KAKO K SPOVEDI ?

PRIPRAVA NA SPOVED (nadaljevanje)

Zadnjič sem v pripravi na spoved poudaril, da se v zakramentu združi Božje življenje s človeškim življenjem. Ko čakam v vrsti pred spovednico, je pomembna vera v to, kar mi želi Bog podariti.
Pogosto sebe presojam po tem, kakršnega bi se hotel videti sam, kakršnega me vidijo drugi, kakršnega mislim, da me hoče videti Bog. To je zgolj psihološko spraševanje.
Pred spovedjo se mi ni treba primerjati. Treba se je odpreti Drugemu, osebnemu Bogu. On že ve, kaj želi z mano narediti. Potrebuje pa moje priznanje, moj pogovor z njim o tem, kar se mi dogaja.
V nas se počasi kopičijo slabe navade, vsakodnevna potlačena jeza, mnoge izrečene besede, ki jih ne morem vzeti nazaj … Vse to lahko pustim ležati kot usedlino ali pa skušam slabe navade vedno popravljati sam. Spremembe ni, ker ne verjamem v Božjo moč. Ne bom se spremenil zaradi trdnega sklepa. Spremenil se bom, ko bom začel svoje grešne navade živeti z Bogom. To je cilj zakramenta spovedi. Trdni sklep je samo znamenje moje ljubezni do Boga, znamenje, da se res kesam.
Otrok reče, da »ne bo več« zato, ker ima rad očeta. Ko imaš nekoga rad, se ne bremeniš vnaprej in ne preračunavaš, kako boš lahko to tudi izpolnil.
Problem spovedi je torej predvsem »problem« ljubezni. Nobenega odnosa ni, če ni ljubezni. Če ni odnosa, ni kesanja, je le nalaganje krivde.

PRIPRAVA NA SPOVED

Advent hitro mine. Mislimo tudi na zakrament, ki želi v nas vrniti Božje življenje.
Hvala Bogu je med nami še živa zavest in navada, da pred božičem poskrbim za dobro spoved. Vsebina tega zakramenta se je v krščanski Evropi izvotlila in kmalu se nam zgodi, da ne vidimo več smisla, zakaj bi šli k spovedi, »saj je vedno isto«.
Bolj kot delitev receptov bi rad vzbudil željo in poglobitev vere v delovanje tega zakramenta.

 

Kako naj se pripravim?

Gotovo z resnim spraševanjem vesti. Vendar se je treba na začetku predvsem vprašati, kaj je resnični namen spovedi.
Kaj je več, da mi Bog greh »odvzame« ali da vstopi vanj? Kristus ni prišel samo zato, da bi svet postal boljši. Prišel je, da bi ta padli svet spet spravil z Očetom. Boljši svet je posledica tega novega odnosa in nove ljubezni v njem.
Prav tako prihaja po zakramentu spovedi. In ne samo zato, da bi jaz postal boljši. To delajo vse religije tega sveta. Prihaja, da moje padce spravi v Očetovo ljubezen. Namen spovedi je torej, da me moje grešne navade zopet bolj povežejo z Bogom.
Zato se na spoved pripravim tako, da priznam greh in tako pustim, da vstopi in me sreča On. Iz lastnega greha naredim priložnost. Vsak zakrament je združitev božjega s človeškim, nevidnega z vidnim. V ospredju priprave na spoved torej ni moje razčlenjevanje, ampak vera, s katero se najprej odprem Bogu.

Kako k sveti spovedi?

Tudi sveta spoved je bogoslužno, ne zgolj zasebno dejanje. Tukaj nastopa moč Cerkve in ni vse odvisno le od razpoloženja spovedanca in spovednika.

TEMELJNA ODLOČITEV:
ne odlašajmo na zadnje dni. Če bi radi spoved opravili v miru, se odločimo za kraj ali čas, ki nam bolj ustreza. Ko smo se resno odločili in nam spoved ni le opravljena dolžnost ali navada, je narejeno skoraj vse. Ostane le še  »izvedba«.

