jc bilo potrebno po izgnanju Benečanov z nova pregledati in urediti vse gospoščinske pravice nad podložniki. V ta namen je sklical cesar Maks takoimenovano »reformacijsko komisijo«, ali ob kratkem »reformacija« nazvano, ki seje sešla 1. 1518, in naslednja leta v Ljubljani in je od tod prišla na Goriško ter prepotovala vse posamezne vasi, poizvedovaje, kako se občine vladajo, kdo ima pravico soditi, koliko plačujejo od svojih zemljišč, koliko in kakošno raboto morajo dajati svojim grajščinam itd. Natančen zapisnik o vsem tem, kar je »reformacija« poizvedela, se nam jc ohranil v deželnem arhivu v Ljubljani, in sicer v zavitku pod naslovom »Goriška urbarialia«, vicedomski arhiv, zv. 48. Iz tega zapisnika posnamemo sledeče, v vsakem obziru zanimive vesti o Sv. Križu in njegovi okolici.
Župana v Sv. Križu jc volila soseska («die Nachpauerschaft «), a potrjevala sta ga deželni sodnik in goriški oskrbnik («Amtmann»). Ce se je pa glavar za to volitev zanimal, tedaj si je lahko izbral, kogar je sam hotel. (Okoli 1. 1520 je bil Tomaž Vodopivec [wodopibaz] župan v Sv. Križu.1) On je bil prost najemnine od svoje polukmetije, katero jc obdeloval, in desetine od vseh svojih vinogradov. Tudi mu ni bilo treba plačevati naslednje najemnine (ali pa, če jo je že plačal, so mu jo povrnili): 3 kuplenke ovsa, 1 čeber vina, 16 soldov in 10 vinarjev. O sv. Juriju jc dobival 2 funta, 1 sold in 14 vinarjev.
Zato pa je moral župan štirikrat na leto deželnemu sodniku, oskrbniku in glavarjevim hlapcem dati jesti in piti ter njih konje z vsem potrebnim preskrbeti. Vrhu tega dobiva župan iz žitne desetine, katero pobira za deželnega kneza Vit Thum, od vsakega kupa omlačenega in izvetega žita 2 kuplenka (vrhana) pšenice in ravno toliko rži, polke (Spelt) in ovsa. Vse to mu vrže okoli 2, 3, 4 karantane (krajcarje). Zato pa mora župan dajati voznikom, ki dovažajo žito k mlatišču, jesti in piti ter njih konje nakrmiti. Potem pripadejo županu 1 P o l f g V o d o p i v c a sc nahajajo se p r i i m k i : Nadlišek, Jurkic*, Valli/. (Italic), Bratina, Writ/.el (I’ricelj), Pinobrej, Štor itd,
od vinsko desetine, katero tudi Vit Thum pobira, vse vinske tropine, v katerih je še »precej« vina, in pa vse vino, ki ostane pod «velikim čepom«, ko pretakajo desetinska vina. Zato pa mora desetinarja vzdrževati, ko pride vršit svojo službo. Prvikrat sta prišla sodnik in oskrbnik se spremstvom v soboto, štirinajst dni pred pustom. Sodnik je potem zasliševal pravde in sodil pred županovo hišo, v nedeljo in ponedeljek potem pa so napravili lov na zajce. (Tudi pred božičem sta prihajala sodnik in oskrbnik na lov, ali sebi na korist, ker nista zajcev grajščini oddajala, nego obdržala sta jih za-se.)
V torek zjutraj je moral župan vsem preskrbeti zajutrek. »Tako ima deželni sodnik pravico vršiti sodstvo v t a b o r u Sv. Križ.» V četrtek v križevem tednu po veliki noči prihajali so sodnik, oskrbnik in mitničar z glavarjevimi hlapci na sejm v Ajdovščino, «zu behuet des Kirchtags hin der Heidenschafft vnd abnemung der maut». Vsem trem in njih spremstvu moral je l o k a v š k i župan dati večerjo, prenočišče in zajutrek v petek ter preskrbeti njih konje. Po poludne so se vrnili v Sv. Križ, kjer jim je moral tamošnji župan dati južino, večerjo in prenočišče, a konjem vse potrebno.
V soboto pred sv. Lovrencem prišla sta v tretje sodnik in oskrbnik k županu v Sv. Križ. Cel dan moral ju je vzdrževati in njih konje preskrbovati, in deželni pa gorski sodnik sta istega dne sodila v civilnih in gorskih pravdah, in sicer je bila ta oblast tedaj v jedni osebi združena, ker so nemški
vitezi v Ljubljani pooblastili deželnega sodnika v Gorici, da je v njih imenu vršil tudi gorsko sodstvo.
Čctrtikrat sodil jc deželni sodnik v Križu pred božičem. In kaderkoli v letu sta prišla sodnik in oskrbnik s hlapci in konji, da vršita svojo službo, vselej je bil dolžan župan dati vse potrebno. V vseh drugih slučajih pa, ko ne prihaja sodnik v Križ, morajo hoditi kmetje po svoje pravde v Gorico in se tam obrniti na deželnega sodnika. Proti njegovi razsodbi se sme prizvati na cesarsko glavarstvo.
