Zgodovina in obnova Kamenjskega zvonika

Za uvod

Kamenjski zvonik je že nekaj let klical po temeljiti obnovi. Zob časa, uscana burja, sončna pripeka, močni potresi­, premalo utrjeni temelji na laporni podlagi in pomanjkljivo odvodnjavanje so naredili svoje. Ko je začel odpadati še omet, je bilo odlašanja konec.

Dela so se začela v tednu pred slovesnim praznovanjem farnega zavetnika sv. Mihaela 2018, ko smo se z mašo, spominsko podobico, pa tudi z darovanjem priporočili Vsemogočnemu za varstvo pri težkem, nevarnem in odgovornem delu, ki ga je prevzel podjetnik Marko Rovtar iz Skrilj.

Predračuni so kazali na velike izdatke. Ti so se po prispevku prostovoljcev zmanjšali na 50.000 evrov, saj so možje in fantje s svojo raboto v celoti odstranili stari omet in ko so z baromatom iz fug odpihali še preperelo malto, se je začela skrbna in temeljita obnova.

Kratka zgodovina

Kamenjski zvonik je star dobrih 260 let. Sezidali so ga leta 1757. V drugi polovici 18. stoletja so se namreč začele obnove, prezidave in novogradnje številnih župnijskih in podružničnih cerkva in zvonikov. Tako je želel prvi goriški škof Karel Mihael Attems(1749–1774),[1] ki je svojo misel utemeljil z 

dotrajanostjo, pa tudi racionalizacijo cerkvenega fonda.[2] Naročil je, naj bodo tiste cerkve, ki so v bogoslužni rabi, primerno urejene, tiste, ki niso v dobrem stanju, naj se popravijo, nepotrebne pa opustijo.[3]

Prezidava kamenjske cerkve sv. Mihaela je trajala dve leti, 1756 in 1757.[4]
Ob prvem Attemsovem obisku leta 1750 je bila župnijska cerkev v slabem stanju. Na glavnem oltarju ni bilo primerne (gotovo ne sedanje) podobe sv. Mihaela, izstopala pa je lepa, še danes ohranjena podoba aleksandrijske device in mučenke.[5]

 

 

 

Zvonika še ni bilo. Zvonovi so – kakor marsikje po dolini – viseli v preslici nad glavnim pročeljem, ko je bila sila (kakor nekoč ob turških vpadih), pa celo v cerkvenih oknih.[6]

Glede na pomen kamenjske fare sklepamo, da je bila preslica trilina, vsekakor pa dvolina. Ko so jo odstranili, so manjši zvon prodali stomaški podružnici, večjega pa najbrž leta 1757 potegnili v zvonik.

Z načrtovanjem in prenovo cerkve in zidanjem cerkvenega stolpa sta se trudila dva kamenjska župnika in dekana Peter Anton Pollini (1742–1750)[7] in Anton Jožef Lokar (1753–1771).

Pomagali so jima vikarji, kurati in kaplani Frančišek Batagelj (1734–1763), Janez Krstnik Cigoj, ki je dve leti nadomeščalžupnika (1747–1753 in 1761–1767), Tomaž Jerkič (1753–1764), Luka Kodelja (1753–1755), Janez Krstnik Bratina (1755–1760), Frančišek Bratina (1760–1764), Lavrencij Batič (1763–1774) in Janez Krstnik Mohorčič(1764–1765).

V prvem Attemsovem vizitacijskem zapisniku leta 1751 (za leto 1750) in leta 1757 obnova župnijske cerkve in zidanje zvonika nista omenjena.

Je pa z dekretom, izdanim v Gorici 16. aprila 1751, dano dovoljenje za prezidavo, povečavo in posodobitev dobravske podružnične cerkve sv. Petra.

