Velika sobota
Danes se v zbranosti pripravljamo na večerno injutranje praznovanje. Blagoslov jedi je le priprava na raznovanje.
Blagoslov jedi iz cerkve ob 15. uri; velkonočna vigilija ob 20. uri.
Doma pripravimo jedi in blagoslovljeno vodo (če je na razpolago) in to besedilo.
Med večerno velikonočno vigilijo prižgimo luči na okna domov.
Kaj sploh je velika noč, kaj pomeni…? Priporočam spodnji video katehezi:
Video kateheza za za “ta večje otroke” in odrasle …
Video kateheza za “ta srednje” otroke…
Zadnja večerja, smrt in vstajenje – Risani film (SLO), dogodki velike od cvetne do velikonočne nedelje skozi risanko
Za poglobitev si lahko ogledate kratke filmske odlomke…
Več vsebine za starše in otroke na tem mestu.
Na Radiju ognjišče lahko spremljamo zelo dobre vsebine …
župnik
Nekaj izrazov in pojasnil
Ogenj
Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih: npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2); Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.
V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.
Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).
Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta.
Voda
Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.
V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico.[9] Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.
Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bdenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.
Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v kropilnik z blagoslovljeno vodo ter se z njo pokrižajo.
Vodo uporabljamo tudi pri maši. Po tem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Ta obred je opisan že v bogoslužnih besedilih sv. Hipolita Rimskega sredi 2. st. po Kristusu. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.« Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«.
VELIKI PETEK
Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ni svete maše. Ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu, molimo križev pot. Opravilo velikega petka ima tri dele. V prvem je opravilo Božje besede, med katerim beremo pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija (prim. Jn 18,1–19,42) ter med drugim prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. V drugem delu častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja, v tretjem pa je obhajilni obred.
Čeprav ima veliki petek noto žalovanja, ne smemo spregledati, da imata svoj smisel tudi veselje in upanje. Tudi na ta dan, tako kot na cvetno nedeljo, naj bi prevladovala misel na Kristusovo zmago. Na to nakazuje tudi rdeča mučeniška barva, ki jo uporabljamo pri bogoslužju in spominja na zmago, zaradi katere ima mučeništvo svoj pomen. V Katoliški Cerkvi na veliki petek velja strogi post.
VELIKI ČETRTEK
Olje
Olje je bilo človeku že od nekdaj dragocena snov. Uporablja se v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu. Zaradi mnogovrstne simbolike so olje uporabljali že v starozaveznem bogoslužju (prim. 2 Mz 27,20). Poleg tega je že v antičnih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija, ki izhaja iz hebrejščine, imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem, s čimer snov postane vidno znamenje nevidne milosti za osebe in stvari, ki so z njo maziljene.
Postni čas, koliko časa? Tridnevje in nedelja
Iz štetja postnega časa so izvzete nedelje v postnem času, saj za kristjane vsak nedeljski dan pomeni malo veliko noč. Kristjani so ga zalei imenovati tudi osmi dan. Nedeljsko jutro sedaj presega zgolj zemeljsko doživljanje časa. Vanj kristjani vstopimo s krstom. Krstilnice in še danes mnogi krstni kamni so bili zgrajene v obliki osmerokotnika. Samo po krstu je možna evharistija. Zato se kritjani od krsta dalje zbiramo pri “lomljenju kruha”. Tako so med drugim prvi kritjani imenovali sveto mašo.
Velikonočno tridnevje – trije ali štirje dnevi?
Ker se velikonočno tridnevje začne že z velikim četrtkom, nas lahko zavede, da gre za bogoslužja velikega četrtka, petka in sobote. To pa bi bilo v nasprotju z izrazom Triduum Sacrum, s katerim je sv. Ambrož in s Sacratissimum Triduum, s katerim je sv. Avguštin označeval skrivnost križanega (petek), pokopanega (sobota) in vstalega Kristusa (nedelja), skratka Kristusovo velikonočno skrivnost. In ker se po judovskem koledarju dan začne z večerom prejšnjega dne (po sončnem zahodu), se liturgično gledano, nedelja ali slovesni praznik začne že zvečer prejšnjega dne. Tako je nedelja daljša od konvencionalnega časa enega dne in se začne po sončnem zahodu v soboto zvečer. In če štejemo sedaj soboto od sončnega zahoda zvečer, nazaj štiriindvajset ur, pridemo do petka zvečer in še enkrat štiriindvajset ur nazaj, pridemo do četrtka zvečer. Tako so, liturgično gledano, resnično le trije dnevi, imenovani velikonočno tridnevje. Ker je velika noč skrivnost trpečega, umrlega in vstalega, je povsem zgrešeno, da uporabljamo ta izraz za velikonočno nedeljo. Velikonočna nedelja je le vrhunec velike noči, ki jo obhajamo tri dni: na začetku je Gospodova večerja, nato pa skrivnost trpečega, umrlega in vstalega. Zato je treba vernike poučiti, da se velika noč obhaja tri dni in ne le zadnji dan tridnevja, to je na nedeljo Gospodovega vstajenja. Pod izrazom velika noč razumemo obhajanja skrivnosti Kristusa trpečega, umrlega in vstalega!