Sv. Križ je imel tudi svojega posebnega biriča in občinskega slugo (Scherge). Takrat mu je bilo ime Ahac. Užival je brez najemnine 1 «korp», t. j . pol kmetije. Od žitne desetine mu je šlo po jedno merico pšenice, rži, ovsa. debele polke in drobne polke, potem vse žito, ki se je pri merjenju desetine raztreslo, vsega vkup okoli 3 — 4 merice. Od deželnoknežje vinske desetine mu tiče 1 čeber tropin, v katerih je še «precej« vina, in vrhu tega še 1 čeber «vipavea». Poleg tega dobiva desetino od 1 korpa, katerega obdeluje Štefan Šošolič. Nasproti pa mora vse druge desetine dajati, «was ainem schergen zuegehört«.
Vit Thum ni pred beneško okupacijo nikoli vršil ni civilnega, ni kriminalnega sodstva v «taboru»; ali odkar so Benečani Gorico «zopet izgubili«, prisvajal si je sam to pravico. Tudi zahteva od vsakega ognjišča, in teh je v «taboru» 13, po 24 soldov, kar se je poprej plačevalo v goriški urbar. Zupan ne ve, kake pravice ima Vit Thum do «tabora« in zakaj se poslužuje obmirskih pravic. Tudi je grajščak začel letos prodajati plese pred »taborom« v nedeljo po sv. R. T. Dalje pobira vsled svojega najemninskega pisma vinsko desetino v Zabijali (ponemčeno «Krottcnhulben»!) s kapiteljsko desetino in desetino od gorskega prava. Vse to mu prinaša v boljših letih po 80, 90 in celo 100 čebrov vina in od vsakega vinograda 1 sold. Ravno tako pobira od vsake kmetije, ki leži na kapiteljskem zemljišču, žitno in vinsko desetino, ter v vaseh Kamnje in Sv. Tomaž desetino od jagnjet in kozličev. Od kapiteljskih kmetij se jc plačevala poprej desetina deželnemu knezu; ta nese Thurnu 8, 10 —12 starjev na leto. Vinsko in žitno desetino, namenjeno deželnemu knezu, morajo prebivalci žup Križ in Lokavcc v raboti v Gorico spraviti. Tudi iz S t i j a ka (St. Yakob, S. Giacomo) nad Rašo začeli so v novejšem času čez Križ v Gorico voziti. Od žitne desetine gre «k varan tež« (štirideseti del) župniku v Kamnjah. Od vinske desetine pa dobiva župnik v Rihembergu vsako leto 21 čebrov «vipavea«. Vrhu tega vleče rihemberški župnik še nekaj najemnin, ki so v urbarju zabeležene.
Prebivalci «tabora» so vedno popravljali poti proti Šturijam «v ajdovščini«, in sicer zaradi tega, ker niso rabotali v Gorico, tudi niso že nekaj let sem hodili v mesto stražit. Vcnder pa so dolžni dajati vso raboto pri zidanju goriškega grada in popravljanju mosta čez Sočo. Tudi morajo zajedno s prebivalci Lokavca in Batuj seno grabiti na dolgem travniku tostran (vzhodno od) L i j a k a , ali k gradu voziti je jim ni treba.
Zato pa dobi vsak delavec po jedno orno vina in dva hlebca kruha. Dolžni so tudi hoditi v Gorico stražit sejm na belo nedeljo in sploh vsakikrat z orožjem v mesto iti, kadar je treba. Svojo najemnino morajo v Gorico nositi, zato pa dobi vsak po hlebec kruha in čašo vina. Tudi morajo za streho desetinske kleti v Gorici dajati vsak po 1, 2, ali kolikor jc treba«protov».
V D o b r a v l j a h so imeli s o d i j o , t. j . mirovnega sodnika (po imenu Primož Wrzan (Opoma: Vrčon)). Tega so volili skupno sodnik, oskrbnik in župan. Obdeloval je kmetijo v Dobravljah, ki je merila 12 «kampov» (po 36• 5 arov) in imela 6 košenic. Dve od teh sta ležali okoli «loke», dve v «liskovci» in dve pod cerkvijo sv. Petra. Sodiji ni treba od te kmetije plačevati najemnine, pa vender daja 15 laških funtov. Ko bi pa ne bil več sodija, mora plačevati vso najemnino. Södija ni dolžan rabotati, niti županu pomagati »napovedovati*, t. j . k rabotam pozivati.
