SPOMENIK SPRAVE S KONCA ZADNJE VOJNE
Povzetek dogodkov ob 75 letnici (pdf)
Na Svetem Pavlu nad Vrtovinom se že 75 let beli golobica miru – v enem mesecu pozidana podružnična cerkev apostola narodov. Letos, 19. maja, je minilo tričetrt stoletja njenega tihega, nevsiljivega, a vendar zgovornega spodbujanja k resnični spravi. Zato je cerkev sv. Pavla iz leta 1946 moralno in dejansko prvi spomenik vsem žrtvam druge svetovne vojne na Slovenskem.
Ko je še tekla kri bratomorne vojne, ko so se še polnile jame in rudniški jaški z nasprotniki komunizma in s »sovražniki ljudstva«, ki jih je Kidričevo pismo leta 1942 določilo za likvidacijo, se je kamenjski župnik Viktorin Stanič (1902–1977) – zavedni primorski duhovnik in neutrudni organizator primorske mladine zoper fašistično Spinta verso l’Est (nemški Drang nach Osten) –, odločil za obnovo stare, leta 1521 pozidane in po ukazu cesarja Jožefa II. leta 1786 odpravljene cerkve. Po namenu zidarjev je postala prvo spominsko znamenje vsem padlim v zadnji vojni, glasnica sprave med živimi in skupni prostor spomina žrtvam vojne. Vsem žrtvam, ki jih je smrt iztrgala svojcem, vaščanom, krščanskim in drugim občestvom ter sploh vsej slovenski skupnosti.
Ta župnikova odločitev se danes morda zdi komu politično naivna, morebiti zatiskanje oči pred črnimi novicami, ki so v tistih povojnih mesecih šepetaje obiskovale domove poražencev, bivališča zmagovalcev pa navdajale s privoščljivostjo. A to bi pomenilo pozabo tistega krščanskega nagiba, ki je zrelega moža in župnika gnal, da je delal, kar je bil storiti dolžan. Še več. Preroško je segel v zakladnico evangeljske modrosti, ki edina ponuja vedno učinkovite leke za tovrstne telesne, duševne in duhovne rane. Zelo jasno je slutil, da so najboljša zdravila – pobotanje, sprava in odpuščanje. Najprej, da bi utihnil lajež zapoznelega orožja, nadalje, da bi se začela krepiti človeška, vaška in narodna sprava. In bi se uveljavilo odpuščanje – ne glede na dejanja, v katera so se zapletli. Brez tega ni duhovne prihodnosti. Če po zatrjevanju evangelija tako odpušča božje usmiljenje, naj tako ravna tudi duhovnik. Vse drugo – pravno varstvo, vsem dostopna pravičnost in restitucija – so človeška orodja, ki se ravnajo po starih civilizacijskih pravilih, napisanih zakonih in postopkih.
Danes vemo, kako prav je imel. Orožje je z meseci res utihnilo, ostal pa je strah. Polnih 70 let je držal v pesti vse, ki so bili zapostavljeni, razglašeni za sovražnike in v številnih pomenih besede označeni za drugorazredne: v javnem, izobraževalnem, gospodarskem, političnem in medijskem svetu. Strah pa je slab sopotnik osebne in družbene rasti. Njegove posledice ponikajo v podzavest, pačijo DNK in rodove dolgo hromijo zdrav razvoj. Strah pohablja življenje, zavira svobodno izmenjavo mnenj in spoznanj, onemogoča vzpostavljanje in utrjevanje demokracije.
Cerkev sv. Pavla na Školju si je leta 1945 – ne da bi se njeni zidarji prav zavedali – zadala nalogo celovitega zdravljenja slovenske duše. Štiri table padlim – s 93 imeni in priimki – ter tabla dobrotnikov, med katerimi se skrivajo tudi anonimni zastopniki poraženega in odpisanega rodu, je prvo takšno vabilo k vsestranski iskrenosti in medsebojnosti. Zato je bilo nekaj čudeža že v tem, da je bilo svetišče v enem mesecu – novembra 1945 – pozidano, da je bilo 19. maja naslednje leto blagoslovljeno in da je po velikem slavju, na katerem so resnično sodelovali vsi – levi, desni in vmesni – preživelo čase, ko so cerkve rušili, duhovnike zapirali, zavedne kristjane pa v javnem življenju držali na povodcih. Čudež pa je tudi to, da je (hoté ali nehoté) prav »ta zgled« leta 2013 – s postavitvijo ljubljanskega spomenika vsem žrtvam vojn 20. stoletja doživel politično rehabilitacijo, tacite pa tudi posvojitev.