Kaplan in vikar Janez Krstnik Cigoj je svojo nalogo dobro opravil. Zato se je sam – po letu 1753 pa z župnikom Antonom Jožefom Lokarjem – za dvanajst, petnajst let povezal z zidarskim mojstrom Andrejem Pretnarjem. Preselil se je v kamenjsko faro in tukaj vztrajal še med župnikovanjem Janeza Petra Bradača (1772–1789). Krstna knjiga pravi, da je bil iz Ljubljane. Iz podatkov Božidarja Premrla[8] pa izvemo, da se je – Radovljičan po rojstvu –  leta 1750 v Renčah poročil z Uršulo ter nato po Vipavskem in Krasu vodil obnove nekaterih cerkva in zidave zvonikov.[9]

Zidarski in klesarski mojster Andrej Pretnar 1767

Krstna knjiga ga 21. novembra  1774 omenja v Potočah, pri Grželjih, kjer sta si z ženo omislila hišo ter navedenega dne in leta povila hčerko Kristino. Za botra sta ji izbrala Andreja Batagelja in Uršulohčerko Jožefa Batagelja.[10]

Tako so se povezali trije pomembni možje, ki so obnovili cerkve in pozidali zvonike tudi v Dobravljah, Kamnjah in pri Stomažih.

Pogodba, zidava in posledice

Naj ob tej priložnosti navedemo drugo dobravsko pogodbo, ki je bila nekakšen vzorec tudi za dela pri kamenjski župnijski in stomaški podružnični cerkvi.

Takole gre: »26. decembra 1752 je bila v navzočnosti ključarjev Matije Jerkiča in Antona Kravosa ter vsega občestva sklenjena druga pogodba z glavnim zidarskim mojstrom Andrejem Pretnarjem za izdelavo ladijskega stropa, oken, zakristije, stopnic in vrat na prižnico, kora in zvonika z vhodnimi vrati. Mojster se obveže, da bo navedeno delo kar najbolje opravil za 300 dukatov. Dogovor je podpisal plemeniti gospod Frančišek Ksaver Allbion, upravnik Sv. Križa. / Skupnost mora v navzočnosti podpisanega priskrbeti vse potrebno. Sedanji ekonom gospod Jurij Peric si vzame 12 dukatov, omenjenih v prvi listini. / Janez Krstnik Cigoj, pooblaščeni ekonom.«[11]

 

 

Kamenjski zvonik se z vzhodno steno naslanja na pročelje pravilno orientirane cerkve. Z vzhodnim delom je naslonjen na primerno utrjeno zahodno cerkveno steno. Zahodna vogala se opirata na slopa, ki tvorita glavni vhod pod zvončnico, z enakima lokoma odprto proti jugu in severu, četrtega pa predirajo glavna, vhodna vrata.

 

Ob koncu del je (bil) »zvonik z rezanim kamenjem ob voglih 2/3 štirioglat, 3 m osemoglat, dalje osemoglat« in pokrit s strešno piramido.[12] »Do križa je (bil) visok 34 m.«

Ob tej obnovi se je pokazalo, da so kamenjski zvonik zidali precej na hitro in z ne najbolj skrbno izbranimi in obdelanimi kamni. Skriljani in Vrtovinci, ki so svoja turna pozidali sto let pozneje, prvi leta 1863, drugi v sedemdesetih letih 19. stoletja, so delo opravili skrbneje. Vogali njihovih zvonikov so vzorno šivani iz skrbno izklesanih in mojstrsko položenih vogelnih kamnov, čemur v Kamnjah še niso bili kos.[13]

Tako je moral župnik Josip Sovdat (1853–1889), ki je poskrbel za skriljsko in vrtovinsko novogradnjo, leta 1887 kamenjski zvonik dodatno utrditi, na novo ometati in piramido[14] bolj na široko, po oglejsko, ošilili.[15] Nad zvonovi je dal z opeko prezidati slabe tri metre visok osmerokotni nastavek in ga pokriti z osmerokotno pocinkano piramido v rdeči barvi.[16]

Tako prenovljen in z lažjo piramido pokrit zvonik je leta 1895 prestal ljubljanski potres, o katerem župnijski arhiv sicer ne poroča. Ustno izročilo pa pravi, da so se kmečka poslopja precej majala. Če pa so se rahljale enonadstropne hiše, se je tresenje tal toliko bolj poznalo na visokih in ozkih stavbah, kakršne so bili tudi zvoniki. Ni zapiskov, da bi po potresu na zvoniku opravili kakšna obnovitvena dela.

