Kviz in predstavitev naših cerkva in krajev


Tu lahko rešite in oddate KVIZ  (do 15. maja)
odgovore lahko tudi popravljate.

Za osvežitev znanja si lahko ponovno ogledate video predstavitve.

Video in besedilo po krajih:

besedilo besedilo besedilo besedilo besedilo besedilo besedilo besedilo


Besedila pripravil Pavel Peter Bratina:


GOJAČE. CERKEV SV. JUSTA IN VALENTINA 

Nocoj bomo spremljali prenos evharistične daritve iz podružnične cerkve sv. Justa in Valentina v Gojačah.
Naselje spada po letu 1856 spet v črniško župnijo, ki ima poleg župnijske cerkve sv. Vida še dve podružnični – sv. Kozma in Damijana v Malovšah ter sv. Janeza in Pavla na Ravnah.

Gojače pod Svetim Pavlom so zelo staro naselje. Njihovi začetki segajo – sodeč po arheoloških najdbah – v železno dobo. Preseljevanja ljudstev in vdori Madžarov so razredčili število staroselcev in pripravili prostor novim priseljencem, ki so se od predhodnikov narodnostno in kultu­ro precej razlikovali. Med njimi je bilo veliko pastirjev in črednikov. Od tod tudi ime:  gonjáči – Gojáče.

Po razpadu rimskega cesarstva sta se v Vipavski dolini oblikovali dve krščanski središči: ozeljánsko in skríljsko, mejo med njima je določala Ortaόna, današnji Sveti Pavel. Po letu 1001, še bolj pa po letu 1200, ko so Črniče prišle pod rožaški samostan, sta se vási Gojače in Sêlo pridružili vipavski pražupniji ter prišli po letu 1399 cerkvenoupravno in pastoralno v novo, kamenjsko župnijo. Po dobrih 450 letih so se Gojáče vrnile pod zvon sv. Vida v Črničah, Sêlo pa se je pridružilo novi župniji sv. Ane v Batujah.

Gojače se ponašajo z lepim, imenitno členjenim vaškim jêdrom in trgi, cerkev sv. Justa in Valentina pa nemára z najstarejšo stavbo v osrednji Vipavski dolini.

V mislih imam prezbiterij, ki je po prizadevanju gospoda Aleksandra Lestana odstrl podobo nekdanje cerkve z lepό šivanimi gotskimi vogali in ôkensko lino. K tej osnovi je bila leta 1769 po prizadevanjih kamenjskega dekana Antona Jožefa Lokarja prizidana cerkvena ladja s preslico na tri line, leta 1895, na pobudo črniškega dekana Antona Cibiča, pa še samostoječ štiriločni oglêjski zvonik.

Veliki stebreni oltar iz leta 1808 je menda prišel v Gojače iz romarske cerkve v Logu pri Vipavi. Opremljen je s slikama Janeza Mihaela Lichtenreiterja iz leta 1770. V njem kraljuje velika podoba Jezusovega češčenja z Jakobom st., Terezijo Ávilsko in Rokom; v átiki, na vrhu oltarja, pa imenitna podoba Boga Očeta. Glavno je znabíti zaneslo v Gojače iz kakšnega karmeličanskega samostana, za drugo nimamo podatkov.

Obakraj slavoločne stene stojita na konzolah kipa Srca Marijinega in Srca Jezusovega, prvi na desni, drugi na levi strani.

Poleg glavnega se gojaška cerkev ponaša še z dvema stranskima oltarjema, v maníri ploskih poznorenesančnih zlatih oltarjev furlanskega tipa. Nišo južnega oltarja krasí leseni kip sv. Blaža, nišo severnega pa kip sv. Janeza Evangelista.

Nad levim stranskim oltarjem je omembe vredna še oljna slika sv. Florijana in Blaža, preslikana v 18. stoletju.

Gojaško svetišče je lepό ohranjena in skrbnό vzdrževana podružnična cerkev črniške župnije s številnimi drobnimi, a lepimi dragotinami, ki dvigajo duhá in vabijo k molitvi – od kamnitih kropilnikov ob vhodu do vrste lesenih kipov svetnikov in angelov.

KVIZ:
Kateri sta bili prvi dve krščanski središči v Vipavski dolini?
Kam so med letoma 1200 in 1856 spadale Gojače?
Katera je najstarejša stavba v Gojačah in okolici?
Kdo sta zavetnika gojaške cerkve?
Kateri oltarni podobi je naslikal Janez Mihael Lichtenreiter?

Nazaj …


CERKEV SV. PAVLA NAD VRTOVINOM – PRVI SPOMENIK SLOVENSKE SPRAVE 

Osamelec pod Čavnom – Ortaona, Školj, Školj sv. Pavla, Sveti Pavel – je pomembno železnodobno gradišče, ki je bilo kot mandrija ali zavetno prisončje, naseljeno že v bronasti dobi. Ko so Rimljani na prehodu iz starega štetja v čas po Kristusu Mesto na školju spremenili v vojaško utrdbo, se je tudi tu začela zgodovina.

