75 let cerkve sv. Pavla na Školju – prvega spomenika slovenske sprave
piše Pavel Peter Bratina
I.
V sredo, 19. maja, bo minilo 75 let od blagoslovitve cerkve sv. Pavla na Školju. Ko jo je leta 1946 prelat dr. Mihael Toroš blagoslovil in predal bogoslužni rabi, je postala prvi, dasi osamljen spomenik vsem žrtvam druge svetovne vojne na Vipavskem in v Sloveniji. Z njim se je kamenjskemu župniku Viktorinu Staniču in vsem, ki so pri tem delu sodelovali, izpolnila želja po učinkovitem iskanju tistega telesnega, duševnega in duhovnega zdravja, ki ga je omajala strašna vojna.
Svetišče sv. Pavla tako že 75 let (po zadnji obnovi leta 2014 pa še toliko bolj) vabi k takšnemu osebnemu življenju in družbenemu sožitju, ki kljub razločkom vodi k medsebojnemu spoštovanju, odpuščanju in spravi.
Kar je leta 1946 zastavil Staničev prvi spomenik slovenske sprave, to je leta 2013 povzel ljubljanski pomnik Vsem žrtvam vojn 20. stoletja na Slovenskem, leta 2015 pa še spravno znamenje novomeške škofije na Zaplazu.
Letošnjo obletnico (o njej bo izšla posebna knjižica) bomo zaradi zdravstvenih razmer premaknili na 25. junij – na obletnico posvetitve obnovljenega svetišča in dan slovenske državnosti. Lepo bi bilo, ko bi ta dva spomina povezali in ju poslej praznovali skupaj.
II.
Naša župnija se 19. maja spominja 75. obletnice obnove stare cerkve sv. Pavla nad Vrtovinom; cerkve, ki si jo je tedanji župnik Viktorin Stanič zamislil kot trajni spomenik vsem, ki so med zadnjo svetovno vojno izgubili življenje.
Na spominskih tablah je zapisanih 94 imen iz naše župnije in od drugod. K temu seznamu so dodane še družine, ki so podprle zidavo, a imele tudi same žrtve, ki pa bile »z drugega brega«.
Ko je leta 1946 prelat dr. Mihael Toroš cerkev sv. Pavla blagoslovil in predal bogoslužni rabi, je postala prvi spomenik vsem žrtvam druge svetovne v Sloveniji sploh. S tem dejanjem je svetišče sv. Pavla pokazalo pot k resnični spravi med ljudmi. Začetek je bilo sodelovanje pri tej zidavi, ki je ponudilo priložnost za iskreno tehtanje minulih dogodkov. Sad pa je bilo zdravljenje telesnih, duševnih in duhovnih bolečin, ki so grenki sadovi vsake vojne.
Letošnjo obletnico bomo (ob ugodnih zdravstvenih razmerah) počastili 25. junija – na dan zadnje obnove in blagoslovitve svetišča leta 2014 – ter se ob tem spomnili tudi praznika slovenske državnosti.
Prav je, da širimo glas o tej posebnosti Svetega Pavla in ob primernem času tudi sami poromamo na kraj, ki nosi zastavo prve slovenske sprave, ter se okrepimo ob lepem spomeniku slovenske kulture in krščanske vere. -pb
III.
75 let spodbujanja k odpuščanju in spravi
Svetopavelsko svetišče, ki so ga pred 75 leti – 19. maja 1945 – kamenjski župljani in drugi prebivalci Vipavske doline po 159 letih dvignili iz ruševin in mu namenili vlogo prvega spomenik vsem umrlim v zadnji vojni, je žlahtni sad medčloveškega sodelovanja in verovanja.
Ko je bila cerkev sv. Pavla 5. novembra leta 1945 pod streho, 19. maja 1946 pa blagoslovljena in predana bogoslužni rabi – je postala prva znanilka slovenske sprave. K temu so prispevali ljudje, ki so od blizu videli in doživeli vse obraze vojne, zato pa toliko zavzeteje iskali zdravil za posledice tiste strašne, tudi bratomorne vojne. Želeli so, da bi jih delo s svetiščem na gori tesneje povezalo, med seboj spravilo in okrepilo za prihajajoče čase.
Ne smemo namreč pozabiti, da je bil konec vojne in druga polovica leta 1945, ko je iz ruševin vstajala cerkev sv. Pavla, eno najmračnejših obdobij slovenske zgodovine, saj je smrt na veliko kosila med poraženci in kristjani; zmagovalci pa se še niso privadili na usmiljenja in odpuščanja.
Kaj vse je spodbujalo kamenjskega župnika k uresničitvi načrta lahko danes le ugibamo. Na prvem mestu pa je bila zagotovo želja po vzpostavitvi nekdanjega osebnega in družbenega zdravja. Kajti le duševno in duhovno zdravi se lahko povezujemo v občestva in skupnosti, v družinske in vaške, ter narodno. Le takšnim je mogoče spletati rodovitna in vsestransko bogata medčloveška razmerja.
Po 19. maju leta 1946 ni na Slovenskem polnih 67 let zrastlo nobeno znamenje, noben spomenik, nobeno svetišče, ki bi pričevalo o takšnem vsestranskem pobotanju in odpuščanju in k temu spodbujalo. Seveda je Viktor Stanič ob tem »vede spregledal«, da so »krščanske žrtve« potegnile krajšo, a so na svetopavelski oltar položile največ, kar so lahko: zgled, ki edini prepriča. (pb)