Drugače je bilo med 1. svetovno vojno, po eksploziji municije, ki je prizadela Ajdovščino in okolico,[17]tudi kamenjsko cerkev in zvonik. Tako je imel župnik Franton Črnigoj, ki se je – s pomočjo vojne odškodnine – leta 1925 lotil temeljite obnove in prezidave župnijske cerkve, nekaj skrbi tudi z zvonikom. Najbrž so zidarji ob tej sanaciji s kakšnih 25 cm debelo povezovalno železobetonsko plastjo okrepili tlak in vogale zvoníce. Ob tisti priložnosti so v isti višini zazidali vse štiri spodnje dele bifor in njihove stebre. To je povečalo trdnost in popravilo tudi poškodbe, ki jih je povzročil ljubljanski potres.[18]

V tistem času je bilo s cementnim tlakom utrjeno tudi površje pod zvonikom, kamor je dal župnik Črnigoj za spomin vdelati ploščico s porušene Svete Gore.

Po letu 1927 se je prvotno nagibanje zvonika proti jugu ustavilo.

Poslej (morda pa že prej) se je – kakor  kažejo opazovanja – cerkveni stolp še nekoliko zasukal in nagnil, a tokrat – proti severovzhodu. Tako se je še odločneje naslonil na pročelje in – kakor je videti – obmiroval.

K temu je nekaj pripomogla asfaltna prevleka okolice, ki je ublažila tresljaje tovornih vozil in strojev ter hkrati zaustavila pronicanje vode, s tem pa rahljanje in mehčanje temeljev. K umiritvi je pripomoglo tudi boljše odvodnjavanje meteorne in površinske vode.

Oprema farnega zvonika

Ko je bil zvonik sezidan  in opremljen, so vanj najprej povlekli veliki zvon iz nekdanje preslice. Prevzel je čast drugega klicarja. Potem je za nekaj časa zavladal mir, kajti stroški obnove so bili veliki in dolgove je bilo treba poplačati. Zato se je župnik Anton Jožef Lokar šele leta 1766 odločil za nakup velikega zvona, posvečenega sv. Mihaelu nadangelu, ki je prevzel vlogo prvega klicarja.

Iz specifikacije v katapanu sledi, da je bila 12. januarja 1767 »nabava velikega zvona za častitljivo župnijsko cerkev sv. Mihaela v Kamnjah leta 1766, v celoti tudi poplačana. / Kakor izhaja iz dokumentov v župnijski blagajni, je zvon po ljubljanskih merah težak 2075 funtov, vsak funt pa velja 13 grošev v kranjskih kovancih oziroma 65 kron v nemških kovancih. // Tako znese // cena samega zvona 1124 dukatov, 5 kron, 9 fenigov // prevoz, kovaška dela, uglaševanje, vpenjanje, kembelj, blagoslov in stroški ulivanja ter stroški za hrano in popravilo poti  48,15 dukatov // Skupaj: 1172 dukatov, 5 kron, 5 fenigov. // Sledi prikaz pokritja stroškov: / iz izkupička od prodaje malega zvona stomaški cerkvi 222 dukatov, 4 krone, 17 fenigov // iz župnijske blagajne sv. Mihaela 528 dukatov, 4 krone, 10 fenigov // od Bratovščine sv. Martina 138 dukatov/ od Bratovščine presvetega Rešnjega telesa 100 dukatov // od Bratovščine sv. Jožefa 183 dukatov, 2 kroni in 7 fenigov. //

 

Pripis: Iz navedenih virov je bil v celoti in s trdno valuto poplačan veliki zvon. // (…) Dne 12. januarja 1769 // Anton Jožef Lokar, župnik, lastnoročno.«[19]

Kakor omenjeno je čast drugega ali srednjega zvona prevzel veliki zvon iz nekdanje preslice.

Ko si je farna cerkev po tako velikih izdatkih lahko privoščila še tretji zvon, so ga skorajda gotovo posvetili sv. Jožefu. Prevzel je vlogo navčka, kakor je že oznanjala oltarna podoba na moški strani cerkvene ladje, posvečena umirajočemu Jožefu.