PRIPRAVA:
Vedno začnemo z osebnim pogovorom z Bogom, in ne najprej z brskanjem po spominu. Prosimo ga, naj  vstopi v naše najbolj trdovratne grešne navade.
Potem pomislimo, kaj nas najbolj ovira, kaj zadržuje, ko bi radi šli naprej. Kateri greh nas je od zadnje spovedi držal najbolj zvezane. Vsak človek ima nek trn, ki ga zaboli, zaustavlja… Prav ta trn je milost. Prav ta trn želi Kristus uporabiti, da te še bolj naveže nase, da te globlje spravi v odnos s seboj.
Marsikdo si stvari zapiše. To ni nič narobe. »Plonk listki« pri spovedi ne le niso prepovedani, temveč so celo zaželeni: Nekaterim to pomaga, nekaterim seveda ne.

BISTVO ZAKRAMENTA SPOVEDI
je v tem, da te Bog prav prek tvojega greha še bolj poveže s seboj. Bistvo zakramenta ni samo v tem, da ti “odstrani” ali “opere” greh. Je veliko več. On želi vstopiti v tvoj greh in v tvoja “prekletstva”, ki se ti ponavljajo. Še več: odpuščeni greh postane “hrana” za tvoj odnos z Bogom. Večkrat padam, večkrat grem po odpuščanje, bolj se lahko spoprijateljim z Bogom.
Če se, nasprotno, trudim sam, sem sicer boljši, vendar lahko vedno bolj daleč od Boga.

VRSTNI RED DUHOVNEGA ŽIVLJENJA:
Prav redna spoved me počasi nauči zelo pomembne izkušnje v duhovnem življenju. Treba se je resno vprašati, kaj je moj cilj: ali to, da sem vedno boljši, celo idealen, ali to, da sem vedno bolj povezan z Bogom? Moje moralno napredovanje je lahko sad odnosa, ne pa najprej sredstvo za moj odnos z Bogom.
Vrstni red je za duhovno življenje zelo pomemben. »Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,13). »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno« (Lk 19,10).

SPOVED: Na začetku se glasno pokrižamo. Ohranjajmo lepo navado, značilno za Vipavsko, da se na začetku predstavimo (sem mož, žena, mati, fant, dekle …, star(a)…
Povemo pribl. čas od zadnje spovedi.
Povemo, kakor smo se pripravili. Če kaj pozabimo, se ne vznemirjamo.
Ko končamo, to nakažemo, da spovednik ve in ne čaka.
Kdor ima težave s sluhom, naj spovednika opozori, da bo bolj pozoren.Zapomnimo si pokoro in zmolimo kesanje, lahko tudi s svojimi besedami, vendar ne le zase, ampak tako, da besede »javno« izgovarjamo.
Ko  duhovnik da odvezo, se tiho pokrižamo.
Najlepši sklep spovedi je, če na duhovnikove besede: »Bog ti je grehe odpustil, pojdi v miru,« odgovorimo: »Bogu hvala.«

POKORA je znamenje, molitev ali dobro delo, da smo se res odločili.
Pred spovedjo je pomembno, da se odločimo in potrudimo. Pri tem smo sami. Po spovedi pa ne ostajamo več le pri sebi, z nami je On.

Narobe je, če po spovedi gledamo samo na to, da bomo čim dlje ostali »čisti«. S tem le kažemo, da je še vedno vsa pozornost na naši človeški volji, na odnos z Njim pa smo pozabili.

Izgubljeni mlajši sin se je vrnil in začel znova zaradi odnosa, ne zaradi vaje ali trdnega sklepa. V sebi je oživil Očetovo ljubezen. Naredimo to tudi mi.

