Razlage svete maše na življenjski način

 

Na 4. postno nedeljo, 27. 3., bo Janez meden gost pri nedeljskih mašah v Kamnjah in Črničah kratko predstavil program.


Razlaga svete maše na življenjski način.
Gre za pot, ki jo prehodiš po korakih. Sicer nekaj stane, vendar je vredno.

Predlagam vam. V tem času lahko naredite res zelo kvalitetno pot poglabljanja in odkrivanja svete maše. 

Za začetek (16. januar)
Jn 2,1–11

Kako dolgočasno je priti k maši, če v njej ne prepoznaš svatbe. Kako dolgočasno je sodelovati pri maši, če je ta zate le spomin na preteklost.
Kako dolga je maša, če ni del življenja, ampak dodatek. Kako nekaj zastarelega je lahko maša, če tam iščeš le Boga, ne Boga Očeta. Kako se pri maši vrtiš le okrog svojih misli, če tam poskušaš misliti na Boga, ki je oddaljen. Kako »nemoderna« se ti zdi maša, ko dvomiš in se ti začenja zdeti, da je Bog le energija, zavest, vesoljna dobrota …, in ne obličje, nekdo, oseba. Kako težavna je maša, ko postane le dolžnost, in ne svatba.

Neka žena mi je razlagala: »Kako drugače sem sedaj pri maši, ko tja pridem taka, kot sem, in ne taka, kot bi si sama želela biti. Ko tja pridem z vsemi nerešenimi stvarmi in ne pričakujem, da bom takoj dobila odgovor. Najprej mu dovolim, da zajame vodo. Vino bo prišlo ob svojem času.«

VEČ KOT SE VIDI …

 

Pot odkrivanja svete maše po programu »spremenjeni«

V nekem intervjuju je televizijski voditelj prosil neko sodobno pesnico, naj se predstavi. Ta je odgovorila: »Berite moje pesmi. To sem jaz.« Voditelj je pričakoval njeno razlago. Na podoben način hočemo tudi mi spoznati Boga. Tako, da bi nam on vse razložil. On pa nam odgovarja: “Beri me. Živi z mano.” Boga spoznavam, ko pustim, da me popelje v skrivnost. Maša je veliko več kot se vidi.

Če bi rekel: »Gospod z vami,« kakšen bi bil vaš spontan odgovor?
»In s tvojim duhom,« kajne?

Za katoličane je to avtomatski odziv, podobno kot amen na koncu ali križ na začetku molitve. Bi morda moral biti več kot to? Koliko stvari, ki jih naredimo pri maši, je za nas postalo le navada?

Vsakič, ko vstopimo v cerkev, se blagoslovimo z blagoslovljeno vodo. Kako pogosto v tistem trenutku premišljujemo o daru svojega krsta? Nato nadaljujemo proti klopi, kjer pred vstopom pokleknemo. Se na koleno spustimo iz ponižnosti in čaščenja, ali zgolj iz navade? Zakaj le na eno koleno in ne na obe? Med besednim bogoslužjem sedimo ob prvem in drugem berilu, a vstanemo med evangelijem. Zakaj? Klečimo med Evharistično molitvijo, a stojimo med molitvijo Oče naš. Ali obstaja nek smisel za vsem tem, ali nas Cerkev skuša le razgibati?

Kaj pa jezik, ki ga uporablja duhovnik? Ali še kje drugje v svojem življenju kaj obhajate, koga povabite pod svojo streho, ali pa se na kaj dobrotljivo in milostno ozirate? Kako pogosto se počutite potopljene v nebeške skrivnosti?

Zakaj Cerkev ne poenostavi svojega jezika in ne »stopi v korak s časom«? Zakaj papež in škofje ne govorijo našega jezika? Zakaj Cerkev vztraja pri govorjenju na svoj način? Zakaj uporabljamo izraze, ki jih ne razumemo in potrebujejo toliko razlage? Zakaj uporabljamo simbole, ki so videti “za časom”?

Na kratko, ker gre za dogajanje, ki je drugačno od tega, ki ga poznamo iz vsakdanjega sveta in za stvari, ki so mnogo globlje od sproščenega klepeta z znancem.