»Zvonovi iz leta 1766 so zdržali do leta 1841, ko so bili kupljeni trije novi.[20] Manjša dva je 5. 11. 1914 vzela 1. svetovna vojna. Župnik Franton Črnigoj je zato leta 1927 v Vidmu naročil tri nove. Manjša dva je odnesla druga svetovna vojna, veliki pa je sameval do leta 1971, ko sta se mu pridružila dva Ferralitova. Tako se zdaj iz farnega zvonika oglašajo: prvi z imenom župnijskega zavetnika, drugi Marije in tretji  sv. Jožefa.«[21]

V šestdesetih letih 18. stoletja je kamenjski zvonik dobil veliko stolpno uro, ki je s presledki merila čas do konca 20. stoletja, dobrih 230 let. Še vedno je v zvoniku in se še naprej stara … Danes jih šteje kakšnih 250.

Kamenjski zvonik je bil najbrž od začetka opremljen tudi z veliko, leseno drdro, ki se je z nekaj popravili ohranila do današnjih dni, saj je še leta 2018 klicala Jezusa iz groba. Po navodilih oglejskega obrednika pač, ki so predpisovala, naj v svetem tridnevju zvonovi utihnejo, namesto njih pa cerkovniki »zvonijo« z deskami. Otroci so to navado oponašali z ragljami. Uporaba se je dandanašnji uveljavila tudi na športnih in drugih množičnih prireditvah.

 

Pred sanacijo in po njej

Predaleč bi nas zaneslo, če bi skušali podrobno opisati stanje kamenjskega zvonika, kakor so ga jeseni leta 2018 videli delavci, zidarski mojstri, ogledniki iz spomeniškega varstva, škofijski oglednik za vibracije in vpenjanje zvonov ter Branko Hlača, ki je vsaj dvanajstkrat opravil skrben nadzor posameznih faz. Vsega tega ne bomo podrobno popisovali. Z vrsto fotografij pa bomo vendarle skrbno dokumentirali dejansko stanje pred sanacijo in po njej.

Zvonik je precej razmajan. Nagibanje proti jugu je poškodovalo južno nogo, ki so jo že vsaj enkrat sanirali z nadomestnimi kamni in podzidavo.

Po letu 1887, predvsem pa po letih 1895 in 1925 se je to gibanje umirilo. Pojavile pa so se druge sile, ki so stolp rahlo zasukale in nagnile proti severovzhodu. Tudi to dogajanje je povzročilo nekaj razpok, zamaknilo biforne line s stebrički, nalomilo nekaj najbolj izpostavljenih in obremenjenih vogalnih kamnov ter odneslo kakšen okrušek. Nekaj sprememb je starejših, nekaj pa jih je nastalo po prezidavi osmerokotnega nastavka in zamenjavi prejšnje piramide z novo. Večina jih sega v čas po ljubljanskem potresu leta 1895, že omenjeni ajdovski eksploziji leta 1918 in po potresih v 20. stoletju.

Druga šibka točka kamenjskega zvonika je slaba izbira gradbenega materiala in tudi premalo vešče opravljena zidarska dela. Vogali niso šivani iz enakih in skrbno izklesanih blokov. Zid je tu in tam, milo rečeno, malo čuden za tako zahteven objekt. Kamne so navozili z vseh vetrov, nekaj so jih nalomili celo med laporjem. Veliko je peščenjaka, ki ni najbolj obstojen. Pri zidavi so si – kakor je videti – pomagali celo s tramovi, ki so zaradi vlage prhneli.

Tudi malta ni bila najboljša, vsekakor pa ne takšna, da bi uspešneje kljubovala premikanju lapornatih tal, potresom, neenakomernim obremenitvam, zamakanju in zastajajoči vodi.

V sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je bilo vpeljano električno zvonjenje, je bilo nekaj težav zaradi preveč sunkovitega zaganjanja. Po namestitvi novih motorjev in programske opreme se je tresenje uneslo in se več ne širi po zvoníci, piramidi in spodnjem predelu stolpa.