župnik

 

Nekaj pojasnil o družinskem življenju in vključenosti v evharistijo

Kdor je krščen, je sprejel krščansko življenje v celoti. Po krstni milosti sta dva, ki živita skupaj kakor mož in žena, dolžna to življenje vključiti v zavezo svetega zakona. Kdor ima pogoje, da se poroči, in to zavestno zavrača, ne more prejemati evharistije.

Temeljno razločevanje
Razlikovati je treba stanja, v katerih človek pade in se pobere, in tista, za katera se je zavestno odločil in niso več le padec. Nekdo lahko naredi zelo hud greh, vendar se pokesa in pobere. Padec nekatere celo močno zbliža z Bogom. Zavračanje poroke je (v večini primerov) zavestna odločitev, da »Boga ne potrebujeta« in ne potrebujeta zakramenta. Ne gre več za padce v greh. Zaradi te zavestne odločitve, da živita kakor mož in žena, pokažeta, da sicer že prerojena v krstu tudi evharistije »ne potrebujeta« in zato »ne smeta« prejemati obhajila zunaj smrtne nevarnosti.

In zakaj ločeni lahko prejemajo evharistijo? Ker so še vedno poročeni in živijo svoj zakon, čeprav se jim je družina porušila. Vprašanje krivde, da je prišlo do ločitve, je nekaj drugega, krivdo lahko predamo Bogu pri iskreni spovedi. Mnogi pa lahkomiselno ali iz nevednosti kar pristopijo k obhajilu, čeprav živijo z novim sopotnikom kakor mož in žena. Tako tudi s sveto spovedjo ne morejo rešiti svojega stanja.

Gre torej za vprašanje greha, ki je padec, in tistega, ki je smrten, kadar zavračamo milost. Zato se tisti, ki ste iskreno naredili vse, kar ste mogli, in še vedno ne morete prejemati obhajila, ne čutite izločeni. Evharistija je veliko več kakor le hostija, ki jo prejmemo. Bog ve za vse križeve pote in lahko vse obrne v dobro, ko mu zares izročimo svoje življenje.

Med nami je vse več parov, ki bi si želeli prejemati obhajilo, ki zelo hrepenijo po njem, vendar ga ne morejo, ker živijo v novi zvezi in so še vedno poročeni s prejšnjim možem ali ženo. Zato je toliko večja odgovornost tistih, ki bi lahko uredili zakon, a ga ne. Čeprav ljudi v take zveze silijo tudi državna zakonodaja, javno mnenje, finančne koristi in drugo, gre vendarle največkrat za vprašanje vere. Zato pomagajmo mladim in manj mladim, da bi stopili na pot odrasle vere. Se nadaljuje, lahko pošljete vprašanje.

---

 

Evharistija je več kot samo obhajilo

Po pojasnilih v prejšnjih oznanilih bi lahko dobili vtis, da se vse vrti le okrog prejemanja obhajila. Vendar je evharistija veliko več kot obhajilo, ki ga prejmem. Bog Oče ljubi vsakega človeka. Nikogar ni, ki bi ga Bog ne ljubil. Vse pa se spremeni, ko se človek Bogu odpre ali ko se pred njim zapre. Kristjan s krstom ni prejel le nekega blagoslova, ampak samo Jezusovo življenje.

Zato je za kristjana – za razliko od drugih – odločilno, ali sprejme Jezusa v svoje življenje. Brez njega ni mogoče »zdržati«, ni mogoče živeti krščanskega življenja dlje časa. Prej ali slej pride preizkušnja.

Kristjan je zato toliko bolj odgovoren, da vzame krst zares. »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Jezus sam s priliko o gradnji stolpa (Lk 14,28) pove, da se krščanskega poklica ne moremo lotiti lahkomiselno. Treba se je usesti in »preračunati stroške.« Živeti evangeljsko sredi Bogu odtujenega sveta ne more biti le »nekaj za zraven.« Sveto obhajilo torej prejemamo zato, ker potrebujemo moč, da bomo zmogli in ne zato, da bi to delali zaradi drugih.