O življenju Ortaoncev priča med drugim razdelitev platoja na mesto živih (ali polis) na severu in mesto mrtvih (ali nekropolis) na jugu, med katerima je prostor človeškega in verskega srečevanja, ki ga danes deloma pokriva cerkev sv. Pavla.

Prvo svetišče naj bi na Ortaoni stalo že pred letom 313, gotovo pa med preseljevanjem ljudstev od 4. do 6. stoletja.

Leta 1520 je caraolski škof Daniel de Rubeis v imenu oglejskega patriarha Marina Grimanija na Školju vnovič posvetil obnovljeno cerkev sv. Pavla, ki so jo zaradi jožefinskih reform – po 265 letih – tj. leta 1786 opustili.

Po 159 letih se je za obnovo svetišča ogrel župnik Viktorin Stanič. V oktobru 1945 so ga vešči zidarji v enem mesecu obnovili in pokrili kot prvi spomenik žrtvam druge svetovne vojne. Dokončano ga je ob večtisočglavi množici 19. maja 1946 blagoslovil prelat Mihael Toroš. Značilnost te cerkvice so table z imeni padlih in dobrotnikov.

Med letoma 2012 in 2014 je bil prvi spomenik sprave v Sloveniji na pobudo župnika Rafka Klemenčiča temeljito obnovljen. Prostovoljci in podjetniki iz kamenjske in črniške župnije so ga skrbno sanirali, ometali, prekrili, tlakovali, prostorsko preuredili in na novo opremili. Ob cerkvi so prizidali dvolino, 11 m visoko, s kamnom obloženo samostoječo preslico, s katere se oglašata v Ferralitu vlita zvonova Apostol narodov in Angel Slovenije. Zvonjenje poganja elektrika iz sončnih celic. Ta osvetljuje tudi enoladijski prostor s preurejenim prezbiterijem, kjer dominirajo obnovljeni kip sv. Pavla (soha iz okoli leta 1530 je v kromberškem muzeju), marmornata oltar in ambon ter kamnit mašni sedež. Masiven kovinski nadstrešek povezuje zvončnico s cerkvenim vhodom.

Obnova se je leta 2014 končala s posvetitvijo zvonov (16. marca, škof Jurij Bizjak), z blagoslovom obnovitvenih del in preslice (25. maja, generalni vikar Jožef Koren) ter s posvetitvijo oltarja (25. junija 2014, škof Metod Pirih).

Cerkev sv. Pavla kot celota – z vso notranjo in zunanjo opremo (s kamnitimi dodatki in napisi) – je visoka pesem medčloveškega sodelovanja in iskrenega verovanja.

KVIZ:
Kako se je nekoč imenoval Školj sv. Pavla?
Planota sv. Pavla je razdeljena na dve polovici, kateri?
Kdaj je bila na Školju sezidana prva cerkev?
Koliko časa so cerkev sv. Pavla obnavljali leta 1945?
Kaj so leta 2014 prizidali k obnovljeni cerkvi sv. Pavla?
Zakaj velja cerkev sv. Pavla za prvi spomenik slovenske sprave?
Naštej tri glavne dele svetopavelske cerkve!

Nazaj …


SKRILJE, PODRUŽNIČNA CERKEV SV. MARJETE ANTIOHIJSKE 

Prenos bogoslužja iz skriljske cerkve ponuja lepo priložnost, da spet nekoliko odstrnemo zaveso v preteklost, s katero je tesnό povezano tudi naselje.

Skrilje ležijo v tistem delu Vipavske doline, kjer je v jutru evangelizacije oglejski patriarh ustanovil enega izmed dveh vikariatov. Z ozeljanskim sta poslej, kljub odljudnim časom, po Sončni dolini vztrajno pletla  pastoralno mrežo ter si delila bolesti in prelesti vnetih oznanjevalcev.

Po zavládi Rimljanov je tu nekje zrastla prva Villa Scrílaci, Skriljska vila, ki se najbrž ni hvalila s tem imenom, a vendarle postala zametek sedanjega Rovtarjevega dvorca, in z vnemo prvega lastnika, vojaškega veterana, širila naselje, katerega moč se do danes ni upehala.

Iz ustnih in pisnih virov vemo, da so Skriljani in prebivalci posameznih zaselkov skozi stoletja pomagali zidati, obnavljati, pa tudi opuščati in na novo postavljati kar nekaj cerkva.

Ena izmed teh, cerkev sv. Marjete, morda še pred njo sv. Donáta, je najprej stala na Zdeščah. Njeni ostanki so zdaj le še groblja in merišče. Ko jo je leta 1876 cesar Jožef  II. odpisal in velél podreti, so se njene dragotine, tudi svetniki in zavetniki zatekli v središče vasi, v Valíče.

Prva cerkev skriljskega vikariata je bila posvečena svetima Mohorju in Fortunatu. Tako domnevamo, ker je bil tukajšnji vikariat poseben varovanec oglejske Cerkve in njenih patronov.

Ko sta se sredi 15. stoletja za njim izgubila vsaka sled in zanesljiv spomin, je najbrž spet v Valíčih zrastla cerkev sv. škofa Donáta, za njo, leta 1660, sv. Janeza Nepomuka  in slednjič, med letoma 1928 in 1934, sv. Marjete Antiohijske.