Tričetrt stoletja prvega spomenika sprave na Slovenskem je pomemben mejnik v novejši zgodovini slovenskega naroda. Mejnik, ki ne bi smel iti v pozabo, obiska in posnemanja vreden romarski kraj za telesno, duševno in duhovno zdravljenje preizkušanega ljudstva. Kraj, ki bi se mu morali prej ali slej pokloniti tudi najvišji politični predstavniki oblasti – predsedniki države, vlade, državnega zbora in državnega sveta. To bi bilo ne nazadnje tudi priznanje ideji, ki se je leta 2013 v Ljubljani potrdila in okrepila ter čaka nadaljnjih uresničitev.
Dotlej ostajajo zidarji svetopavelske golobice miru – Izidor Čermelj, Jožef Batagelj, Stanislav Bratina, Jožef Čermelj, Alojz Petrovčič, Leopold Rovtar, Franc in Izidor Vodopivec ter Leopold Vodopivec z župnikom Viktorinom Staničem – tisti spoštovanja vredni preroki slovenske prihodnosti, ki so si v težkih preizkušnjah in negotovosti drznili upati v moč pobotanja, sprave in odpuščanja tudi med najbolj sprtimi brati.
Svetišče na Školju, ki je bilo pod župnikom Rafkom Klemenčičem v letih 2012–2014 temeljito obnovljeno, je žlahtni sad med seboj spravljenih ljudi, ki so na nekdanji Ortaoni z žrtvami druge svetovne vojne ustvarili skupen prostor za Jude in Grke, sužnje in svobodne, zmagovalce in poražence, za vse, ki se za spravo trudijo z odpuščanjem. V njem postajamo po Kristusu Jezusu vsi eno telo (prim. Gal 3,28).
Plamen tega svetišča sveti že 75 let.
Večino časa je veljal za brlivko v gluhi noči, po obnovi svetišča in po ljubljanskem spomeniku pa se je njegova luč okrepila, dobila domovinsko pravico in dodatno netivo za pot »iz časov krutih v spravo tisočletja«.
Pavel P. Bratina
SVETI PAVEL
- junija 2021
FORMA VIVA
Na Svetem Pavlu nad Vrtovinom so člani Kiparske delavnice Danjela Rovana iz Vrhpolja v soboto, 19. junija 2021, oblikovali posebno, očem dopadljivo in ljubiteljem trdega kamna primerno formo vivo. Pri nastajanju tega zanimivega spomenika v naravi, s kuliso Kuclja v ozadju, so – kakor piše na kamniti tabli – sodelovali: Simon Čermelj iz Vrtovina, Jožef Vodopivec iz Kamenj, Ljubo Potparič iz Vipave, Anica Lasič iz Saksida, Vanda Mržek iz Kobjeglave, Vojko Vovk iz Vipave, Danilo Ritlop iz Radomelj, Andro Fini Skaleras iz Ljubljane, Urška Okretič iz Kostanjevice, Danica Krečič iz Ajdovščine, Elena Starčeva iz Postojne, Jože Pelhan iz Budanj, Drago Štimac iz Vipave, Jurij Tomažič iz Dupelj in voditelj Danjel Rovan iz Vrhpolja.
Vsak primerek, vsak eksponat, je umetnina zase, ki se ji je treba pokloniti že zaradi časa, ki je bil vložen v klesanje. Še veliko bolj pa zaradi genija, ki jo je z dletom in kladivom umetnik postavil na ogled, potem ko jo je najprej v kamnini zaslutil, s kladivom in dletom iz nje izluščil in obiskovalcem na ogled postavil.
Nad vsemi bdi, kakor so verovali Karni, Kelti in drugi častilci, bog Belin, ta si po svoji volji odbira potrpežljive in vztrajne sodelavce za oblikovanje večnosti kamnov matere Zemlje. Kar predstavlja mali menhir Danila Ritropa iz Radomelj, velja za vsakega, ki se je pripravljen spopadati s trdim kršem in mu vztrajno trgati nevidno vsebino, zgodbo, nauk, celo slutnjo večnosti. Kiparji v kamnu so težaki, ki jim ni nič pretežko. Je pa to njihovo delo, kakor vsako človeško delo, je tudi to njihovo opravilo nikoli končan dojemanja narave, njenih skrivnosti, namigov in slutenj.