In še nekaj. Južna noga zvonika je bila več desetletij, morda kar polni dve stoletji, izpostavljena vročini, ki se je sproščala ob kurjenju velikonočnega ognja. Do zadnjega pleskanja leta 1995 so ga namreč kurili prav ob tem slopu. Posledice so se gotovo kazale že ob utrjevanju leta 1887, vsekakor pa leta 1925, ko so poškodbe, kakor je videti na fotografiji, za silo pokrpali, še izraziteje pa pri prenovi leta 2018, ko so kamni pod udarci restavratorja dobesedno razpadali.

Po odstranitvi ometa se je izvajalcem in podizvajalcem Marka Rovtarja pokazalo več nepredvidenih del, ki jih niso pričakovali. Potrebno je bilo skrbno  pregledati in analizirati »zdravje objekta«, da so vsi – od zidarjev do pleskarja – lahko dobro opravili svoje delo.

Najprej je bilo treba poravnati zamaknjene kamne, utrditi razpoke in zlepiti odkruške ter z opazovanjem ugotoviti, ali se je stolp v zadnjih desetletjih umiril v svojem nagibanju ali ne. Na nekaterih predelih je bilo potrebno kamne in skupine kamnov okrepiti z mrežami, lesene dele pa zaščititi pred vlago in nadaljnjim razpadanjem.

S sanacijo kamna se je uspešno spopadel Tomaž Bizjak z Gradišča pri Vipavi  (samostojni podjetnik /tudi/ za ohranjanje kulturne dediščine), vešč in sposoben obrtnik, ki mojstrsko rešuje tovrstne težave. Sredstva in tehnike, ki jih pri tem uporablja, so novejšega datuma in tako učinkovite, da se na istem kraju navadno napake ne ponovijo. Kamen pa vendarle razpada, zlasti še, če ni urezan iz kompaktnih blokov in je v »žlahti«  peščenjakom. Nekaj kamnitih blokov je bilo potrebno impregnirati, okrepiti s primernimi sponkami in vijaki. Ta opravila so si sledila od temeljev do osmerokotnega dela, od nosilnih slopov nad temelji do vrha zvoníce.

Polica okoli osmerokotnega podstavka piramide je dobila po veščih rokah krovcev bakreno prevleko, ki bo preprečevala prenikanje vode, saj bo ta odtekala čez robove. Ker polica ni majhna, konfiguracija osmerokotnika pa je razgibana, so imeli fantje precej zahtevno delo. Opravili so ga kljub muhastemu,  mokremu, hladnemu in vetrovnemu vremenu konec novembra  in v začetku decembra.

Zvonik je opremljen tudi z obnovljenim in dopolnjenim strelovodom, ki ustreza predpisanim standardom ter ščiti ves kompleks. Od križa do dna piramide je ohranjen obstoječi vodník z dosedanjim vpetjem. Vsa druga napeljava z ozemljitvijo vred okoli cerkve pa je nova. Za bakreni vodník je na škofiji poskrbel Branko Hlača, za valjanec pa Ludvik Feuče.

Opravljeno je bilo veliko delo. In hvala Bogu, da ni bilo nesreč. Zdaj prihaja čas zahvale in plačila. Z vsemi dodatnimi deli bo treba zbrati dobrih 50.000 evrov. Še več pa bi jih morali, če bi ne bilo pridnih rok, ki so na začetku, sproti in  na koncu veliko postorile za boglonaj. Hvale vredni, vestni in zmerni so bili tudi izvajalci, ki jih bo (kakor upamo) ta obnova še dolgo hvalila, vendar si zaslužijo tudi pošteno plačilo.

Zato se še naprej priporočamo velikim dobrotnikom in malim, a vztrajnim darovalcem, da se bodo dolgovi zmanjšali in končno skopneli.