Spomin na sv. Donáta se je v Valíčih ohranil do današnjih dni, saj mu je v cerkvi še vedno posvečen desni stranski oltar. Sv. Janez Nepomúk. Tega sta vneto častila Frančiška Zois in njen mož Jožef Pollini, ki sta bivala pod krovom nekdanje rimske vile. Zato sta spodbudila in tudi financirala povečanje stare cerkve sv. Donáta in vplivala na spremembo zavetnika.

Sedanje svetišče sv. Marjete je bilo prezidano in povečano za časa kamenjskega župnika Frantona Črnigoja, ki ni znal mirno spremljati staranja božjih hiš, zato jih je vneto obnavljal in povečeval.

Véliki oltar sedanje cerkve je mojstrsko delo italijanskih kamnosekov, ki bi v bližini Benetk za vedno končalo na pokopališču oltarjev. Pa ga je gospod Franton kupil, prepeljal v Skrilje in dal na novo postaviti italijanskim zidarjem. Oltarna slika, delo goriškega slikarja Clementeja Del Nerija, je iz leta 1928.

Podoba sv. Janeza Nepomuka, ki je izgubil prvenstvo s sv. Marjeto, je dobila prostor na južni steni cerkvene ladje. Ob njej visi še stara podoba sv. Marjete iz podrte zdeške cerkve. Od tam so prišle tudi postaje križevega pota.

Cerkev ima še dva stranska oltarja, ki sta repliki kamenjskega. Clemente Del Neri je na desnem določil prostor sv. Donatu, na levem pa skriljski kopiji dunajske Marije Pomagaj. Obe sta iz 30. let 18. stoletja in zato potrebni restavratorjevih rok, saj je umazanija časa zastrla njun barvni sijaj in duhovni lesk.

Leta 2018 so Skriljani poskrbeli še za četrti oltar. Ta je z marmorno menzo in ambonom, ki sta po liturgičnih priporočilih obrnjena k vernikom, tudi teološko posrečena vez med svetim prostorom prenovljenega prezbiterija in ladjo božjega ljudstva.

Kamenjski župnik Josip Sovdat je leta 1863 poskrbel za prvi skriljski zvonik in se ob njem mojstril za podvig, ki ga je čakal v Vrtovinu.

Skrilje s svojimi starožitnimi zaselki so priča bogate, a viharne preteklosti, priče mladosti, ki ne raste in ne umira s stavbami in zidarji, temveč se krepi z vsem, kar prinaša življenje dobrega in slabega. Te preizkušnje so semena novega upanja, posejanega z vero v Božjo pomoč.

KVIZ:
Kam so spadale Skrilje v času prvega vikariata?
Komu je bila posvečena prva skriljska cerkev?
Katerega svetnika so pred letom 1786 častili na Zdeščah?
Naštej tri zavetnike podružnične cerkve v Valičih!
Kdaj je bila sezidana sedanja skriljska cerkev?
Od kod Skriljanom glavni oltar?
Katera podoba krasi levi oltar skriljske cerkve?)
Kdaj je skriljska cerkev dobila četrti oltar?

Nazaj …


RAVNE NAD ČRNIČAMI, CERKEV SVETIH JANEZA IN PAVLA 

V varnem zavetju pred dogajanjem v dolini se nad cvetočo oazo v Vipavcih, ob poti na Tabor, k Slejkom in Svetemu Pavlu pod Čavnom sveti obnovljena bela golobica, bôžja hiša zavetnikov svetih Janeza in Pavla. Skrômna v svoji veličini, edina med črniškimi cerkvami, le z jezikom dvoline preslice nevsiljivo vabi k mladosti prvih kristjanov, ki tod vztrajajo že od jutra krščanskega veka.

Predniki današnjih prebivalcev od Ušajev do Slejkov, ki so poselili tudi dolino, so ljubega Boga in svoja zavetnika najprej častili kakšnih 700 metrov više, ob poti k starodavni Ortaoni.

Na Taboru, kjer bi se v davni preteklosti lahko zgodba tudi začela, na izpostavljenem višinskem naselju, se je po letu 1001, v času solkanske pražupnije, dvignila k nebu cerkvica sv. Janeza Krstnika. Ta svetnik je namreč poklicni varuh krstnih studencev in kamnov, ob katerih smo, pogani, stopali v vrste teh, ki se še vedno imenujejo kristjani.

Sv. Janez Krstnik je na Taboru sčasoma izgubil tekmo s sv. Katarino Siensko, ki mu je prevzela zavetništvo. Svetišča danes ni več. Zobu času pa še vedno kljubuje obljudeno, leta 1413 v obrambo proti Turkom obzidano táborsko nasélje.

Podružnična cerkev svetih Janeza in Pavla v Vipavcih, kamor so nocoj uprte naše oči, je lep, skrbno vzdrževan in z vonji slovenske zgodovine nabit sakralni prostor. Temeljito je bil obnovljen v zadnji četrtini osemnajstega stoletja, vendar je v njem kar nekaj tistega, kar je bilo mogoče sem prenesti iz stare cerkve. Letnica 1687, ki je zapisana na predéli, in poznejši pripis v italijanščini, da je bila postavljena leta 1544, začetke tega ravenskega svetišča smelo pomikata v pretêklost.