Pavel P. Bratina se je v kratkem nagovoru vsem sodelujočim kamnitnikom žuljavih rok in mehkih src takole zahvalil za ta posebni, izvirni in dragoceni prispevek k še eni spodbudi za obiskovanje, prepoznavnost in občudovanje našega raja pod Čavnom:
Če kje v naši deželi, so se prav tu, na tem osamelcu pod Kucljem, katerega prvo znano ime je Ortaona, ljudje od pamtiveka sem ozirali v zvezde in sanjali. Tudi o trajanju in večnosti. Bežne posestnike trdega krša in skope zemlje je prav ta element spodbujal k mislim, kako ukaniti čas, da ne mine.
Če so obdelovalci kovin in prvi kovači svojo snov dobesedno dobivali od zvezd, od njihovih okruškov, ki so deževali na zemljo – Arabci jim še vedno pravijo el sadat – so imeli prvi kamnarji, kamnoseki, oblikovalci kamnitih skulptur in kiparji, katerih častni nasledniki ste, v kamnu priročno snov za ustvarjanje dragotin, ki presegajo človeški vek.
Od prvih kamnov za preprosto ognjišče do temeljev hiš, od slavolokov zmage do mogočnih svetišč, od podob pomladnega cvetja do egipčanskih Hathor, grških Afrodit in rimskih Vener so kiparji ustvarjali svet, ki presega minljive civilizacije, s tem pa sebe same dvigali tja, kjer življenje nima več začetka in konca.
Vaše današnje srečanje na Svetem Pavlu pomeni za ta sveti prostor neko novo vrednost. Ne gre le za formo vivo, ki se bo dopolnjevala, temveč tudi za utrjevanje človeških iskanj, hrepenenj in ustvarjanj, ki človeški nemir klešejo v kamen in iz njega izvabljajo v njem skrito življenje.
Diamant je odsev večnosti. Kamen pa je večnost Zemlje. V svoje roke jemljete sedimente (ki jim pravimo uležnine), magmatske kamnine (ki so ohlajen vulkanski izliv) ali metamorfne kamnine (ki so pregnetenine iz talilnega lonca matere Zemlje).
Vsaka izmed teh kamnin se prej ali slej vda umetnikovi roki, odvisno pač od tega, koliko genija je podedoval od minulih generacij, koliko Michelangelovega DNK-ja se je naselilo v njegov genski zapis.
Vsaka umetnina ima svoj čar in svojo ceno. A nobena ni dovolj visoka za trud, ki ga posvečate svojemu delu, in za osnovna sredstva, ki so vedno dražja.
Ste zanimiva kiparska skupina, ki širi glas o svojem delu tudi s tem, da roma od člana do člana in vsakemu vtisne svoj kamniti pečat mehkega srca.
Hvala vam za vaše delo, za vse, kar je doslej nastalo pod vašimi dleti in kladivi, in hvala tudi za to spodbudno misel o formi vivi, ki se je utrnila Simonu Čermelju in jo je Danjel Rovan rade volje sprejel. Vsi sodelujoči pa ste ji velikodušno pritrdili.
Naj se, kakor slišim, podaljša v rastočo umetnino.
In hvala vam zanjo!
Za to dragoceno delo, ki ga ni mogoče ustrezno poplačati, sta se kiparjem zahvalila vrtovinski župan Vilko Brus in organizator letošnjega srečanja Simon Čermelj, 25. junija – na dan državnosti – pa jim je ajdovski župan Tadej Beočanin izročil posebne plakete in zahvale.
Prepričani smo, da bodo uspehi, občinska priznanja in občudovanje obiskovalcev še koga pripeljali v Rovanovo delavnico, ljubitelje pa nagnili h kakšnemu naročilu. Kajti vsak delavec – tudi kamnitnik – je vreden poštenega plačila.
- P. B.