Izrazi, ki jih Cerkev uporablja pri maši, imajo za seboj bogato simboliko in pomene, ki jih ni mogoče preprosto povedati z bolj “vsakdanjimi” besedami. To res pomeni, da nekatere stvari sprva zvenijo nenavadno ali starinsko, a če si vzamemo nekaj časa, da spoznamo ozadje in pomen različnih izrazov, bo sveta maša zaživela na nov, globlji in zelo življenjski način. In počasi bomo začeli odkrivati, kako močan vpliv ima lahko na nas in kako konkretno nam lahko pomaga spremeniti življenje.

(iz programa »spremenjeni)

 

ZAKAJ IN KAKŠNO DUHOVNŠTVO

Starši naj bi živeli večno … vsaj tako se nam zdi, ko smo otroci.
Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem se prvič zavedel, da bodo moji starši nekega dne umrli. Pravkar sem zaključil fakulteto in delal v svoji prvi službi. Ko je nekega naključnega četrtka zazvonil telefon, se nisem zavedal, da se bo moje življenje za vselej spremenilo.

Klical je moj oče. »Mama je v bolnici, sine. Pritisk ji pada in takoj potrebuje operacijo. Slabo kaže. Pridi, čimprej ko boš lahko.« Slišal sem, kako je zadrževal čustva, ki jih ni bil vajen kazati.

Ko sem prišel v bolnišnico, so oče in moja starejša brata ravno govorili z zdravnikom. Tla in stene so bile sterilne in hladne, pogovor pa je bil videti težak. Izvedel sem, da mama čim prej potrebuje operacijo in da se čas izteka. »Začeti moramo takoj, g. Hart,« se je zdravnik obrnil k očetu. Nikoli ne bom pozabil prizora, ko so mamo na vozičku pripeljali iz sobe. Bila je vidno izmučena. V eni roki je držala rožni venec, z drugo pa je segla k očetovi roki.

V tem trenutku se je eden od mojih starejših bratov – tisti, ki se je odločil, da ne veruje več v Boga in da noče imeti opravka s Cerkvijo – obrnil k meni in rekel: »No, kje je zdaj tvoj Bog?«

Še nikdar nisem do neke osebe čutil toliko jeze in pomilovanja hkrati. Pred mano je stal brat, iščoč Boga, ki ga je sam zapustil, On pa ne bo nikdar zapustil njega. Odvrnil sem mu: »Bog pričakuje, da grem molit. Lahko se mi pridružiš in pritegneš njegovo pozornost.« Skupaj sva odšla v bolnišnično kapelo ter na kolenih molila Boga, da bi ozdravil najino mamo, če je to njegova volja.

Operacija je bila uspešna in mami se je stanje izboljševalo. Čez dva dni pa je prišlo do komplikacij in spet je bila potrebna operacija. Vseeno je lahko kmalu zapustila bolnišnico in odšla v domačo oskrbo. Dva dni zatem, ko se je vrnila domov, sem prišel na obisk. Svojo svetniško mamo sem našel na kavču. Smehljala se je, čeprav je bilo videti, da se ne počuti dobro. Vstop v kuhinjo me je opomnil, da med mnogimi talenti mojega očeta prav gotovo ni bilo gospodinjskih opravil. Umazana posoda je bila povsod, okrog koša za smeti se je nabral kup odpadkov, ožgana ponev na štedilniku pa je bila nema priča tragično spodletelega kulinaričnega eksperimenta.

Pograbil sem prepolno vrečo za smeti, da bi jo odnesel ven, a se je rdeč trak pri vrhu strgal od njene neslutene teže. Končno sem jo uspel zgrabiti in v podobi smetarskega Božička stopil skozi vrata v dnevno sobo, kjer je počivala mama.

Ko me je zagledala, je vzkliknila: »Mark, pokliči duhovnika.« Obstal sem kot vkopan. Spustil sem vrečo za smeti in pohitel h kavču. »Kaj je mama? Si v redu? Ali vidiš babico?« (Ena najbolj neumnih stvari, ki jih lahko rečete ljubljeni osebi, ko se bojite, da umira.)