Véliki oltar je zlatega tipa. Na njem izstopata stebra z renesančno ornamentiko in angelskimi glavicami, med njima so drug nad drugim tabernakelj, niša z zavetnikoma ter Marija Kraljica z Detetom. V ušesih s sadno motiviko sta upodόbljena sv. Simon na desni in sv. Hierόnim na levi strani. Na vrhu atike pa kraljuje zelo vehementna podoba Boga Očeta.

Posebej opozarjam na sv. Hieronima s kardinalskim klobukom, ki nas spominja na čas, ko je ta véliki »mož s Krasa« s svojo inteligenco, z genijem svetopisemskega prevajalca, z ôgnjem bôžje modrosti, pa tudi vnemo velíkega spokornika, ponesel ime svoje domovine po vsem svetu.

V ladji sta še stranska oltarja, od katerih naj posebej omenim levega s poklônom sv. Treh kraljev.

Naj bo dovòlj. Veliko več lahko preberete v knjižici gospoda Aleksandra Lestana z naslovom: Župnija in dekanija sv. Vida na Vipavskem, ki je izšla ob njegovi devetdesetletnici.

V Vipavcih stoji êden izmed draguljev sakralne umetnosti črniške in kamenjske župnije, ni pa umetniški spomenik, ki bi nas puščal odprtih ust, a praznih v srcu. V tej cerkvi namreč živi duh naših prednikov. Ljudi, ki so svoj zêmeljski vek živeli v primežu revščine in preizkušenj, tudi bolečine in smrti, mučnih sopotnikov človeškega bivanja, ki bi jih bilo lahko vsaj za spoznanje manj, ko bi znali vedno in povsod ljubiti brate s prav srčnimi čutili.

KVIZ
V katero župnijo spada cerkev svetih Janeza in Pavla?
Kje so doslej stale ravenske cerkva?
Kdo sta zavetnika sedanje ravenske cerkve?
Komu je bila posvečena cerkev v Taboru nad Črničami?
Kdo je bil sv. Hieronim?
Kdo je napisal knjigo Dekanija in župnija sv. Vida na Vipavskem?

Nazaj …


MALOVŠE. CERKEV SVETIH KOZMA IN DAMIJANA 

Nocoj bomo spremljali bogoslužje iz podružnične cerkve svetih Kόzma in Damijana. Ta je, pόleg ônih opisanih v Gojačah in na Ravnah, tretja podružnica črniške župnije.

Prva malovška cerkev je stala na predzgodovinskem gradišču, ki se po sv. Kozmi danes imenuje Kozmac.
Tam mimo je proti Gojačam, Vrtovinu, Kamnjam in naprej proti Castri, se pravi današnji Ajdovščini, že  za časa Rimljanov vodila stara vicinalka ali medkrajevnica.

Oddaljenost prvega svetišča od naselja, ki je ležalo »malo više«, pa njegova izpostavljenost roparjem, sta svetovala božji hram sezidati bliže ljudem. Zato je prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems že leta 1751 naročil črniškemu župniku sezidati cerkev v Malovšah. A to naročilo je šele 15 let pozneje, leta 1766, izpolnil njegov naslednik, župnik Karl Anton Romani pl. Felsenberg.

V nôvo cerkev so z občutkom za lépo in Bogu že posvečêno, poleg starih zavetnikov prenesli tudi nekaj kulturnih biserov, med njimi znameniti kip Marije z Detetom in lesena, po dobroti gospoda Aleksandra Lestana pozlačêna kipa starih zavetnikov.

Cerkev je bila torej dokončána 23. septembra 1766, ko jo je črniški župnik blagoslôvil, nadškof Attems pa  4. novembra naslednjega leta tudi posvetíl.
Sprva je imela le preslico. Današnji zvonik so k njej prizidali v 20. letih prejšnjega stoletja, za dekana Alojzija Novaka.

V banjasto svόdenem prezbiteriju sedanje cerkve stoji véliki, marmornato okvirjen oltar. V njem kraljuje podoba Vseh svetnikov, barόčno delo iz sredine 18. stoletja, ki po maniri spominja na ajdovskega slikarja Antona Cebeja. Pisana množica svetnikov pritegne pozornega obiskovalca, seveda pa tudi častilca tistih, ki so po Bôžji dobroti že dosegli čast nebeških izbrancev.

Ob strani osrednje podobe stojita kamnita kipa svetih Kozma in Damijana, izklesanih za to cerkev.
Stranska oltarja iz druge polovice 18. stoletja sta razgibani, ploskovíto zasnovani deli izpod iste roke.
Na levem oltarju je oljna slika sv. Lucije iz 17. stoletja, v  átiki pa kopi­ja Matere Bôžje iz istega časa. Vrh stebrόv sta kipa neznanega svetnika in sv. Agate, ob straneh sv. Joahima in sv. Ane.
Na desnem oltarju je podoba Marije s svetimi FrančiškomDominikom in Katarino ali Barbaro, v átiki pa sv. Jurija.