SVETI PAVEL NAD VRTOVINOM
- junija 2021 od 17. do 19. ure
OBVESTILO MEDIJEM
V Vipavski dolini, v župnijah Kamnje in Črniče, se letos spominjamo 75. obletnice pozidave prve cerkve v Sloveniji po letu 1945. Cerkve, ki je – zaradi spominskih tabel vsem žrtvam vojne – postala prvi in doslej edini tovrstni spomenik na Slovenskem.
Zanjo se je zavzel kamenjski župnik Viktorin Stanič, ki je želel z obnovo starodavnega svetišča na Svetem Pavlu prispevati k zdravljenju telesnih, duševnih in duhovnih ran strašne vojne in vsega, kar so prinesli prvi meseci po njej.
V tridesetih dneh – v oktobru 1945 – je z zidarji, pomočniki, prostovoljci in dobrotniki spravil po streho do danes še ne presežen spomenik medsebojnega pobotanja, sprave in odpuščanja – skupni prostor živih, padlih in žrtev povojnih pobojev.
Svetišče, ki ga je 19. maja 1946 ob veliki množici blagoslovil prelat dr. Mihael Toroš, je bilo pred 10 leti temeljito obnovljeno ter ozaljšano s samostoječo preslico in dvema zvonovoma.
Ob 30-letnici slovenske države smo sklenili, da bomo poslej obletnici praznovali skupaj 25. junija.
Letos bo to v petek, na dan državnosti, ob 17. uri.
Cerkveni del slovesnosti – somaševanje – bo vodil koprski škof dr. Jurij Bizjak, ki bo spregovoril o pomenu obeh obletnic.
Sledila bosta kulturni spored z domovinskimi pesmimi zbora Vinograd iz Vrtovina (med katerimi bo nekaj zrn ortaonske in svetopavelske zgodovine) ter predstavitev knjižice Cerkev sv. Pavla nad Vrtovinom. Prvi spomenik slovenske sprave.
Slovesnost bomo sklenili s Svetopavelsko himno in pozdravnim pismom predsednikoma države in škofovske konference.
Ob praznovanju bo podelitev zahval in priznanj kamnitnikom iz Rovanove delavnice, sicer avtorjem svetopavelske forme vive.
SVETI PAVEL
- junija 2021, od 17. do 19. ure
75 LET PRVEGA SPOMENIKA SPRAVA
IN 30 LET SLOVENSKE DRŽAVE
SPORED
Himna (Zbor Vinograd)
Blagoslovitev slovenskih zastav (škof Jurij Bizjak)
- del
Uvodne misli v mašo (Miha Rijavec)
Slovesno somaševanje
Vodi koprski škof dr. Jurij Bizjak
Ljudsko petje
- del
Kratka napoved dogajanja (prof. Ivana Slamič)
Eno devo le bom ljubil
Svetopavelska himna (Matej Praček)
Prvi spomenik slovenske sprave. Avtorjeva predstavitev (P. P. Bratina)
Avis, Patriae, Deo (recitacija, Marija Bratina)
Napoved (prof. Ivana Slamič)
Podelitev plaket in zahval kiparjem Rovanove delavnice za izdelavo in postavitev forme vive (ajdovski župan Tadej Beočanin in vrtovinski župan Vilko Brus)
Mojo srčno kri škropite
Tam, kjer pisana so polja
Oj, Triglav, moj dom
Branje in podpisovanje pisma predsednikoma (Marija Bratina).
Slovenec sem, zadnja pesem
Pogostitev z darovi gospodinj in vinogradnikov
SVETI PAVEL, 25. junija 2021
PET ZGODOVINSKIH UTRINKOV
Ortaona ali Gradišče Svetega Pavla
Najstarejše ohranjeno ime za Školj, Školj sv. Pavla ali Sveti Pavel – kjer danes praznujemo – je Ortaona. V slovenskem prevodu – Gradišče. To je po legi naravna, po obzidju pa tudi umetna utrdba. Ime se je do naših dni ohranilo v toponimu Vrtovin. A Vrtovin je le poslovenjeno ime za naselje, ki je zrastlo pod Školjem veliko pozneje.
Začetki tega starega selišča segajo v bronasto dobo, v čas pred kakšnimi 3200 leti. Tako tudi druga gradišča po Evropi.
A vse Ortaone so po pravilu starejše od grško-rimskega veka in kulture.