»Ne, v redu sem,« je rekla. Z nasmeškom je dodala: »A v več kot dvajsetih letih še nikoli nisem doživela, da bi odnesel smeti, brez da bi te prosila za to.« Z nasmehom na obrazu sem odnesel smeti in ko sem dvigal pokrov zabojnika, me je zadelo. Mnogo bolj kot Božji otrok sem bil Božji razvajenec.

Dvaindvajset let sem odnašal smeti, ker mi je bilo naročeno. Redko, če sploh kdaj, sem to storil iz ljubezni do svojih staršev. Takrat je Sveti Duh z vsemi orožji izvedel napad na mojo dušo ter začel spuščati z milostjo napolnjene bombe razumevanja.

Koliko nedelj in zapovedanih praznikov sem obiskal sveto mašo, ne ker bi ljubil Boga, ampak ker mi je bilo tako naročeno? Kolikokrat sem molil k Bogu, da bi me rešil iz prometnega zamaška, ne pa da bi me naredil svetega? Koliko spovedi sem opravil, da bi se izognil peklu, ne zato, ker bi resnično hrepenel po nebesih?

Kaj pa vi? Greste k maši ker morate, ali da bi bolje spoznali Boga na osebni ravni? Greste tja, da bi nekaj dobili, ali da bi nekaj darovali? Ali vaša katoliška vera temelji na pravilih ali na odnosu z Bogom? Program Spremenjeni je zasnovan, da bi vam pomagal vzpostaviti svež, globlji pogled na sveto mašo. Ne gre le za to, kaj pri maši dobite, ampak tudi za to, kaj tja prinesete.

Ljubezen ne čaka na telefonski klic, da ji postane mar … ljubezen išče. Bog je ljubezen. Vabi vas, da ga ljubite. Išče vas, ker vas želi osebno poznati. Maša je kraj, kjer lahko dovolite Bogu, da vas »ujame«. Pozabite, kar mislite, da veste o sveti maši in bodite odprti, da preobrazi vaš um in napolni vašo dušo.

(navedeno iz programa “spremenjeni”)

* * *

Na naši poti odkrivanja svete maše na začetku nekaj besed o duhovništvu. Evharistije, svete maše ni brez duhovnika. Tudi ko bo še tako pomanjkanje duhovnikov, ne bo nobene bližnjice. Po tem se sveta maša razlikuje od vseh drugih molitev, pobožnosti in blagoslovov.

In v čem je bistvo duhovništva? V stari zavezi so bili duhovniki preprosto predstavniki Boga. Darovali so žrtve v imenu ljudstva, v zadoščenje za njihove grehe. Jezus je postavil novo zavezo. Sedaj ni več duhovnikov, ki predvsem žrtvujejo, ampak je en sam duhovnik, Kristus.  Duhovniki zato delujemo le »in persona Christi«, le v osebi Jezusa Kristusa. Le služimo temu skupnemu duhovništvu, ki ga vsi prejmemo pri krstu.

V svojih duhovnikih si Jezus izposoja njihove roke, oči, ušesa in glas, da prinese svoje telo in kri vsaki živi duši v vsaki generaciji za njihovo svobodo in večno življenje. Duhovnik lahko greši in bije enake boje kot vsakdo izmed nas, a kljub vsemu na poseben način prinaša Kristusa svetu po svojem posvečenju. Tudi če je duhovnik še tako grešen in nepopoln, po njem deluje Kristus. Prevelika »popolnost« duhovnika je kdaj lahko celo ovira za Kristusovo delovanje. Tudi maša lahko postane všečna ali manj všečna.

Ko je Jezus prišel nazaj v domači kraj in nastopil v nazareški shodnici, so ljudje veliko pričakovali. In bili so razočarani. Nič izrednega se ni zgodilo. Le Beseda, ki so jo vedno poslušali, je sedaj stala pred njimi v konkretni osebi. Tudi pri maši se, če gledamo samo s te strani, nič ne zgodi. In tudi mi lahko postanemo razočarani. Toda tisti, ki ve, da nobeno žrtvovanje nič ne koristi, če ni v ljubezni, bo mašo razumel čisto drugače. In vsaka sveta maša bo nekaj novega, čeprav povsem enaka prejšnji.