Stare podobe križevega pota iz 18. stoletja so dar župnijske cerkve sv. Vida v Črničah. Devêta, enajsta in trinajsta postaja spominjajo na že omenjenega Antona Cebeja, avtorja glavne oltarne podobe ali pale.

Pred glavnim cerkvenim vhodom obiskovalce pred dežjem varuje nova lopa s trikápnim nadstreškom, naslόnjenim na nôva kam­nita stebra.

Malovško svetišče je prispevalo v zakladnico cerkvene umetnosti vrsto lepih in starih umetnin v kamnu, lesu in na platnu, ki po vrednosti presegajo krajevno in župnijsko ráven. Njihov kônčni in najvišji namèn pa je, da spodbujajo kristjane in ljudi dôbre vόlje, naj prestopimo prag upanja in se ozrêmo za tistimi, ki iz lastne izkušnje že vedò, kaj pomeni biti pri Bogu. Med témi je – ne da bi prav vedeli – veliko nekdanjih prebivalcev Malovš, Gojač,  Raven in onih spod zvona sv. Vida v Črničah. Trdo življênje in ognjeni jeziki preizkušenj so jih očistili, bôžje usmiljenje pa jim je – po besedah sv. Avguština – na stežaj odprlo vrata k Bogu, kajti k sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srcé, dokler ne počije v têbi. Zato bi, če bi z notranjim očesom opazovali podobo Vseh svetnikov, nemara na njej prepoznali marsikoga znanih, ki so iz te solzne doline že dosegli dolino Jozafat, kjer Vsemόgočni obuja mrtve in jih sprejema v svôjo družbo.

KVIZ
Kje je stala prva malovška cerkev?
Kdo je zidal drugo cerkev v Malovšah?
Katerega leta je bila posvečena?
Čigava podoba krasi glavni oltar malovške cerkve?
Kateri izmed naštetih svetnikov in svetnico so s stranskih oltarjev?
Od kod so prišle malovške postaje križevega pota?
Kako se glasi znameniti Avguštinove stavek o Bogu?

Nazaj …


VRTOVIN. CERKEV MARIJE VNEBOVZETE 

Vrtovín, v dolino preseljena Ortaóna, je êno najstarejših v pisnih virih omenjeno naselje v Vipavski dolini. V stari obliki je bilo prvič zapisano 28. aprila 1001. Njena oblika pa dokazuje, da je človeška ura na Školju in pod njim začela tiktakati že v predzgodovíni, to je kakšnih 1300 let pred Kristusom. Potem je stari pomen, se pravi grad, utrdba, mesto na skali, slovenska domišljija nadvse posrečeno poslovenila v Vinski vrt.

Današnje naselje, ki se ob Vrtovinščku in Vrtovinskem brdu razteza od avtoceste na jugu do Lozarjev na severu, sestavljajo številni gručasti zaselki. In skoraj vsi med njimi ohranjajo okameneli spomin na staroselce in vseh vrst priseljence, na stare lege domačij in dejavnosti, tudi na živali, rastline in pridelke.

Tu si je postlala človeška iznajdljivost, ki se še vedno greje po številnih gankih in prisončnih balkonih, domiselno žejnih južne svetlôbe in toplote. S teh prižnic se Vrtovincem in obiskovalcem ponujajo božanske paše za oči. Paše, ki omamljajo z vonji belocvetόčih nevest, z dehtênjem mareličnih pomladi, z zorênjem sadja, bogatih bendim, pa tudi z zvrhanimi pehárji kostanjev in orehov.

Na opuščenem brithu – v osrednjem delu vasi –  našo pozornost pritegne cerkev Marije Vnebovzete. Pisni viri jo kot cerkev sv. Marije v Vrtovinu prvič omenjajo leta 1399. Kljub prezidavam v 16., 17. in 18. ter razširitvi ob koncu 19. stoletja, ko so ji prislonili še zvonik – je vsaj v prezbiteriju ohranila nekaj gotskega nadiha in polêta.

Sedanja cerkev odseva misel in podjetnost kamenjskega župnika Josipa Sovdata, ki jo je dokončal za svojo diamantno mašo 28. oktobra 1894. Središčna dragotina vrtovinske podružnične cerkve je soha Lepe Marije, Sedeče Marije Kraljice z Detetom. Vrtovinski skupnosti jo je okoli leta 1465 priskrbel kamenjski župnik Matija Četnar, v jutru turških vpadov na slovenska ozemlja, tudi v Vipavsko dolino. Umeščêna je v tronu lepega, ob koncu 20. let prejšnjega stoletja prenovljênega in dopolnjenega kamnitega oltarja goriške proveniênce.