V Dobravljah so imeli dve opasili (Kirchtag) na leto, insicer prvo nedeljo po sv. Rešujem Telesu ter v praznik povišanja sv. križa. Te nadzoruje že šest let sem Vit Thurn, poprej pa ju jc stražil deželni sodnik iz Gorice. Za to dobiva od vsakega kramarja in krčmarja po dva denarja. V prvi inštanciji
sodi pravde Vit Thurn, v drugi inštanciji pa deželni sodnik. Prizivc in kriminalne stvari sodi cesarsko glavarstvo. Tisti, ki ne stanujejo v «taboru», morajo rabotati v Gorico in tje na stražo hoditi («Schgart thun»); tisti pa, ki v «taboru» stanujejo, rabotajo Vitu Thurnu. Desetino od žita in vina vozili so poprej v Gorico, najemnino pa je pobiral oskrbnik, kadar je bila pri njih pojedina («Poiesen»). V gradu v Gorici dobival je vsak hlebec kruha in čašo vina, sedaj pa morajo svojo desetino v «tabor» dajati, ia sicer po goriški meri. Vsak najemnik cele kmetije je dolžan vsako leto jeden rekclj v žago speljati; polovičarji pa le vsako drugo leto po jednega. Sežaganc deske morajo Križani speljati v Batuje, od tod dalje v Gorico pa Batujci. Dobravci so morali tudi za grajščino v Rihembergu les sekati, in kdor je imel konje, moral je dva voza speljati.
Valentin, krčmar v Križu, izpovč glede obmirja v Ajdovščini, da sta je določila Andrej pl. Liechtenstein, cesarski glavar v Gorici (1504 —1508) in Erazem pl. Dornberg vpričo obeh strank in drugih poštenih oseb. Pri tej razsodbi in določbi je ostalo do sedaj, in Henrik Elacher naj pokaže svoja pisma.
Dobravci in Žabljani so se prepirali zaradi nekega pašnika pod Sv. Križem. Župan kriški jc izpovedal, da Žabljani nimajo nikake pravice do njega. Dobravci so posebno po letu branili Žabljanom na ta pašnik goniti, po zimi pa so jim to dopuščali.
V L o k a v c u so volili župana na dan sv. Jakoba, ko sta prišla sodnik in oskrbnik iz Gorice, da sta ga potrdila. (Ob času «reformacije« je bil Anton Soban za župana). Za to sta dobila nekaj dohodkov, ki so v urbarju zapisani. Sodnik vrši ob jednem tudi gorsko pravo. V petek pred najdenjem sv. križa, meseca maja, je sej m pri sv. Ivanu pri vodi Hubelj (Kobl). Tje pridejo sodnik, oskrbnik in mitničar iz Gorice ter prvi sodi, drugi pobira najemnino in tretji mitnino. Župan jemlje ta dan od kramarjev po štiri solde, od krčmarjev pa po dva. Iz teh dohodkov pa mora župan omenjenim uradnikom, njih spremljevalcem in konjem vse potrebno dati.
V petek v križevem tednu prečita deželni sodnik meje v Ajdovščini in «razdeli» reko Hubelj (Kobell), «nachdem es wippacher vnd görtzer gericht entscheidet». Potem razglasi, da se sejm odpre in da se sme začeti trgovati. Ta sejm so dolžne varovati župc Sempas, Crniče, Batuje, Križ in I.okavec. Med sejmom pobira goriški mitničar mitnino in stojnino. 1 U r b a r ribemberške grajščine iz I. 1599.
Lokavškemu županu gre stojnina od štirih kramarjev. Koliko dohodkov je vrgel ta sejni, o tem ni vedel župan nič gotovega povedati. Tisti pa, ki so bili podložniki vipavske sodnije, niso hoteli nobene stojninc plačevati, rekoč, da so tudi Goričani pri njih stojnine prosti, ko pridejo k njim v sejm. Lokavčani so dolžni vsako leto pograbiti veliki travnik ob Lijaku na korist deželnega kneza in seno v kupe naložiti, za to pa mora goriški glavar dati vsakemu delavcu orno vina in dva hlebca kruha. Od planine nad Lokavccm plačujejo kmetje županu vsako leto 40 soldov. Kakor drugi podložniki, morajo tudi Lokavčani rabotati k goriškemu gradu in k mostu čez Sočo. Sodnijska apelacija gre v drugi inštanciji na glavarja v Gorici. Samo na «britofu» v Lokavcu sodijo v prvi inštanciji plemiči von der V e s t e n in pa H o f f e r j i , v kriminalnih stvareh pa gredo pravde pred glavarstvo. Vinsko in žitno desetino (obojno po goriški meri) morajo kmetje sami v Gorico speljati, zato dobi vsak po hlebec kruha in čašo vina. Vsak kmet mora po jeden rekelj, polovičar pa pol reklja, do žage (ob Lokavščeku) speljati, od tam pa deske do Batuj v raboti spraviti.