 

Kdo “je vreden”?

Dolžnost kristjana je torej, da življenje dobro zastavi in da ga zastavi skupaj z Bogom. »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). To je krščanska odgovorna odločitev. Kdor jo je vzel zares, bo na poti tudi padel. Kdor je živ, bo občutil tudi bolečino. Jezus je prišel klicat grešnike in ne pravičnih. Glavno vprašanje o vrednem prejemanju zakramentov je v tem, kdo živi z Bogom kot odrešenikom in kdo se tudi kot kristjan hoče odrešiti sam.

Mnogi se zaradi občutka krivde pred Bogom in pred skupnostjo čutijo manj vredne in se tudi zaradi tega oddaljijo od Cerkve. Z oddaljitvijo pa se oslabi krvni obtok in celice brez obtoka začnejo odmirati.

Kadar ne morete prejeti evharistije, lahko pristopite in z znamenjem (prekrižane roke na prsih, prst na ustih) pokažete, da želite križ na čelo. To je znamenje, da želite biti kljub vsemu vključeni v občestvo. Obhajila nikoli ne prejmem samo zase, vedno se z njim vključujem v povezanost z vsemi. Bog ima vedno odgovor na nastalo situacijo, če se mu le zares odpremo.

ODGOVORI NA VPRAŠANJA O BOGOSLUŽJU

februar 2017
PRIHAJANJE K OBHAJILU

Tudi sam način pristopanja k svetemu obhajilu lahko pomaga k mirnemu in zbranemu prejemanju zakramenta.
Da bi bilo čim manj nepotrebnega zatikanja, poskrbimo, da gre lepo po vrsti: najprej prve klopi z desne in leve, za njimi druge in tretje in tako naprej. Res je lepo, če pridejo otroci posebej prvi, vendar je morda še bolje, da prihajajo skupaj z odraslimi po vrsti. Seveda lahko kdo od njih pride tudi prej, če mu je nerodno med »ta velikimi«.

Vsak pride s svoje strani v vrsto na svoji strani, da se lahko brez križanja najbolje po zunanji strani ob steni vrne na svoj prostor. Ob tem ponovno spodbujam družine in vse druge, naj vam ne bo nerodno biti pri maši v prednjih klopeh ali pri stranskih stolih čim bliže oltarju. Ne imejte občutka, da se izpostavljate pred drugimi.
Še posebej vabim mlade, da ste glede tega korajžni, saj je zadaj, odmaknjen zelo težko bolje »pasti v mašo«.

Tudi odrasli lahko pridete po blagoslov. Ponovno spominjam, da lahko tudi odrasli pridete in pokažete s prstom na ustnicah ali prekrižanimi rokami na prsih ter tako prejmete ti. duhovno obhajilo, blagoslov s križem na čelu, če stalno ali trenutno ne morete prejemati obhajila. Ta gesta je znamenje, da tudi ob ovirah pri zakramentalnem občestvu nihče ni izločen iz skupnosti. V nadaljevanju bo še nekaj razlage o tem, kdo in zakaj lahko oz. ne more prejemati evharistije.

februar 2017
MOLITVE PRED IN MED SVETO MAŠO

Najprej pohvala vsem, ki redno poskrbite, da se na sveto mašo pripravimo z molitvijo rožnega venca, in vsem, ki poskrbite za ljudsko petje, kadar ni župnijskega pevskega zbora. Bodite vztrajni in ne bojte se izpostaviti.