 

Župnijski urad Kamnje
Besedilo: Pavel P. Bratina
Fotografije: R. Klemenčič, M. Rijavec in P. P. Bratina
O božiču 2018 in novem letu 2019

 


[1]Navedek: »Na pritisk dunajskega dvora je papež Benedikt XIV. za habsburški del patriarhata novembra 1749 ustanovil poseben apostolski vikariat ter za prvega apostolskega vikarja in naslovnega škofa v Pergamonu imenoval Karla Mihaela Attemsa … Škofovsko posvečenje mu je 24. avgusta 1750 v ljubljanski stolnici podelil njegov daljni sorodnik ljubljanski škof Ernest Amadej grof Attems … Ko je papež Benedikt XIV. z bulo Iniuncta nobis 6. julija 1751 ukinil oglejski patriarhat in na isti dan ustanovil goriško nadškofijo za habsburški ter videmsko nadškofijo za beneški del ukinjenega patriarhata, je na predlog Marije Terezije z dne 3. januarja 1752 za prvega goriškega nadškofa 14. aprila 1752 imenoval dotedanjega apostolskega vikarja grofa Attemsa.« Elektronski vir: Novi slovenski biografski leksikon (zajem 2. 11. 2018).

[2] S tem se je pravzaprav začel tisti proces, ki je za vladavine avstrijskega cesarja Jožefa II. (1780–1790), pripeljal do stroge racionalizacije, ki je slovenski prostor oropala marsikatere stare cerkve in njene kulturne dediščine.

[3]  Tako so bile do vključno jožefinskih reform v kamenjski župniji opuščene naslednje podružnične cerkve: pri Pirjevčih v Kamnjah sv. Martina (1786), v Grželjih pri Potočah sv. Janeza Krstnika, pod Svetim Pavlom v Vrtovinu sv. Vida in Kocijana, na Zdeščah  v Skriljah sv. Marjete (1786) in na Školju nad Vrtovinom sv. Pavla (1786).

[4]V teh letih je obnovo zagotovo vodil zidarski mojster Andrej Pretnar.

[5]Njena podoba se je ohranila do današnjih dni  in je zdaj varno spravljena v župnišču.

[6]Prim. Dr. R. Klinec, Marija v zgodovini Goriške, GMD 1955, str.

[7]Ta zelo kratek čas, saj ga je apostolski administrator Attems že leta1752imenoval za goriškega stolnega prošta, pozneje pa je bil tudi škofovski kandidat v sufraganski škofiji.

[8]Osebno pismo s podatki.

[9]Vsi podatki za Dobravlje, Kamnje in Stomaž, pa tudi ti iz te opombe so povzeti po osebnem dopisu Božidarja Premrla. Mojster Pretnar je delal še za cerkev sv. Štefana v Vipavi (1750–1755), stolpič na vrtu v Vipavi (1756), sv. Roka v Nabrežini (1758, 1759–60?, 1771, 1774, 1781–1782), sv. Marka v Vipavi (1759), za Marijino cerkev v Logu pri Vipavi (1759),  sv. Vida in Modesta v Črničah (1770–1777) in (po Topografiji  Primorske) sv. Martina v Oseku (1773) ladja in zvonik.

[10]Podatki so vzeti iz KK 1739–1789, digitalni posnetek 2176: »Circa octam noctis die 21.ma 9bris 1774 ex Labacensi Civitate. Catharina Filia legitima, et naturalis Andreae, et Ursulae Jugalium Pletnarex Labaco nata Vertovini in Potozha Baptizata fuit per me Joannem Petrum Barbadicum Parochum loci. Patrini fuere Andreas Battaghel, et Ursula Filia Josephi Battahel ex eodem loco.«

[11]Po izvirniku v ŽAK: »1752 li 26 Xbris fu fato un nuovo accordo con (il) / CapoMistro muratore Andrea pretnar peri il Soffito incartadura, Solare, Sacrestia, / scalini, e porta al Pulpito, Coro, ed il Campanile con – la porta d(ella) / Chiesa et ciò in presenza delli Camerari Mattia Jerkizh, ed Antonio / Crauos e di tutta la comunità, obligandosi esso Muratore di perfezio= / nare  tutto il dibisogno perfettamente, ciò fù accordato per d(ucati) 300 / per il suo lauoro, e fabricha, ed tal contratto fù confirmato dal / Noble Sig: Francesco Xauerio Allbion? gouernatore di S: Croce, la / Comunità deue contribuire tutti li necessarij in presenza di me / sottoscritto, ed Sig:r Gregorio Periz Economo temporale per Capara tiene ducati 12 anotatti nel Altra Carta. Giouanni Bata Cigoi, Economo in Sp(eciali)bus(?)

