Razlage svete maše na življenjski način

 

 

Razlaga svete maše na življenjski način.
Gre za pot, ki jo prehodiš po korakih. Sicer nekaj stane, vendar je vredno.

Predlagam vam. V tem času lahko naredite res zelo kvalitetno pot poglabljanja in odkrivanja svete maše. 

Za začetek (16. januar)
Jn 2,1–11

Kako dolgočasno je priti k maši, če v njej ne prepoznaš svatbe. Kako dolgočasno je sodelovati pri maši, če je ta zate le spomin na preteklost.
Kako dolga je maša, če ni del življenja, ampak dodatek. Kako nekaj zastarelega je lahko maša, če tam iščeš le Boga, ne Boga Očeta. Kako se pri maši vrtiš le okrog svojih misli, če tam poskušaš misliti na Boga, ki je oddaljen. Kako »nemoderna« se ti zdi maša, ko dvomiš in se ti začenja zdeti, da je Bog le energija, zavest, vesoljna dobrota …, in ne obličje, nekdo, oseba. Kako težavna je maša, ko postane le dolžnost, in ne svatba.

Neka žena mi je razlagala: »Kako drugače sem sedaj pri maši, ko tja pridem taka, kot sem, in ne taka, kot bi si sama želela biti. Ko tja pridem z vsemi nerešenimi stvarmi in ne pričakujem, da bom takoj dobila odgovor. Najprej mu dovolim, da zajame vodo. Vino bo prišlo ob svojem času.«

VEČ KOT SE VIDI …

 

Pot odkrivanja svete maše po programu »spremenjeni«

V nekem intervjuju je televizijski voditelj prosil neko sodobno pesnico, naj se predstavi. Ta je odgovorila: »Berite moje pesmi. To sem jaz.« Voditelj je pričakoval njeno razlago. Na podoben način hočemo tudi mi spoznati Boga. Tako, da bi nam on vse razložil. On pa nam odgovarja: “Beri me. Živi z mano.” Boga spoznavam, ko pustim, da me popelje v skrivnost. Maša je veliko več kot se vidi.

Če bi rekel: »Gospod z vami,« kakšen bi bil vaš spontan odgovor?
»In s tvojim duhom,« kajne?

Za katoličane je to avtomatski odziv, podobno kot amen na koncu ali križ na začetku molitve. Bi morda moral biti več kot to? Koliko stvari, ki jih naredimo pri maši, je za nas postalo le navada?

Vsakič, ko vstopimo v cerkev, se blagoslovimo z blagoslovljeno vodo. Kako pogosto v tistem trenutku premišljujemo o daru svojega krsta? Nato nadaljujemo proti klopi, kjer pred vstopom pokleknemo. Se na koleno spustimo iz ponižnosti in čaščenja, ali zgolj iz navade? Zakaj le na eno koleno in ne na obe? Med besednim bogoslužjem sedimo ob prvem in drugem berilu, a vstanemo med evangelijem. Zakaj? Klečimo med Evharistično molitvijo, a stojimo med molitvijo Oče naš. Ali obstaja nek smisel za vsem tem, ali nas Cerkev skuša le razgibati?

Kaj pa jezik, ki ga uporablja duhovnik? Ali še kje drugje v svojem življenju kaj obhajate, koga povabite pod svojo streho, ali pa se na kaj dobrotljivo in milostno ozirate? Kako pogosto se počutite potopljene v nebeške skrivnosti?

Zakaj Cerkev ne poenostavi svojega jezika in ne »stopi v korak s časom«? Zakaj papež in škofje ne govorijo našega jezika? Zakaj Cerkev vztraja pri govorjenju na svoj način? Zakaj uporabljamo izraze, ki jih ne razumemo in potrebujejo toliko razlage? Zakaj uporabljamo simbole, ki so videti “za časom”?

Na kratko, ker gre za dogajanje, ki je drugačno od tega, ki ga poznamo iz vsakdanjega sveta in za stvari, ki so mnogo globlje od sproščenega klepeta z znancem.

Izrazi, ki jih Cerkev uporablja pri maši, imajo za seboj bogato simboliko in pomene, ki jih ni mogoče preprosto povedati z bolj “vsakdanjimi” besedami. To res pomeni, da nekatere stvari sprva zvenijo nenavadno ali starinsko, a če si vzamemo nekaj časa, da spoznamo ozadje in pomen različnih izrazov, bo sveta maša zaživela na nov, globlji in zelo življenjski način. In počasi bomo začeli odkrivati, kako močan vpliv ima lahko na nas in kako konkretno nam lahko pomaga spremeniti življenje.

(iz programa »spremenjeni)