- Prvič zapisano ime
Ortaona kot najstarejše ohranjeno ime je bilo – da bi vedeli – prvič zapisano 27. aprila 1001 v listini o podelitvi cesarske zemlje v Vipavski dolini oglejskemu patriarhu Janezu.
Cesar Oton III. je to podelitev takole utemeljil:
Ko gledamo, kako »sveta božja cerkev, /…/ opustošena od divjanja Madžarov, zdaj trpi hudo stisko, podarjamo /…/ polovico gradu, ki se mu pravi Solkan, in polovico vasi, ki se v jeziku Slovencev imenuje Gorica, ter polovico vseh hiš, vinogradov, polj, travnikov, pašnikov /…/, ki (so) v /…/ prej navedenih krajih Solkanu in Gorici in na ozemlju med Sočo in Vipavo in Ortaono (Vrtovinom) in slemeni Alp, /…/ oglejski cerkvi in njenemu voditelju patriarhu Janezu in njegovim naslednikom.«
- Cerkev sv. Pavla iz leta 1521
Prvo ohranjeno pisno pričevanje o cerkvi na Školju izvira iz 16. stoletja, iz leta 1521. Tedaj so verniki obsežne kamenjske župnije obnovili (ali na novo pozidali) cerkev sv. Pavla na Školju in jo obdali z obzidjem. Cerkev in obzidje je »blagoslovil in posvetil« kaprulanski škof Danijel de Rubeis. V pergamentni listini je zapisal:
»Vsem in posameznim vernikom, navzočim in tistim, ki bodo v prihodnje brali to našo listino, sporočamo, da smo v Gospodovem letu tisoč petsto enaindvajsetem, v deveti indikciji mer(kurija, 26.) junija, /…/ slovesno blagoslovili in posvetili vrtovinsk(o cerkev, ki je podružnica Svetega Mihaela v Kamnjah), omenjene oglejske škofije, na ime in v spomin Svetega Pavla apostola z enim oltarjem v čast in sla(vo svetemu Pavlu apostolu in svetim Fabijanu,) Sebastijanu in Ahaciju, v katerega smo položili relikvije svetih mučencev Lavrencija, Donata, Afre in tovarišev.«
- Cerkev je bila podrta po 265 letih
Leta 1786 je bila cerkev sv. Pavla po ukazu cesarja Jožefa II. odpravljena. V drugem naročilu piše:
»Ponovno se obračamo na vrtovinsko skupnost: z zahtevo, da naj bodo kot doslej nadarbinski dohodki cerkve sv. Pavla še naprej na voljo na novo postavljeni cerkvi B(lažene) D(evice) v Vrtovinu, kakor to sledi že iz vladnega dekreta te Kapitanije, izdanega v Trstu, 15. tega (meseca), odredba 17: imenovane nepremičnine cerkve sv. Pavla morajo biti še toliko zanesljiveje pridružene taisti cerkvi Blažene Device, saj bi prva že morala biti odpravljena, njena opravila pa brez nadaljnjega prenesena v (cerkev) Blažene Device v Vrtovinu.
- Po 159 letih spet obnovljena
In zdaj o cerkvi, obnovljeni leta 1945, ki je postala prvi skupni spomenik sprave na Slovenskem:
»Tedaj – leta 1945 – je kamenjsko župnijo vodil Viktorin Stanič (1902–1978), ki ga je goriški nadškof Carlo Margotti leta 1939 poslal iz Devina v Kamnje, ker so mu italijanske oblasti grozile s konfinacijo. Po značaju veselemu in podjetnemu možu se je ob pogledu na svetopavelske ruševine utrnila misel o obnovi. A miniti je morala »strašna vojna«, da je lahko svojo veliko ljubezen do narodnega in verskega izročila uresničil.
Obnova cerkve se je začela tako rekoč čez noč, brez posebnih načrtov in priprav. Le z upanjem proti upanju.
Kakor je v stari zavezi očaka Abrahama zvabila obljubljena dežela, kjer mu bo priletna Sara rodila sina, tako je tudi sam verjel v moč skupnega dela za duševno in duhovno zdravljenje zaupane mu fare. Iskreno je upal, da bodo ljudje ob sv. Pavlu ‘spet našli mir in blagoslov’«.