V prezbiteriju velja omeniti še dve platni, oljno podobo Marije Vnebovzete, ki je dolgo časa zastirala starodavni Marijin kip, in preslikávo Svetogôrske kraljice, narêjene po eni njenih zgodnjih podobic.
Cerkev ima še dva stranska oltarja. Desnega s podobo apostola Pavla, levega s sliko Srca Jezusovega. Obe sta delo goriškega slikarja Clementeja Del Nerija iz 30. let prejšnjega stoletja.
Vrtovinska cerkev se hvali tudi z mehanskimi orglami, opus 421,  s konca 18. stoletja, ki veljajo za enkratno glasbilo mojstra Gaetána Antonia Cállida iz Vidma.
Ob kôncu omenímo še zvonik, sezidan okoli leta 1890, imenitno delo vrtovinskih zidarjev in kamnarjev. V njem je 55 prostostojêčih kamnitih stopnic tako vzidanih v stôlpne stene, da varno vodijo k zvonôvom s stolpno uro.

Vrtovin je pravzaprav en sam kulturni spomenik s tisoč in enim obrazom, podobo in izrazom. Vse dajejo Ortaoni dolinske poselitve tisti čar in tisto moč, ki dviga duha malim in velikim, revnim in bogatim, staroselcem in beguncem slehernega časa.

KVIZ:
Kdaj je bilo ime Ortaona prvič zapisano?
Kdaj je bila cerkev v Vrtovinu prvič omenjena?
Kaj je največja dragotina vrtovinske cerkve?
Kateri župnik je naročil Lepo Marijo Vrtovinsko?
Kdo in kdaj je nazadnje obnovil vrtovinsko cerkev?
Kaj je še zanimivega v vrtovinski cerkvi?
Kdo je zidal vrtovinski zvonik?

Nazaj …


ČRNIČE, ŽUPNIJSKA CERKEV SV. VIDA 

Danes gostujemo v župnijskem svetišču sv. Vida v Črničah na Vipavskem. V častitljivi naslednici vsaj štirih predhodnic in v materi treh njenih podružničnih cerkva, ki ji je bila zaupana čast, da je to svoje občestvo srečno pospremila čez prag 3. tisočletja krščanske zgodovine.

Kdaj so se naši predniki, ki so menda sprva živeli malo više, med Ravnami in Ortaono, odločili za novo vero in krščanskega Boga ter mu postavili prvo svetišče, lahko le ugibamo. A bilo je veliko pred tretjo misijonsko pobudo oglejske Cerkve, ki je stekla sredi 10. stoletja.

Zagotovo vemò, da je bila prva črniška cerkev posvêčena sv. Marku. Stala je na vrhu vzhodnega dela vasi in podpirala   obzidje prvega pokopališče nad seboj. Sv. Marko je prepričljiv dokaz, da ji je oglejski patriarh že v jutru misijonskega delovanja  ponudil za zavetnika evangelista in svojega patrona.

V prvih krščanskih stoletjih so, kakor že vemό, prebivalci Vipavske doline spadali v dva zunanja oglejska vikariata: ozeljanskega in skriljskega.

Po letu 1001 sta vlogo cerkvenoupravnih jeder naše doline prevzeli solkanska in vipavska pražupnija. Iz teh so od leta 1399 naprej z izločanjem nastale sedanje župnije, od najstarejše, kamenjske, do najmlajše, batujske.

V 13. stoletju je v črniško okolico segla oblast koroškega vojvode Bernarda II. Španhajmskega. Ta je za svoje črniške podložnike pod vasjo, ob sedanjem župnijskem, danes tudi vojaškem pokopališču, sezidal cerkev in ji izbral novega zavetnika – sv. Vida. Izbira je bila logična, saj je bil sv. Vid tudi zavetnik prve Bernardove prestolnice, Šentvida ob Glini. Ko je kmalu po tem koroški vojvoda črniško posest odstopil rožaškim benediktincem, sta vasi Gojače in Selo pripadli vipavski pražupniji. In tako so pod zvonom sv. Vida ostali še Batuje, Malovše, Osek, Tabor in Ravne.

Leta 1750 je bila stara cerkev sv. Vida potreba temeljite obnove. A prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems je sklenil, da jo je treba zaradi oddaljenost in lahkega plena roparskih tolp podreti, njene umetnine in dragotine pa prenesti v novo svetišče. 

To je bilo bliže cesti v baročnem slogu z zvonikom vred pozidano leta 1759, ko ga je župnik Karl Anton Romani pl. Felsenberg blagoslôvil, posvetil pa dve leti pozneje nadškof Attems.

Od te cerkve sta se do današnjih dni ohranila zvonik in  prezbiterij, katerega umetniška poslikava je nastala leta 1870. Njena kompozicijska in barvna očeta v freski sta slikarja mojster Janez Wolf in njegov pomočnik Janez Šubic. Tudi zaradi njunega dela je svetišče vredno naše pozornosti.