Lokavška vas je spadala pod župnijo v Vipavo. (Tudi nekaj desetin so Lokavci plačevali grofom L a n t h i e r i v Vipavi.)1 Kmetje niso dolžni v Gorico na stražo hoditi, vender so v sili, kakoršna je bila o beneški vojni, prostovoljno hodili stražit («starten»), a S tem niso hoteli nikakor odreči se svojim starim sloboščinam. Lokavški župan ni bil prost najemnine, ne od svojega vinograda, ne od kmetije, niti ni dobival kak drug poboljšek, kakor drugi župani. Ob Lokavščcku (pod G r a d i š č e m ) je bil nastavljen poseben Žagar in temu jc pomagal neki T o n i č S l o k ar (Sklokar), ki je dobival za svoje delo 4 vozove drv. 2 orni vina, 3 kuplenke ovsa, 22 soldov, 13 karantanov in 3 vinarje.
V našem rokopisu so proti koncu še jedenkrat napisane kriške pravice, «die Herlichait zum Crcutz», ki se pa skoro G l e j : «Mittlieihingen des Musealvereines», IV. J a h r g . , pag. 57. popolnoma vjemajo z onimi, kakor so opisane pri goriški uradniji, «in ambt Görtz». Le pri Lokavcu je povedal še J u r š e P r u k c č , da sta mu grof Anton Thurn in Valentin (krčmar ?) iz Križa vzela od njegove kmetije, katero je imel od deželnega kneza v najemu, jedno njivo in jeden travnik, ležeča nad posestvom Valentina Slatine, in da sta ju dala Lovru Khudl, Toniču Slokar, Jerneju Subej in Mohorju Subej. Ti so potem iz travnika in njive naredili vinograd, od katerega plačujejo najemnino Vitu Thurnu. Ta zahteva od vsakega vinograda v Lokavcu po 1 goldinar soldov.
Sv. T o m a ž in S k r i l j e (Sannd thomas vnd sgrila) sta v zapisniku le po imenu navedena in pri njih ne stoji nič zapisano, koliko so morali plačevati kmetje. Vender se d;i iz tu navedenega prav lahko posneti, da so bile tudi v tej občini ravno take razmere, kakor v Križu in Lokavcu.
Lovske pravice so v zapisniku posebej opisane, ali iz rokopisa se razvidi, da so bile le bližnje vasi okoli Gorice dolžne pomagati goniti in loviti divjačino. Zadnji vasi, tej dolžnosti podvrženi, sta bili v vipavski dolini O s c l j a n in Sem pas. Le Gojačani so še plačevali štiri solde na leto, mesto da bi hodili na lov. Sv. Križ je dobil tudi mestne p r a v i c e in je še sedaj menda najmanjše mesto na svetu. Z ozirom na obmirje namreč, katero je podelil cesar Maks Sv. Križu, povzdigne cesar Ferdinand 19. januvarja 1532 kriški «tabor» (Tabor-Krcuz) v mesto, prebivalec v meščane, ki so si volili svojega lastnega sodnika, in jim podeli vsako leto dva velika sejma. Ta privilegij je potrdil Križanom «na večne časc» cesar Ferdinand 31. marca 1533 in 25. julija 1535 ter na zadnje tudi cesar Jožef II. 1. 1781.
Cesar Ferdinand jc razširil obmirje mesta in grada Sv. Križncelo do mosta čez Vipavo pod Žabljami. L. 1535 se prvikrat omenja grad v Križu. Dal ga je gotovo sezidati Vit Thurn, in sicer na vzhodni strani «tabora*. Ta je obsegal le zahodni del sedanjega kriškega mesta, namreč zahodno od obeh glavnih vrat na severu in jugu. Kriški grič je podolgast in ima po sredi od severa k jugu malo žlebino, po kateri vodi glavna pot. Vzhodno od te poti se svet zopet nekoliko vzdiguje do grada Thurnov, katerega so še le pozneje združili s «taborom* in ga z ozidjem obdali. Stari vhod v »tabor* pod obokom je .še vedno ohranjen, in ravno tam je bila mestna hiša in sodnija, o čemer se vedo prebivalci še dobro spominjati. Thurni so spravili počasi vse deželno-knežje pravice v Križu in okolici v svojo oblast ter so si ustanovili svojo posebno gospoščino, ki je obsegala vso dolino med Vrtovinščkom in lubljem. 20. marca 1. 1536 podeli cesar Ferdinand Vitu Thurau lov na jelene in srne, in 1. 1537 proda Erazmu Thurau vso vinsko desetino v Križu. 1’otem so kupili Thurni tudi tisto vinsko desetino, ki je spadala nemškim vitezom v Ljubljani, in cesar Ferdinand jc pritrdil temu dne 1. decembra 1539. Ker je postal tako Križ jedno najvažnejših Thurnskih posestev, zato so sprejeli od njega tudi svoj plemiški naslov «zum Kreutz». Vendar ni ostal Križ dolgo čas’a v rodovini Thurnov. Že Vitov sin F r a n č i š e k , glavar goriški in tolminski ter lastnik premnogih posestev na Kranjskem, proda 1. 1547 gospoščino
Sv. Križ svojemu sorodniku A h a c u T h u r n u iz Pliberške rodovine na Koroškem. Vendar je Frančiškov sin J u r i j , glavar goriški, zopet pridobil si Sv. Križ, in nadvojvoda Karol je podelil 15. aprila 1589 njemu in njegovim bratom jurisdikcijo v Križu in okolici. Samo glede mejnih prepirov je bil Križ odvisen od deželnega sodnika v Gorici. Ta je prihajal vsako leto v petek križevega tedna v Križ in dal tu prebrati mejnike med kriško in vipavsko gospoščino ob Hublju. Pri tej priložnosti so morali priti kmetje na stražo v «tabor» iz Križa, Lokavca, Černič in Šempasa (torej celo iz kraja, ki je spadal vedno pod goriško jurisdikcijo).