SVETI PAVEL, 25. junij 2021
UVOD V MAŠO
Danes je praznik. Velik praznik. Zbrali smo se okoli našega duhovnega voditelja škofa Jurija, da bi se na Svetem Pavlu z njim in somašniki zahvalili Bogu za velike reči, ki jih je doslej storil za nas.
Zahvalili se mu bomo, da sploh smo in da lahko na svoji zemlji, v samostojni državi – svobodno živimo.
Kristjani nismo (in ne moremo biti) ločeni od države, zato se ob tem praznovanju povezujemo z vsemi, ki so morda drugačnega prepričanja, a jim je naša domovina enako draga in ljuba.
Cerkveno slovesnost bomo po maši nadaljevali z veselim srečanjem, bratenjem in kulturnim bogatenjem. Za ta del pobratimije bo v ospredju človeška beseda. Govorjenja, recitirana in zapeta. Kajti ta, prečiščena, izbrana in gosposko opravljena besedi, je temelj domovine. Vsake, še posebej naše, slovenske.
Današnje praznovanje povezujemo z 1020-letnico prve omembe Ortaone, 500-letnico prve dokumentirane omembe cerkve na Školju in 75-letnico te cerkve, ki je na pobudo Viktorina Staniča in zidarjev postala prvi slovenski spomenik vsem padlim med zadnjo svetovno vojno in revolucijo. Kar 67 let – od leta 1946 do 2013 – je svetišče sv. Pavla nosilo zastavo pobotanja, sprave in odpuščanje. Zato ni bilo le človeško delo, bilo je sad Božjega obiskanja.
SVETI PAVEL, 25. junija 2021
GOVOR ŠKOFA JURIJA
Ob današnjem praznovanju ne moremo mimo dneva državnosti in skorajšnjega – čez sedem dni bo to – že drugega slovenskega predsedovanja Evropski skupnosti, Evropski zvezi. Končno se bomo pomudili še ob svetopisemskih besedilih, ki govorijo o našem očaku Abrahamu.
Najprej nekaj besed o dnevu državnosti.
Letos obhajamo okroglih 30 let od razglasitve samostojne slovenske države, česar se vsi veselo spominjamo. Najprej tako, da se oziramo v preteklost, nato pa tudi v prihodnost.
Pred 30-imi leti smo dosegli zunanjo svobodo in osamosvojitev, medtem ko se zdi, da je naša notranja svoboda in osamosvojitev še daleč pred nami. Osamosvojen in osvobojen ni tisti, ki si ne upa pogledati resnici v obraz, temveč tisti, ki se je pripravljen z resnico soočiti in ob njej priznati tudi svoje morebitne napake, kakor mu jih pred oči postavlja ogledalo resnice. »Resnica vas bo osvobodila,« pravi evangelij, pravi naš Gospod. Biti svoboden torej pomeni izpolnjevati svoje obveznosti in dolžnosti. Kdor jih ne izpolnjuje, ne more biti svoboden, ker mu obveznosti jemljejo svobodo. Morda nismo vajeni razmišljati v smeri, da je človekova svoboda nekaj, kar sproti ustvarjamo. Če izpolniš, kar si dolžan, si svoboden, samostojen in osvobojen, sicer ne. Česar ne narediš, te obvezuje, da vendarle storiš, kar si storiti dolžan.
Tudi na državni ravni je veliko takšnih zadev, ki bi jih bilo mogoče in jih bo treba v prihodnosti storiti. Priporočimo se Gospodu, da bi to zmogli in uspeli narediti.
S 1. julijem prevzema Slovenija predsedovanje Evropski uniji. Vsi vemo, da je to obdobje sorazmerno kratko, saj traja komaj pol leta. Zato ne predvideva velikih preobratov, še manj prevratov. Zato je najbrž za večji del obravnav in dosežkov izid že predviden ali vsaj predvidljiv. Po drugi strani pa je vsem jasno, da je marsikaj v Evropi na tankem ledu. Zato so zaželeni vsaj namigi ali spodbude v pravo smer. Sedanje evropske razmere jasno kažejo, da imajo na celini svoje trdno in preizkušeno mesto tudi manjši narodi in male države. Že ves čas je bilo tako. Če pogledate na zemljevid, vidite, da je tako. Med velikimi državami je toliko majhnih, ki niso kar tako, saj ima in mora imeti vsak narod in vsaka država svoj prostor, svoje mesto. Koliko stvari se ne odvija v velikih, temveč v majhnih sredinah! Tako imamo med temi svoje pomembno mesto tudi mi.