Pred sveto mašo: Lepo je, da vas vsaj nekaj začne dovolj zgodaj moliti rožni venec (del). Ko ne gre, začnite pozneje, tudi če lahko zmolimo vsaj eno desetko. Molivce prosim, da ste pozorni in dovolj zgodaj končate, tudi če bi radi spravili do konca vse desetke. Molitev k Svetemu Duhu: Ponekod lepo vztrajate, drugod ste jo kar opustili. Tudi na srečanju ŽPS ste poudarili, naj vztrajamo. Cerkev je živo tkivo in nekatere  navade je treba opuščati, nekatere vpeljati. Molitev »O Pridi Stvarnik …« naj bo malo pred začetkom maše, da se lepo umirimo in pripravimo. Kadar res ne gre (in ko bo npr. križev pot), jo pač izpustimo.
Sveto obhajilo: Po svetem obhajilu smo prejšnja leta navajali na več tišine. Lahko začnete moliti »Duša Kristusova …«, »Sveti nadangel …«, vendar naj ostane pri tem in med mašo ne dodajajmo še drugih dolgih skupnih molitev.

Med obhajilom med tednom: Tisti, ki vodite petje, lahko kdaj pustite tišino tudi na začetku, pristopite med prvimi k obhajilu in začnete peti potem. Tako je lahko najlepša molitev prav petje po obhajilu.

Bogoslužje je najlepše, kadar sodelujemo vsi; brez sodelavcev ne gre, zato bodite velikodušni.

marec 2016
SODELOVANJE PRI BOGOSLUŽJU – nadaljevanje

Skupna molitev ima pri bogoslužju posebno moč. Zakaj? Ker takrat ne molimo sami, ampak skupaj s širšim, tudi nevidnim občestvom. Tudi svete evharistije ne prejemamo zasebno. S sveto hostijo zaužijem tudi povezanost z drugimi. V tem kruhu so v Kristusovem vstalem telesu že združeni tudi bratje in sestre. Za spoštljivo in vredno prejemanje svetega obhajila tako ni pomembna le moja miselna zbranost, ampak tudi odnos do drugih. V tem odnosu se kaže moja resnična pobožnost.
Obhajanje otrok: Otroci lahko prihajajo sami, ni nujno, da gredo prvi, lahko v spremstvu staršev. Ko odrasli ne želijo ali ne morejo prejeti obhajala, lahko tudi oni dajo znamenje (prst na usta ali prekrižane roke na prsih) in jih duhovnik ne obhaja, lahko samo pokriža. Gre za tako imenovano duhovno obhajilo, primerno za tiste, ki ne morete prejeti evharistije in spremljate otroka.
Obhajilo sprejmemo ali na usta ali na roko. Zaradi učenja spoštljivosti otrokom svetujemo, da vsaj nekaj let prejemajo na usta. Ko obhajilo prejmemo na roko, položimo roko, s katero jemo, spodaj in naredimo z dlanmi »ladjico« v obliki križa. To je Božja gesta »sprejemanja« in ne »jemanja«. Potem Rešnje telo že spredaj spoštljivo zaužijemo (lahko stopimo nekoliko vstran) in ne šele med hojo nazaj.
Seveda je pri tem najpomembnejša živa vera in iskrena odprtost do Boga in ljudi.

NEKAJ POGOSTIH NAPAK PRI BOGOSLUŽJU

Skupna molitev ima pri bogoslužju posebno moč. Zakaj? Ker takrat ne molimo sami, ampak vključeni v širše, tudi nevidno občestvo.
Ko sem pri maši ali bogoslužni molitvi, ne molim sam. Zato se pri tej molitvi pridružimo tako, da poslušamo in smo v stiku z drugimi. Neprimerno je prehitevanje ali zavlačevanje. S poslušanjem se izognemo skušnjavi, da bi sami dosegli večjo zbranost le v mislih. Zbrane misli so le sad molitve, katere temelj je odnos.