H e n r i k M a t i j a T h u r n , sin gori imenovanega Frančiška iz drugega zakona, je sklenil preseliti se na Češko in zato je prodal Sv. Križ 15. marca 1605 grofu H e r m a nu A t t e m s u in tri dni pozneje je tudi potrdil to prodajo. Dne 5. maja je izročil urbar o obmirju in desetinah Križanov grofu Attemsu. Nato potrdi nadvojvoda Ferdinand 18. junija 1605 dotedanje pravice in sloboščine meščanov kriških ter podeli 15. marca 1606 jurisdikcijo čez gospoščino Križ omenjenemu Hermanu, katerega je ob jednem povzdignil v baronovski stan s predikatom «vom Kreutz».
Attemsi so bili iz okolice čedadske na Furlanskem doma in so imeli obširna svoja posestva po ravnem delu Goriškega, posebno v Romansu. Hermanov oče J a k o b je bil glavar v Gradišču (Gradišča) in vzgojitelj nadvojvode Ferdinanda Štajerskega. Hermana so poslali goriški stanovi 1. 1590 kot svojega zastopnika k pogrebu Ferdinandovega očeta, nadvojvode Karola, in njega so porabili na dvoru za mnogo važnih poslanstev, n. pr. da je spremljal nadvojvodinjo Margareto, nevesto Filipa III., na Špansko. Ko se je nahajal cesar v velikih denarnih zadregah, posodil mu je Herman 90.000 goldinarjev, a cesar dal mu je «iz milosti« dolžno pismo, glaseče se na 100.000 goldinarjev. Zato pa mu je zastavil urbar vse goriške grofije, in ko je on že 1. 1611 umrl, podaljšal je cesar 31. julija 1612 njegovi udovi Uršuli, rojeni Breyner, zastavo na daljnih pet let. To odaljševanje se je tako dolgo ponavljalo, dokler ni erar definitivno prodal goriškega urbarja rodovini Attems 1. 1673. Vrhu tega je priznal Ferdinand II. Uršuli Breyner tudi sodstvo prve inštancije v Križu in njegovi okolici.
Cesar Ferdinand je povzdignil 1. 1630 Uršulo Breyner in njene štiri sinove v stan državnih grofov. Med temi je bil najvažnejši starejši sin F r i d e r i k A t t e m s , c. kr. Komornik in polkovnik, ki se je odlikoval v drugi beneški vojni 1. 1617 pod zapovedništvom generala Trautmannsdorfa, in ki je 1. 1657 sprejel poklon deželnih stanov goriških v imenu cesarja Leopolda I. Frideriku podeli cesar Ferdinand II. 1. 1630 jurisdikcijo ne le čez pravo kriško okolico, nego tudi čez vse vasi župnije Črn i č e , tako da jc njegova sodna oblast segala čez ves sedanji ajdovski sodnijski okraj (169-3 /cm’3). Pod gospoščino Križ jc spadala tudi «gora» Čaven, t. j . sedanja občina U o l – O t l i c a z vsemi tamošnjimi senožeti in gozdi. Glcdč desetine in rabote pa so spadale vasi Kamnje, Vrtovin, Gojače itd. pod urbar v Rihembergu. Cesar Ferdinand III. potrdi 9. maja 1640 podelitev jurisdikcijc nad Križem in Črničami. 16. januvarja 1643 sprejmö deželni stanovi kranjski Friderika Attemsa kot svojega člana in sostanovnika. Ravno ta Friderik je ustanovil v Sv. Križu samostan kapucinov. Ze pod Thurni, v prvi polovici 16. stoletja, nahajal se jc v Križu gostinjcc ali hospic za romarje in uboge popotnike.