(delno po programu »spremenjeni)

* * *

Razlaga maše – milost

Preden se podamo v razlaganje simbolov, kretenj pri sveti maši je treba na novo odkriti globlji pomen maše kot celote, kaj se pravzaprav zgodi pri maši. Ko rečemo, da se Jezus tam daruje za nas, bodo mladi rekli: »In kaj ima to veze z mojim življenjem? Saj se nič ne spremeni.«

»In njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna …« Da bi lahko odkrivali pomen maše kot celote, se je dobro ustaviti pri besedi »milost«.  Apostol Pavel jo v svojih pismih uporabi več kot 50 krat. Trikrat v eni vrstici v odlomku te nedelje. Pavel uporabi besedo »charis«. Milost je v jedru besede evharistija. Milost je je več kot samo zahvaljevanje grško = eucharistian. Je tudi več kot samo zastonjski dar, nekaj, česar si ne zaslužiš. Ti je dano. 

Bog nam ni dal nekaj, ampak je dal svoje življenje. Na kaj ob tem najprej pomisliš? Na žrtev? Nekdo je sprejel smrt. Se je daroval. Pri tem pa običajno kar pozabimo, da NAM je dal svoje življenje. Ko enkrat začenjaš razumeti razliko med »dal za nas« in »dal nam«, začenjaš razumeti sveto mašo.

Heroj lahko da življenje za družino, za narod, za človeštvo … Jezus pa svojega življenja ne daje na tak način. Ni heroj. Sveta maša ni taka daritev. Dal je življenje, ki ga ti in jaz lahko živiva. Če bi šlo le za zgled, posnemanje, nauk, potem maše ne bi potrebovali. Dovolj bi bila beseda.

Njegovo življenje lahko kot človek živim tako povezano, kot se kruh poveže z mojim telesom. Postane neločljiv. Tako kot se je Sin povezal s človekom in nista dva ampak eno »meso«, en človek. To je milost. Posvečujoča milost.

Tega si ne zaslužim s svojo pridnostjo, zato je evharistija zahvala. S svojo pridnostjo pa omogočim, da ta milost ne postane prazna. Prazna postane, ko postane samo moja. Življenja ni mogoče prejeti sam in ga živeti sam. Bog živi na način občestva. Zato prejmemo »obhajilo«. Zato je tako resnično neumno reči, da imam, krst, imam birmo imam obhajilo … Nekaj podobno neumno, ko da bi rekel, da imam kot v okrogli sobi.

 

 

Clark Kent, Superman, je izgledal in se oblačil kot običajen tip. »Zakril« je svojo naravo superjunaka s svojo zunanjo podobo. Bruce Wayne, po drugi strani, je bil v resnici le običajen tip brez kakršnih koli supermoči. Šele ko si je nadel svojo opravo, je bil videti kot nekaj več od tega, kar je dejansko bil. Postal je Batman.

Jezus ni kot kateri od obeh superjunakov. Ni kot Superman, ki je skušal izgledati in se obnašati kot normalno človeško bitje, pa to v resnici ni bil. Jezus je popolnoma človek; je »pravi človek«. Ni prišel v človeški preobleki. Po drugi strani pa tudi ni kot Batman, ki se je le obnašal kot superjunak in počel neverjetne reči, ki jih običajni ljudje ne morejo. Jezus je vedno »pravi Bog,« Božja oseba.

V prvih stoletjih krščanstva so o tej resnici o Jezusu, ki je pravi Bog in pravi človek, veliko razpravljali. Mnogi so trdili, da je bil bodisi človek, bodisi Bog, ali da je bil »pol Bog in pol človek«. Resnica o hipostatični uniji – edinstveni resnici, da je bil Jezus oboje – pravi Bog in pravi človek – je bila v Cerkvi sčasoma razjasnjena. Najbolj specifično so o njej govorili na koncilih v Niceji (l. 325), Efezu (l. 431) in Kalcedonu (l. 451).