Naj sprejme Gospod: Pogosto se pri darovanju sliši molitev »naj spremlja«, pravilno je »naj sprejme«.
Sedanje takoj po povzdigovanju: če klečimo ali stojimo, vedno počakajmo vsaj na konec molitve »Tvojo smrt oznanjamo …« ali »Reši nas …« ali »Kadar uživamo …« in šele nato sedemo (lahko pa klečimo do očenaša).
Odhajanje iz cerkve pred koncem bogoslužja: Vsaj do odhoda mašnika s strežniki oz.  do konca zadnje pesmi ostanemo v bogoslužnem prostoru. Prej odidemo le, če  je res nujno. Odhajanje prej je podobno neprimerno, kot da bi gostje odšli od mize pred koncem kosila.
Slava: Pri slavi se pogosto sliši napačno: »ki odjemlješ grehe sveta«; pravilno je: »ti odjemlješ grehe sveta«.
Ali na koncu Očenaša rečemo »amen«? Pri običajni molitvi da, pri sveti maši ne. Zakaj? Ker se pri bogoslužju nadaljuje zadnja prošnja »Reši nas vse ga hudega …«
Ali je narobe, če pri obhajanju ne pogledam duhovnika ali delivca v oči? Ne. Ni treba imeti slabega občutka, če ga ne pogledamo. V središču je evharistični Kristus, ki ga prejmemo.

Sveta maša je veliko bolj doživeta in krajša, če pri njej živo sodelujemo. To pomeni, da glasno odgovarjamo in sodelujemo. Pri petju pojemo zraven, kadar le znamo in moremo. Pri tedenskih mašah ste vabljeni, da korajžno pomagate tudi pri začenjanju ljudskih pesmi.
Pomemben je tudi red pri prejemanju sv. obhajila. Za otroki prihajate odrasli: začenši od spredaj, brez prehitevanja, v dveh vrstah; odhajate vsaka vrsta na svojo stran.

* * *

 

»RAZLAGA« SVETE MAŠE – začetek

 

Bodimo si kar takoj na jasnem: Svete maše ne moremo razložiti. Pomaga nam lahko le pomen nekaterih simbolov, ki jih pri maši živimo. V začetku adventa nekaj besed o pripravi in začetku svete maše.

PRIPRAVA IN ZAČETEK SVETE MAŠE

Kar nekaj zdravih navad je, ki nam pomagajo, da se že pred začetkom na mašo pripravimo.
Evharistični post: Še vedno velja, da eno uro pred obhajilom ne jemo, vodo lahko pijemo kadarkoli. »Pravilo« služi samo temu, da imamo pravi odnos do svete maše in obhajila.

Obleka je za človeka, ki je duhovno bitje, podaljšek telesa. Z njo od znotraj izraža nekaj več. Ko se za nedeljsko in praznično bogoslužje lepše oblečemo, je to duhovno dejanje, ne le izraz spodobnosti.

Zvonjenje in pritrkavanje: Ker imamo danes samodejno električno zvonjenje, so toliko bolj dragoceni pritrkovalci, ki nas za posebne praznične priložnosti pripravijo s primernim razpoloženjem. Zvonovi »kličejo«, to nas spominja, da »cerkev« pomeni »poklicati, sklicati«. V cerkev ne gremo po trenutnem občutju, ampak, ker nas je nekdo sklical. Kako bi delovalo, če bi zvon klical samo enega posameznika?

Cerkvena vrata so navadno večja in lepo izdelana. Ob njih je običajno krstni kamen. (Na to nas danes, žal, spominja le še sprejem otroka pri krstu.) Že cerkev kot stavba nas spominja na Cerkev, ki je duhovna, vendar resnična nevidna stvarnost. Vrata in krstni kamen ali ponekod prava krstilnica nas spominjajo, da se v Cerkev ne včlanimo kot v društvo ali v stranko. Za vstop v Cerkev nas je nekdo najprej rodil v krstu. Nismo vstopili zato, ker bi se sami dokopali do tega spoznanja.