Naš pregovor pravi, da so ocvirki v podrobnostih. Včasih tudi, da so težave v podrobnostih. Gotovo smemo biti prepričani, da lahko katerega izmed teh ocvirkov ponudi tudi mala Slovenija. O tem smo celo prepričani. In če se kdo med nami kdaj oglasi in Evropi predlaga kaj takšnega, kar se drugim zdi predrzno ali pretirano, se tega ne smemo prehitro ustrašiti. Gre za stvari, ki jih veliki narodi ne bodo odkrili. Majhen narod pa lahko po tej poti na marsikaj dobrega opozori, marsikaj koristnega predlaga ali celo sproži. Zato sem prepričan, da je predsedovanje majhnega naroda, kakršen je naš, lahko dobrodošlo. Celo pomembno in upoštevanja vredno. Zato se smemo našega predsedovanja veseliti in verjeti, da lahko s tem prispevamo marsikaj dobrega za Evropo in ves svet.
Zdaj pa še misel ali dve v zvezi z današnjimi svetopisemskimi besedili. Zlasti o našem očaku. Abraham je nekaj res posebnega. Zgodovina teče najprej od Adama do Abrama. Ko pa se pojavi Abraham, smo soočeni z mogočnim stebrom, s koreniko, iz katere poganjajo tri velika in znana enobožna verstva – judovstvo, krščanstvo in islam. Prav rad omenjam vsa tri skupaj, ker se vedno bolj pojavljajo v tej vlogi. Hkrati nam zastavljajo vedno več vprašanj. Toda medsebojno srečevanje, spoštovanje, pogovarjanje nas spodbuja k dobremu. In dasi je med nami veliko različnih pogledov in stališč, nas Abraham, ki je oče vseh vernih, vedno bolj druži in povezuje. Saj je vsem nam pomembno izhodišče.
Zanimiva so Abrahamova pogajanja z Bogom. S kakšno dobrohotnostjo in dobronamernostjo se je pogajal z Bogom, s svojim Gospodom. In kako dober zgled nam je dal s svojim prepričanjem, da če Vsemogočni nekaj obljubi, to tudi izpolni. V vseh teh zgodbah nastopa Bog, ki pravi: Abram, ne boj se! Jaz sem tvoj ščit. Abrahamu pa je šlo na smeh in je odvrnil: Kaj mi boš dal, Gospod? Odhajam brez potomcev in mi nimaš kaj obljubljati. Gospodov odgovor pa je vedno enak: Ne bo tako! Dobil boš sina, ki bo tvoj dedič. To se lepo navezuje na to, kar je pozneje razložil apostol Pavel. Da je Abraham verjel Gospodovi obljubi in da se mu je to štelo v pravičnost.
To naj bo tudi naše izhodišče. Vedno je pred nami toliko reči, ki so trdne ali pa negotove. Odvisno tudi od tega, koliko smo mi sami pripravljeni prispevati k tej trdnosti. Koliko smo vsi skupaj prepričani v svoje božje otroštvo in v moč vere in upanja. Tudi glede naše prihodnosti. Da, Abraham nam je lahko zgled tudi glede naše samostojnosti. Če le verjamemo vanjo in si zanjo prizadevamo. Tudi tedaj, ko kaj zaškriplje in ne gre, kakor si želimo. Težav se ne bi smeli ustrašiti, ob njih ne bi smeli izgubiti poguma, temveč vedno znova kakor Abraham verjeti Gospodovi besedi, njegovim obljubam in se zvesto držati zastavljene poti.
Naj nas Božji Duh ter vsa ta srečanja in slavja v teh naših stališčih in izhodiščih lepo podpirajo, utrjujejo in usmerjajo. Amen.
SVETI PAVEL, 25. junija 2021
SVETOPAVELSKA HIMNA
S Školja danes dvojna pesem
k sebi vabi nas zvonov,
da z Apostolom na gori
našli mir bi, blagoslov.
Sveti Pavel tu, pod Čavnom,
nad Kraljico vseh dolin,
zbiraš Kamnje in Potoče,
Skrilje in naš Vrtovin;
tudi malovški, gojaški
ravenski, črniški rod
z novim žarom v cerkev vabiš
vedno zvesti naš gospod.