Za vélikim oltarjem – na katerem so Toreanijevi kipi svetih Leopolda,  Karla Boromejskega, Jožefa in Antona Padovan-skega iz sredine 18. stoletja ter imeniten enako star tabernakelj z baldahinom v obliki čebulaste kupole – za tem vélikim oltarjem pa »dominira v zlatem okvirju velikan­ska, dva sežnja visoka freska farnega zavetnika. Desno od sv. Vida je na zlatem, s škrlatno preprogo pregrnjenem prestolu upodobljen cesar Dioklecijan, zaripel od sovraštva do vsega krščanskega. Na levi stoji liktor z butaro šib; desno pod njim je množica gledalcev, v levem spodnjem kotu pa velik kotel …«

Župnik Anton Cibič in mojster Mihael Blažko sta leta 1884 Romanijevo cerkev tako povečala in razširila, da ima poslej tri ladje, poleg vélikega še štiri oltarje v stranskih in daritveni oltar proti ljudstvu iz leta 1976. Tega je po načrtih arh. Marjana Vrtovca gospod Lestan naročil pri kamnoseku Traginu v Brjah pri Komnu.

Vikanja vredna je Bitežnikova prižnica z baldahinom in seveda enkratno izpeljani kamniti stopnišči na kor.
Triladijski prostor božjega ljudstva je predeljên s šestimi slopi, ki v nadstropju oblikujejo gosposki galeriji.

Svetišče sv. Vida biser, vreden škofijskega sedeža.
Cibičevi posegi se prezbiterija niso dotaknili, zato je Wolfovo in Šubičevo delo ostalo nedotaknjeno, se pa ni, kakor je bilo načrtovano, razširilo tudi v ladjo.
Sedanjo cerkev je 22. oktobra 1885 posvetil goriški nadškof Alojzij Zorn, ki je v véliki oltar vzidal relikvije sv. mučencev Kancija in tovarišev ter Krizogona.

Že leta 1790 so Črniče od Kamenj prevzele čast dekanijskega središča, ki ga je – od prvega Antona Dellafioreja do desetega Aleksandra Lestana bolj v pokoro kakor v slavo vodilo deset pomembnih mož. Nekateri izmed njih počivajo na črniškem pokopališču, kjer z nagrobniki pričajo o pretanjenem smislu za lepo in vse, kar odpira vrata »ad maiorem Dei gloriam«, v večjo božjo čast.

Preveč je bilo besed za kratko predstavitev. Zato tudi zdaj pravim: Vzemite v roke knjižico gospoda Lestana Župnija in dekanija sv. Vida na Vipavskem in v njej si boste lahko prebrali tudi tisto, kar vas zanima bolj kakor te moje besede.
Besede namreč izzvenijo, se izgubijo, pozabijo. Zapisane pa ostanejo in še naprej kličejo v zavest stvari, na katere nismo bili dovolj pozorni, pa bi morali biti, saj želijo ostati vsaj bled odsev tiste Besede, ki ostane vekomaj.

KVIZ
Kateremu svetniku je posvečena črniška Cerkev?
Kdo je bil prvi zavetnik črniške župnije?
Kdo je dal sezidati prvo cerkev sv. Vida in kje?
Kdo je zidal drugo črniško cerkev sv. Vida?
Sedanjo cerkev sta razširila župnik Anton Cibič in Mihael
Blaško; kdo pa je poslikal prezbiterij?
Koliko dekanov se je zvrstilo na črniškem sedežu?
Kateri je bil zadnji črniški dekan?
Kdo je napisal zgodovino črniške župnije

Nazaj …


KAMNJE. ŽUPNIJSKA CERKEV SV. NADANGELA MIHAELA 

S to predstavitvijo sklepamo popotovanje skozi črniško in kamenjsko župnijo, skozi obe župnijski in šestéro podružničnih cerkva, popotovanje, s katerim smo obujali spomine in izpostavljali spomenike v službi krščanske vere, domačega krova in slovenskega rodu.

Začetki krščanstva v osrédnjem delu naše doline, kjer imajo Kamnje pomembno vlogo, segajo v 3. ali 4. stoletje. Tedaj so namreč tod mimo, med Rimom in Bližnjim vzhόdom, potovali spreobrnjeni vojaki, trgovci in popotniki, ki so postali prvi misijonarji. Na te ljudi z rimske ceste so bili pozόrni tudi prebivalci naše Ortaόne, romanizirani starosélci pa upokojèni vojaki, ki so si po letih trde in nevarne službe na teh prisončjih postavili udobna bivališča, vile v rimskem slogu in formatu.

Têmelje cerkvene organizacije so položile tri oglêjske misijonske pobude; zadnja med njimi je stekla šelè po kôncu ogrskih vpadov v 10. stoletju.

Že prej, leta 796, je prišlo do znanega dogovora med salzburškim nadškofom Arnom, oglêjskim patriarhom Pavlinom II. ter frankovskim cesarjem Karlom Velikim o tem, da je treba pospešiti misijonsko dejavnost med Slovani in Sasi. In tako je leta 311 med drugim Drava obveljala za mêjo med Salzburško nadškofijo in Oglejskim patriarhatom.

Kamnje imajo to srečo, da je bil v Skriljah ustanovljen oglêjski vikariat, da je bilo v Potočah na mêji med solkansko in vipavsko pražupnijo krstno središče in da je bilo v kamenjskem Brithu zgodaj sezidano svetišče v čast sv. Mihaelu nadangelu. Ta je bil že od 29. septembra 492 pomemben »stebèr in dejavnik« evropske duhovne prenôve. Njegôvo prvo svetišče na evropskih tleh, votlina v južnoitalijánskih Gargánskih gorah, je postalo osrednje med sedméro drugimi svetišči, ki so se v ravni črti razvrstila od Irske do Svete dežêle.