Jezus se je »v vsem izenačil z brati«, razen v grehu (gl. Heb 2,17; 4,15). Jezusa je torej občasno bolel trebuh, imel je glavobole, lahko ga je opeklo sonce in ga ožgala vročina. Kihal je, se smejal (gl. Ps 2,4) in jokal (gl. Jn 11,35). Je popolnoma človeški, tako kot vi in jaz – a brez greha. Vseeno pa si zapomnite, da je Božja oseba s človeško in Božjo naravo. Hodil je po vodi, obujal mrtve, množil hlebe in ozdravljal bolne. V tem smislu je lahko na zemlji delal čudeže in odpuščal grehe, ker je Bog.

Na mnoge načine je Cerkev podoba Jezusove hipostatične unije. Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus in jo vodi Sveti Duh, je Božja v svojem izvoru in naravi. Hkrati pa je Cerkev, sestavljena iz grešnikov (gl. Rim 12,4-81 Kor 12,12-301 Pt 2,5), tudi povsem človeška.

Preprosto povedano: Bog je postal kot mi, da lahko mi postanemo kakor on. 

(…)

Božji načrt že od samega začetka je bil, da nas napolni s svojim Božjim življenjem. A celo za Jezusove učence je bilo težko razumeti in sprejeti resničnost njegovih besed: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« (Jn 6,53; glej tudi: Jn 6,25-27) V Evharistiji nam Jezus daje delež pri svojem Božjem življenju. Zato se za nas kot katoličane, naša življenja, molitve in čaščenje vrtijo okrog Evharistije, ki je »vir in vrhunec« naše vere (gl. KKC 1324). Vse, kar smo in kar počnemo, priteka z oltarja in se steka nazaj k njemu.

(navedeno iz programa “spremenjeni”)


Katero zgodbo nam Bog pripoveduje pri sveti maši?

Nekatere raziskave so pokazale, da veliko ljudi, celo med katoličani, ki hodijo v cerkev, ne veruje, da je Kristus navzoč v evharistiji. Prav tako precejšnji delež katoličanov, ki hodijo k maši, ne veruje v naše vstajenje in večno življenje. No, že v Pavlovem času je bilo tako. »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni.«

Na »zunaj« res nič ne kaže, da se kaj zgodi po smrti. In res, na »zunaj« se tudi pri maši nič ne spremeni, je vedno enako. Če ni vstajenja, potem je tudi maša le eden izmed obredov.

Mož je pospravljal podstrešje in peljal staro šaro na trg, da bi vsaj nekaj iztržil. Nekdo je onstran roba starega platna odkril umetnino znanega slikarja. Stara šara je v hipu dobila veliko vrednost in mož se je vrnil domov bogat.

Pri vsaki maši je veliko človeškega. Vidimo in slišimo marsikaj. Tudi zmoti nas marsikaj in misli so povem človeške. Lahko imamo občutek, da je pri nas doma vse brez posebne vrednosti. Morda se zdim nepomemben. Bog se  te zelo veseli. In želi, da tega ne odganjaš, temveč vključiš. Kako? Bog se lahko sreča s tabo samo v tem, kar ti si. Kakor je Kristus najprej potreboval človeško telo, da je z njim vstal od mrtvih, tako potrebuje tvojo človeškost. Vstajenja in večnega življenja ni brez telesa, brez vsega nepopolnega, človeškega. Tako tudi maše ni brez kruha in vina.

Zakaj pri maši vstanemo?

Zdi se, da je vse enako. Pa se le zdi. Na začetku maše vstanemo. Čemu? Tudi duhovnik stoji, hodi. Najprej gre do oltarja. Tudi mi vstanemo, ker duhovnik hodi v Jezusovem imenu. Hodi, ker smo kot Cerkev vedno na poti. »Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« Jn 8,12.  Vstanemo tudi pred evangelijem. Tudi takrat duhovnik »v osebi Kristusa« hodi do ambona. Je  na poti k vstajenju. Stojimo torej, ker verujemo v vstajenje. In pri vsaki maši del zemeljske snovi, kruh in vino, vstane v večno življenje. Hostija obdrži lastnosti zemeljskega, v resnici pa postane vstalo Jezusovo telo.