Takrat jc bilo občevanje po vipavski dolini zelo živahnoin mnogo ljudij se je oglašalo za prenočišče in hrano v tem malem mestu. To, in pa ker so tedaj tako sloveli goreči pridigarji iz kapucinskega reda, je napotilo grofa Friderika, da je iz lastnega premoženja sezidal kapucinom samostan in cerkev v Križu. Samostan je začel zidati 1. 1634, za cerkev pa so položili temeljni kamen dne 13. decembra 1637, in čez šest let je bila že cerkev posvečena, kakor spričuje sledeči nadpis v zakristiji:
Ecclia hacc cons. fuit in honom
- P. Francisci ab ill”1 0 D. Michacle:
i Rvberg epo Christop°_ Ao
1643 Domi 4. tepo r 😕 in 7bri.
Zanimiv je še drug nadpis v kapucinski cerkvi pri levem stranskem altarju (na zahodu), ki je očevidno iz Rima prinesen. Vrhu nadpisa se vidijo ptički izdolbeni, kako grozdje zobljejo, P in zraven stoji monogram Kristusov )|C Od spodej se čita:
Benedicto Bene
merenti, qvi bixit
annos LI et meses III
et dies XVIII in pace (evasit).
To je očevidno starokrščansk nadpis, ki se nanaša na kakega spoznovalca. Črke imajo obliko 6. stoletja. Kriški samostan je spadal k štajerski provinciji in od tam so bržkone prišli prvi redovniki. Ti so prevzeli tudi preskrbovanje romarjev in popotnikov ter marljivo pridigovali v svoji cerkvi. Vrhu tega so hodili pridigovat tudi v I d r i j o, in sicer sedemnajstkrat na leto, zlasti v adventu in postu. Zato so pa dobivali od Idrijčanov vsako leto potrebna drva. V svoji cerkvi v Križu obhajali so vsako leto okoli 12000 kristijanov. Med prvimi redovniki v Križu je bil Ivan K r s t n i k od K r i ž a (a S. Cruce), sloveč cerkveni govornik in slovenski pisatelj. Slovenskim literatom menda še ni dobro znano,3 da je bil rojen iz plemenite rodovine L e o n e l l i ali L i o n e l I i , ki je imela svoja posestva v Crničah in okolici. V tej vasi se je bržkone tudi rodil naš Ivan, ki je postal »redni slovenski pridigar« kapucinskega reda po Goriškem in Kranjskem ter član akademije »Operosorum» pod imenom P r o m t u s . Izdal je od 1. 1691 pa do 1707 pet zvezkov slovenskih ogovorov in pridig pod latinskim naslovom «Sacrum promptuarium«, in sicer prva dva v Benetkah, ostale tri pa v Ljubljani. Umrl je v visoki starosti 14. oktobra 1714 v Gorici.
V samostanski knjižnici hranili so poprej mnogo starih zapisnikov in listin. L. 1786 prenesli so bili tudi arhivalije tržaškega samostana kapucinov v Križ, ali poizgubile so se, da nihče ne ve kam. Ob času cesarja Jožefa Ilrso namreč raznesli arhiv kriških kapucinov na vse strani, celo v Škofjo Loko in Krško. V tem poslednjem kraju hranijo oo. Kapucini baje še lep zaklad starih pisem.
Se predno so prišli kapucini v Križ, stala je v «taboru» že mala kapela sv. križa, in sicer ravno tam, kjer je sedanja župna cerkev. Ostanek te cerkvice je severna kapela nove cerkvice. Že pod Thurni je imel Križ bržkone lastnega duhovnika, ali ta je bil le «vikar» vipavskega župnika. Se le od 1. 1750 naprej so vpeljali krstne matice v Križu, in 1. 1785 so ustanovili tu samostalno faro. K tej fari je spadalo do 1. 1837 tudi U s t j e , ki leži že na Kranjskem.
K gospoščini Sv. Križ je spadalo od začetka tudi mnogo gozdov na trnovski planoti. Ko je pa cesar potrdil prodajo gospoščine Attemsom (1. 1605—1609), pridržal je te gozde erarju na korist rudnika v Idriji, vendar je imela grajščina še 1 Št. Kocijančič, «Folium periodicum arehtd. Goritiensis« 1877, num. 8. ‘-‘ M a i n , «Je/.ičnik>, 1. X X I . , str. 44. servitutne pravice v njih. Pri izvrševanju teh pravic pa je prišlo mnogokrat do prepirov in pritožeb, in da bi se tem v okom prišlo, pogodil se je erar 23. oktobra 1753 z grajščino tako, da so vsi ti gozdi prešli popolnoma v last idrijskemu rudniku.
Takrat je bil lastnik kriške gospoščine grof A n t on F r a n č i š e k A t t e m s . Ta je bil srečen v svojih ženitvah, kajti priženil si je viteška posestva H i e r 1 i n g e n , B i e r i n g c n in S t e r n e g g na Svabskem. V drugo se je oženil z obudovljeno kneginjo Elizabeto Nasovsko, rojeno princesinjo Hessensko, in si tako pripravil pot do bogate dedščine v južni Nemčiji. Njemu je prodala cesarica Marija Terezija ves lovv goriški grofiji. Anton Frančiškovemu sinu Avgustu podeli cesar Franc II. 26. junija 1793 vas Bieringen na Svabskem. L. 1779 in 1780 so začeli vpeljevati svilode v vipavsko dolino. Kmetijska družba v Gorici si je celo prizadevala za razširjenje svilarstva in vabila mlade ljudi iz vseh delov grofije, naj pridejo v Gorico učit se, kako je treba svilode krmiti in svilo presti« Tudi kriški grajščak jc poslal v ta namen več mladeničev in deklic v Gorico; da, nameraval je še celo v Križu samem ustanoviti sviloprejnico (1. 1781), ali do tega ni prišlo. Pooblaščenec kmetijske družbe in nadzornik kmetijstva po vaseh kriške gospoščine je bil takrat baron L u d o v i k Radeu c i g.