[12]F. Franton, Kronika o zidanju župnijske cerkve sv. Mihaela v Kamnjah na Vipavskem, rokopis 1928.

[13]Leta 1887 je posebna komisija za cerkev in zvonik »konstatirala«, da sta »cerkev in zvonik v prav slabem stanju«, saj sta zidana »prav slabo«.

[14] Ob dobravski in stomaški smemo sklepati, da je bila bržčas tudi kamenjska piramida najprej pozidana in ometana.

[15]Poleg kamenjskega in skriljskega zvonika so v tem obdobju na novo sezidali ali olepšali še žabeljskega, šturskega, črniškega in gojaškega.Glej: Primorski list, dné 17. maja 1894, št. 10, str. 81. Elektronski vir: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-NJVMP7AM/e002155e-e396…/PDF.

[16]Povzeto po Franju Antonu Črnigoju, n. d., rokopis 1928.

[17]Eksplozija streliva na ajdovski železniški postaji 24. maja 1918 je bila tako silna, da jo je bilo čutiti daleč naokoli. Tudi v Kamnjah. Glej: Tadej Koren, Petra Testen, Ruske sledi iz dni prve svetovne vojne na Slovenskem. Monitor ISH (2014), XVI/1, 107–156.

[18]Od konca 19. do začetka 21. stoletja so naše kraje prizadeli štirje močnejši potresi: ljubljanski(14. aprila 1895 z magnitudo 6,1); dva furlanska (6. maja in 15. septembra 1976, z magnitudama  6,5 in 5,8), prvi krnsko-lepenski (12. aprila 1998, z magnitudo 5,7) in drugi krnsko-lepenski (12. julija 2004 z magnitudo 4,9). Gibanje tal je bilo čutiti tudi v Vipavski dolini.

[19]Zaradi svobodnega prevoda navedimo še izvirno besedilo: »Specificatio coemptae Campanae majoris V(eneran)dae Parochialis Ecc(lesi)ae S(ancti) Michaelis Kamignae an(n)o 1766 ac persolutae integraliter, uti ex Guitantijs in Cista Parochiali existentib(u)s patet, qua Campana juxta Pondo Labacense se extendit ad 2075 Pf uti ex Schedula constat Pf per 13 grosos Kar(niolas) Mon(etas) additis 65 Kron(as) Germani(cae) monetae. // Sicque // Campana pura se extendit ad Ducatos 1124, 5, 9 / Pro vectura ejusde, Fabro ferario, ad tintunabulu(m), Ligatura, Benedictione, et regale fusioni Campanae, et victu vectoribus, et reparatione viae in Totum // Ducatos 48, -, 15 // Summa Ducatos 1172, 5, 15 // Sequuntur percepta ad persolvendam Campanam. // Pro Campana minori divendita Ecc(lesiae) S(ancti) Thomae Ducatos 222, 4, 17 // Ex Cista Parochialis Ecc(lesiae) S. Michaelis Ducatos 528, 4, 10 / A Confraternitate S. Martini Ducatos 138 / A Confr(aterni)tate Ss Corporis X(ris)ti Ducatos 100 / A Conf(raterni)tate S. Josephi Ducatos 183, 2, 7 // Su(m)a  Ducatos 1172, 5, 15// Notta: Ex praenominatis perceptis totaliter, et in Solidam persoluta est Campana Maior In quor(um) / Fidem. Die 12. Januarij 1769. / Ant(onius) Josephus Locar, parochus (mia mano).«

[20]Iz livarne zvonov bratov Romani Colbachini, ki je začela uradno delovati leta 1845.

[21]Prim. P. P. Bratina, Župnija sv. Mihaela v Kamnjah na Vipavskem in njene cerkve, Kamnje 2018, str. 47 in 48.