Bog nam tako pri vsaki maši pripoveduje novo zgodbo. To je zgodba tvojega zemeljskega življenja in vstajenja. Zato pri maši potrebuješ oboje. Svojo, čisto tvojo življenjsko pot in Kristusovo pot. To drugo je vera. Namen maše je, da se to dvoje združi v eno. Ne moreš biti veren brez telesa in brez svoje zgodovine. In ne moreš biti veren brez Kristusovega vstajenja.

župnik, delno povzeto po programu “spremenjeni”

KO SE SREČATA NAŠA ČLOVEŠKOST IN BOŽJA PRESEŽNOST
Pri vsaki sveti maši vidimo, kako se naša človeškost in Božja presežnost srečata, ko v Evharistiji na oltarju postaneta navzoči Jezusova zadnja večerja in njegova žrtev na križu.
Ste kdaj premišljevali o tej globoki in skrivnostni resničnosti?

Pomembno je vedeti, da Jezus pri maši na oltarju ni ponovno žrtvovan. Njegova žrtev na križu na veliki petek je bila enkraten, neponovljiv, zgodovinski dogodek. Njegove posledice – osvoboditev vsake osebe, ki je ali bo kdajkoli živela, od greha in smrti – pa so brezčasne in presežne. Po Božji veliki ljubezni se Kristusova daritev na Kalvariji ponavzočuje pri vsaki daritvi svete maše. Ko gremo k maši, nismo le opazovalci uprizoritve tega, kar se je zgodilo na veliki petek. Preneseni smo v dvorano zadnje večerje na veliki četrtek, ko je Jezus vzel kruh in vino ter ju razdelil svojim apostolom, prvim duhovnikom, kot svoje telo in kri.

Zdaj razumete, zakaj se sveta maša imenuje »skrivnost« …
Pri maši se prepletajo vidne in nevidne resničnosti, kakor se prepletajo tudi na drugih področjih človeškega življenja.

Pomislite na veter ali ljubezen. Sama po sebi sta »nevidni« resničnosti, opazujemo pa lahko njune učinke. Čeprav je veter kot tak neviden, vidimo plapolajoče zastave, drevesa, ki se majejo, čutimo ga lahko na svojih obrazih, zato vemo, da je tam. Ne moremo zanikati njegovih učinkov. Podobno tudi ljubezni kot take ne moremo videti, lahko pa jo najdemo izraženo v skrbi matere za svojega otroka ali v naklonjenosti in pozornostih, ki si jih izkazuje poročen par.

Tako je tudi z Bogom. Strogo gledano je Bog za nas na zemlji neviden. Lahko pa vidimo njegovo prisotnost v lepoti njegovega stvarstva – v mogočnih gorah, brezmejnosti oceanov, neskončnosti vesolja, v zvezdah, v brezdanje zapleteni skrivnosti, kakršna je človek … Na nek način je narava evangelist, ki kaže na Boga, kakor kompas kaže na sever.

Z utelešenjem, ko je Bog privzel človeško meso, je Bog tudi dobil človeški obraz. Ko so apostoli prosili Jezusa, naj jim pokaže Očeta, jih je opomnil: »Kdor vidi mene, vidi Očeta.« (Jn 14,9) Po Jezusovem vnebohodu nam je bil na binkošti dan Sveti Duh, da bi lahko naš »nevidni Bog« še naprej na viden način kazal svojo navzočnost po svoji Cerkvi.

Na vsako nedeljo in zapovedan praznik izpovedujemo Nicejsko veroizpoved, ki se začne z besedami: »Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari …« Ko izpovemo, da je Bog stvarnik tako vidnih, kot nevidnih stvari, nas to opomni, da Bog kot stvarnik stalno deluje v svojem stvarstvu. Bog je na delu in njegovo delo je naše odrešenje. Maša je polna dejanj, gest in premikov, v katerih se vidno in nevidno »srečata«.

(navedeno iz programa “spremenjeni”)