- 1780 prepovč grof, da se ne smejo vozovi z vodo, ali pa drugi ropotajoči vozovi, pred osmo uro zjutraj v grad voziti, da ne bi budili gospode iz jutranjega spanja. Kriška gospoščina je imela tudi dobro organizovano deželno brambo. L. 1780 je štela ta 165 vojakov; imela je svojo zastavo in svojega poveljnika, ki je stanoval v Križu. Razdeljena je bila na štiri čete, katerim so zapovedovali desetniki («kaporali») ali pa njih namestniki, in sicer je stanoval po jeden desetnik v K r i ž u (kamor so tudi Cesto prištevali), v D o b r a v l j a h , M a l i h Z a b i j a l i in P l a č a h . Brambovci so 1 Schindler, «Die Forste der in der Verwaltung des k. k. Ackerbauministeriums stehenden Staats- und Fondsgüter», pag. 19. imeli svoj poseben pravilnik, v katerem je bilo vsakemu strogo zažugano, da mora svojo stražniško dolžnost točno izpolnjevati, drugače bode moral plačati jedno «petico» globe in vrhu tega .še stroške za svojega namestnika, katerega je smel desetnik mesto njega poklicati.
V nedeljo po sv. Rešnjem Telesu so imeli kontrolni pregled v Križu. Ta dan je moral priti vsak brambovec se svojim orožjem ob 8. uri zjutraj na trg pred gradom. Po cerkvenem opravilu so pročitali njih imena in kogar ni bilo, ta je moral plačati jedno «petico». Iz dobraveljske čete pa je moralo iti vsako leto po 8 do 10 mož na dan sv. Vida v Č r n i č e, da so tam sejm stražili, red vzdrževali in razgrajalec zapirali.
Potem ko je bil cesar Jožef II. samostojno nastopil svojo vlado, obrnili so se Križani do njega, naj jim potrdi njih stare mestne pravice od 19. januarja 1532. Cesar je njih prošnji ustregel in jim potrdil te pravice, in «ne samo začasno (,ad tempum), nego na v e č n e č a s e , in sicer tako, da to njegovo pismo ne bode potrebovalo nobenega poznejšega potrjenjaveč». Tako so bili Križani prepričani, da jim ne bode nihče več kratil njih mestnih pravic. Vendar so se morali še v najnovejšem času zopet za-nje potegovati. Tako je bila kriška gospoščina v vsakem obziru urejena kot samostalen sodnijski okraj. Toda po francoski revoluciji je odklenkalo fevdalni ustavi in patrimonijalnim sodnijam. Ze 1. 1792 je združila vlada patrimonijalne sodnije v veče sodnijske okraje in zaukazala grajščinam, da morajo nastaviti juridično izobražene sodnike. V Križu jc- ostala tudi potem še samostalna sodnija do 1. 1842, tedaj pa so združili ta okraj z goriškim. L. 1848 so ustanovili novo sodnijo v Ajdovščini.
Od takrat je začel Križ pešati in samevati. Velika nesreča za ves kraj je bila, da je silna burja 1. 1864 odkrila strehokriškemu gradu. Od takrat naprej se streha ni več pokrila in grad je začel razpadati, tako da sedaj le še glavno zidovje po koncu stoji. (V tem gradu se je rodila tudi blagorodna C . Seppcnlicifer, Hrevi cenili sulla valle i l t l Vipacco, pag, |6—Ig.baronica Emilija Winkler, soproga sedanjega deželnega predsednika kranjskega.) V novejšem času je občina postavila šolsko poslopje v severozahodnem voglu grada in tako vsaj ta del poslopja zavarovala pred popolnim zrušenjem.
Sedaj je Sv. Križ siromašen kraj, ki šteje poleg samostana 75 obljudenih hiš in 250 prebivalcev, ki se zaradi trtne bolezni le s težavo prehranjujejo. Mesto Križa pa se je povzdignila A j d o v š č i n a iz starodavnih rimskih razvalin. Ta kraj si ni mogel dolgo opomoči, tudi potem ne, ko so ga Elacherji povzdignili v trg. Od Elacherjev so dobili Ajdovščino plemeniti E d l i n g i , ki so imeli poprej grajščino «tabor» v Vipavi, katero so pa 1. 1656 prodali Lovrencu Lanthieriju. Edlingi so tudi vršili sodstvo prve instance v trgu Ajdovščina. Bili so člani deželnih stanov kranjskih in kot taki so opravljali javne službe na Kranjskem.