Slovenci smo češčênje nadangela Mihaela prevzeli od irskih menihov in Nemcev. Priporočali smo se mu za prizanesljivo tehtanje duš, za zvesto spremstvo v onstranstvo, za pomoč v bôju s silami temè, ki zastirajo podobo nebeškega Očeta; priznali pa smo ga tudi za zanesljivega vodníka k Lepôti, ki presega vsè človeške predstave.

In še nekaj! Kamnje, Skrilje in Potoče so tedaj ležale sredi fevdalno-gospodarskega lêgna (grofovskega fevda) in aloda (cerkvene posesti), kar je pomenilo tudi nekaj dodatnih povezav s civilnimi in cerkvenimi oblastmi.

Leta 1399, po izločitvi iz vipavske pražupnije, so Kamnje postopoma prevzele vlogo dekanijskega središča in jo ohranile do leta 1790.

To je bilo zlato obdobje cerkvene občine. Obsežno župnijo so vodili pobožni, delavni, tudi učêni dušni pastirji (nekateri med njimi celò kandidati za škôfe in druge visôke cerkvene službe), ki so skrbeli tako za številne podružnice kakor za duhovno mater: župnijsko cerkev sv. Mihaela. Ker se je vzhodni del vasi širil vzhodno od Kamenjskega potoka, kjer so se s staro cerkvijo sv. Martina zelo zgodaj zbratili Pirjevci in Vodopivci, se je na desnem bregu okoli cerkve sv. Mihaela in njenega pokopališča širilo nôvo naselje.

Cerkev sv. Mihaela je doživela številne prezidave in obnove, zadnjo po 1. svetovni vojni, leta 1928, a ni nikoli dosegla tiste zunanje veličine in monumentalnosti, ki bi ji zgodovinsko pripadala. Njeno podobo poudarja nasut in obzidan platò, pod katerim počivajo têmelji njenih predhodnic.

Tako je tudi z njeno notranjščino. Navkljub svoji časni in duhovni teži ostaja skrômna in asketska. Glavni oltar je sicer lépo delo z Beneškega, za katero je sredi 19. stoletja poskrbel Josip Sovdat, a cerkvene podobe – od pale sv. nadangela Mihaela v glavnem oltarju (delo neznanega avtorja, a znanega restavratorja – Del Nerija) do Umirajočega Jožefa in Tominčeve Božje Matere z Jezusom niso bohôten odsev kamenjskega položaja v zboru starih slovenskih župnij.

Zakaj? Mnogokaj so požrli ognjeni zublji, uničile slabe razmere in odpihnile prenove. Pa je vendarle ostalo še kaj omembe vrednega…

Npr. nekaj listov iz Kamenjskega rokopisnega misala iz časov pred nastankom župnije leta 1399, črniški napis o Glagolski mašni knjigi iz leta 1583, prepisa listin o posvetitvi cerkve sv. Martina v Kamnjah in blagoslovitvi cerkve sv. Pavla na Školju, zapisi o odpravi cerkve na Svetem Pavlu in Zdeščah leta 1786; ostali sta podobi Marije Pomagaj in sv. Donata (ali Ahacija) v Skriljah, ostalo je nad 30 urbarialnih knjig in dragocen zaklad matic, zemeljskih začetnic knjige življenja.

In ostala je žêja po Lepôti, ki presega sléherni čas in prôstor.

Velíko tegà, kar bi veljalo poudariti, si lahko prebêrete v knjigi Župnija sv. Mihaela v Kamnjah na Vipavskem in njene cerkve. Doklèr ne bo boljše, bo ohranjala spomin na čase, ki so bíli. V njih so namreč živeli, verovali in zoreli naši predniki.

Sv. Mihael pa jim je tehtal duše in odpiral vrata k nedoumljívi Lepôti. In ko so jo odkrili, so pritrjeváli sv. Avguštinu: »Pôzno sem Te vzljúbil, o Lepôta, večno davna, večno nôva! Pôzno sem Te vzljubil! … Držale so me daleč od Têbe stvarí, ki niso obstájale v têbi. Jόkal si, jόkal za menoj in razbil môjo gluhôto. Sijal si, sijal in Tvôja Svetlôba je pregnala môjo slepôto. Dehtél je Tvoj vonj in srkal sem tvoj vonj, vzdihoval po Têbi in po Têbi koprnél. Okusil sem te, in sedaj sem Te lačen in žêjen!«

KVIZ
Kdo so bili prvi misijonarji v Vipavski dolini?
Kaj se je zgodilo leta 796?
Kdo je glavni zavetnik kamenjske župnije?
Kdaj so začeli v Evropi častiti sv. Mihaela nadangela?
Od kod prihaja kamenjski vêliki oltar sv. Mihaela?
Navedi dva najstarejša dokumenta iz kamenjskega arhiva!
Kdaj je bila nazadnje prezidana kamenjska cerkev sv. Mihaela?

Nazaj …


Video predstavitve …