Z Ortaone že od davnih,
rimskih časov, vsemu zgled,
širiš vero nam krščansko,
kamor seže naš pogled.
Tudi danes, sveti Pavel,
kaži ljudstvu pravo pot,
kjer z življenjem večnim čaka
svoje drage tvoj Gospod.
Vitovlje in Sveta Gora,
cerkve po dolini vsej,
vsi rodovi in domovi
združite se v himni tej!
SVETI PAVEL, 25. junija 2021
PRVI SPOMENIK SLOVENSKE SPRAVE
Za današnje praznovanje smo pripravili posebno knjižico in podobico, ki želita ohraniti spomin na 75. obletnico obnove tega svetišča, prvega spomenika sprave na Slovenskem.
To obletnico štejemo za enega najpomembnejših duhovnih kamnov naše prihodnosti. Priča o »prvih povojnih mesecih leta 1945«, ko je cerkev na Svetem Pavlu – vsem preizkušnjam, krivicam in krvavim zgodbam navkljub – postala zgled in vzor, kako spet utrditi telesno, duševno in duhovno zdravje človeka in naroda.
Za pot do tega zdravja si je izbrala pobotanje, spravo in medsebojno odpuščanje.
Knjižica prinaša kratko zgodovino tistega zgoščenega časa, ki je svetišče na Školju postavila v sam vrh prizadevanj za prihodnost naše družbe. Vsi: župnik Viktorin, zidarji, zidarski pomočniki in drugi sodelavci pri tej duhovni epopeji so tiho in vztrajno zidali to, kar se je na politični ravni prebilo v ospredje slovenske zavesti šele leta 2013 z »ljubljanskim spravnim spomenikom«, s pomnikom vsem žrtvam vojn 20. stoletja.
V knjižici so v ospredju spiski žrtev zadnje vojne iz soseščine. Pa nekaj namigov, kako previdno je bilo treba ravnati in delati, da je evangeljska ideja preživela, se utrdila in končno vsaj do neke mere ublažila nerazumevanje in nezaupanje.
Knjižica ni »na prodaj«, bomo pa veseli vašega daru v višini 4 evrov, ki so namenjeni za obnovo kamenjskega župnišča.
SVETI PAVEL, 25. junija 2021
- sonet iz cikla
Canticum clango – O Ljubezmi pojem
Dedom, domovini, Bogu
AVIS, PATRIAE, DEO
Aprilsko sonce vȇze nam v iskanja
Vseh dedov kri, njih zmage in poraze,
Izdatne žetve grôze in ekstaze,
Sinov pobitih in hčerá ječanja.
Povsod ležé spomini čez dobrave.
Anali iz krvi in solz nam v čislih
Tihôtno tkó željé po spravi; v mislih
Resnice žar se svita iz daljave.
In Ti nad vsem si, dobri in zavzeti,
Atóm en – Nedeljivi, Cvet pravice,
Enôta ȇna, Blagi-Strašni, Sveti,
Dobrota in Ljubezen, Nič krivice,
En sam Gospod, Obljuba, Razodeti.
Oko Nebá, Srcá in Sina lice.
IN FINE MILLENII
(Ob koncu tisočletja)
Iz roda v rod tako zore spomini
Na žȇlje in načrte, dela naša.
Faliranih študentov črna maša
Izteka se počasi. V tej sivini
Nesrečnih let pa tvôja rôka vodi
Eóne in fotone božjih žarkov
Med zmédo naših njiv in jarkov,
Izvótljenih za čase po svobôdi.
Ležijo sanje živih in neživih
Lepó zdaj v kelihu tegá stoletja:
En sam smo splet nekrivih-krivih.
Nebó krepi naj luč skesanega poletja
In reši nas iz družbe porogljivih,
Iz časov krutih v spravo tisočletja.
OB PRAZNOVANJU
- obletnice pozidave
(1521–2021) in
- obletnice obnove
cerkve sv. Pavla –
prvega spomenika
sprave na Slovenskem
(1946-2021)
30-letnice slovenske državnosti
(1991-2021)
- obletnice začetkov zadnje obnove
(
Slovesnost je vodil
koprski škof
- Jurij Bizjak
Na Svetem Pavlu,
- junija 2021