- 1698 je bil neki Edling glavni oskrbnik državnih zemljišč v Vojaški krajini. Jeden Kdlingov se omenja celo v slovenskem slovstvu. To je bil I v a n Nepomuk pl. E d l i n g , glavar v Skofji L o k i , c. kr. poročevalec o kranjskih šolah, predsednik ljubljanske akademije «Operosorum» in član goriškega društva «Arkadijccv», vitez bavarskega reda sv. Mihaela, cesarski komornik in naposled dvorni svetovalec na Dunaju. Na Kranjskemsi je stekel mnogo zaslug za šolstvo s tem, da je izdajal nemške in slovenske šolske knjige, posebno 1. 1777. Spisal je idilo «Der Isonz und die Laibach,» ki je bila natisnjena 1. 1781 v Avgsburgu s pristavkom: «Ein Gedanke des Gr. v. E. an einen jungen Barden Freih. v. S. in Laibach». Edling je prestavil tudi Devovo nemško pesen «Lubesen Joshefa IL», ki je bila natisnjena v zbirki «Skupspravlanje Pissaniz 1. 1780».
Najimenitnejši Edlingov pa je bil R u d o l f J o ž e f , ki je postal 1. 1774 drugi nadškof goriški. Ker seje branil razglasiti tolerančni edikt Jožefa II., poklicali so ga 1. 1782 na Dunaj in pregovorili ga, da se je odrekel goriški nadškofiji. Po tem je živel deloma v Rimu, deloma v Lodiju, kjer je umrl v visoki starosti 1. 1803.
Izvestja m u z e j s k e g a društva za K r a n j s k o 189a. 10 Edlingi so dali v društvu z Lanthieriji sezidati sedanji most čez Hubelj. Sredi mosta stoji namreč na kranjski strani grb Lanthierijev (polumesec, obdan s tremi zvezdami), na goriški pa grb Edlihgov (v gorenjem polju ključnica, v spodnjem pa krilo piske). Edlingov grb je 66 cm visok, 41 cm širok in ima v zgornjih dveh voglih vsekani črki A. in /:’, v spodnjih pa letnico /7—y~>.
Črki A in E pomenjata A l b e r t a grofa E d l i n g a , ki je bil še 1. 1780 jurisdicent v Ajdovščini. Ob njegovem času so začeli tudi v Ajdovščini svilode gojiti in koj se je naselil tam jedcu žid, da je kupoval svilene mešičke od kmetov in jih potem v trgovino spravljal. Ajdovščina se je povzdignila vsled obrtnosti do sedanjega blagostanja. Prvo tvornico so ustanovili v Ajdovščini je bil namreč ukazal zapreti tudi cerkev vseh svetnikov, ki je stala na vzvišenem mestu na severni strani ceste, in sicer za sedanjo kapelico zahodno od N e m š k a r i c c ali N e m i t z hofen. (V tem poslopju je bila poprej pošta. Pet r o g a l i š č e , t. j . dvor na južni strani ceste, med kapelico in cesto, jc spadalo nekdaj knezom P o r c i a , lastnikom senožeške grajščinc.)
Opeko od strehe cerkve vseh svetnikov so porabili za okritje papirnice v Ajdovščini. Vendar se ta tvornica ni mogla vzdržati in žc dolgo časa ne deluje več. Druga tvornica je bila 1. 1835 sezidana predilnica, ki spada nekemu akcijskemu društvu. L. 1881, 11. julija, je bila pogorela, pa so jo zopet popravili in deluje prav dobro. Ž njo je združena bojarnica s turškim rudečilom. Zraven predilnice stoji tudi mehanični mlin gospoda Jochmanna. Tudi mehanični mlin v Pa l a h ali O p a l a h (od začetka lastnina Rittcrjcv iz Gorice, pozneje Rieterja in njegovih dedičev) je nekdaj mnogo pripomogel, da se je začela Ajdovščina tako lepo razcvitati.
V cerkvenem obziru je spadal trg Ajdovščina dolgo časa pod bližnji vikarjat v Sturijah. Ko je pa papež Pij VIII. 27. julija 1830 z bulo «In supereminenti dignitatis specula > ločil od goriške nadškofije vse kraje, ki leže* na Kranjskem, ustanovili so 1. 1832 samostalno duhovnijo v Ajdovščini, ki je podrejena župniji v Sv. Križu.
Kakor kriški grofi, tako so izgubili tudi ajdovski Edlingi patrimonijalno sodnijo in vsled zemljiško-odveznega patenta od 5. julija 1853 tudi večino svojih dohodkov od zemljišč. Zato je po smrti zadnjega moškega Edlinga 1. 1855 prodala njegova sestra, omožena Locatclli, grad v Ajdovščini, in karje k njemu spadalo, goriški rodovini B o l a f f i o.