Kropilnik z blagoslovljeno vodo predstavlja krstni kamen in krstno vodo, v kateri smo pri krstu umrli in se prerodili za novo življenje. Ko se na začetku svete maše pokrižam z blagoslovljeno vodo, me ta simbol spomni na krst. Brez krsta namreč, kot je dejal že veliki sveti Ambrož, svete maše ne moremo »razumeti«.

6.11. 2011
Zakaj na koncu molitve rečemo amen?
Beseda amen prihaja iz hebrejščine (heb. amin – tako naj bo) in označuje trdnost, trajnost v tvarnem svetu. Od tod je prišel njen pomen na duhovno področje. Zato amen izraža vero, da zaupamo v nekoga. Bogoslužje nas večkrat vabi, da odgovorimo z amen na duhovnikove molitve, da potrdimo, da je to res tako (tako je, tako bodi).

Pri prejemu obhajila na duhovnikove besede »Kristusovo telo« odgovorimo »Amen«, ki pa tu pomeni: »Da, verujem!« Jezus v evangeliju večkrat pravi (latinsko): (»Amen, amen dico vobis. – Resnično, resnično povem vam.« Tu amen prevajamo z resnično povem vam, da bi podkrepili svoje trditve. Knjiga Razodetja Jezusa imenuje: »Amen«, to je »zvesta in resnična priča« (Raz 3,14).
(iz knjige: Božo Rustja, Kruh in vino smo prinesli, Ognjišče 2009)

ALELUJA, EVANGELIJ, STOJA, POSLUŠANJE …
Opazuj se, kako zjutraj vstaneš. Že v starih krščanskih časih so razlagali, da je način, kako gremo spat, podoba naše zadnje ure, telesne smrti. Jutranje vstajanje pa je podoba rojstva in vstajenja. Zato je v duhovnem življenju zelo pomembno, kako zjutraj vstaneš, kakšni so tvoji prvi koraki. V njih se vidi, kako se soočiš s pritiski novega dne. V korakih se vidi, ali je tvoja vera zgolj v razumu, v čustvih, ali pa je že v odnosu.

Ste se kdaj vprašali, zakaj pri prvem delu svete maše, besednem bogoslužju, najprej sedimo, potem pa vstanemo? Drža je silno pomembna. S telesom pomagamo povezati v srce to, kar je v življenju tako težko združiti.

Ni dovolj razumeti. Zato med berili in psalmom sedimo. Tudi pri sedenju se vidi, kdo zmore poslušati, kdo želi samo razumeti. Mar ni tudi v družini tako? Kdo zares posluša? Tisti, ki pusti, da človek najprej spregovori, pusti, da beseda sama deluje. Šele nato se ukvarja s tem, kaj bi mu povedal nazaj. Tako imamo tudi pri maši težave z raztresenostjo, misli se nam vsiljujejo samo zato, ker ne damo prednosti poslušanju samemu. Ko sediš, že z držo pokažeš, da se odpoveš svoji »akciji« in daš ves prostor drugemu. Božja beseda želi sama priti do tvojega središča, srca. Zato ji moraš najprej dati možnost.

ZAKAJ PRI ALELUJI IN EVANGELIJU VSTANEMO?
Brez evangelijev druge knjige Svetega pisma ne bi imele velikega pomena. Ostale bi zbirke modrih naukov. Z evangelijem Jezusa Kristusa se je šele pokazalo, da je vse res! Evangelij tudi tebi edini lahko pove in te gane: Saj je vendar res! Tudi zame je možno! Obstaja drugo rojstvo! Brez tega so vsa besedila pri maši le suha teorija. Kaj mi koristijo navodila za življenje, če življenja nimam?

Ko pri evangeliju vstanemo, že pokažemo na vstajenje, kakor zjutraj. Dejansko je čudež, da mi je Bog dal ne le življenje, ampak kljub vsemu tudi novo življenje, vso prihodnost. Zato ne morem več ostati na mestu …

---

5. 6. 2011
V tokratni številki Družine si na 2. strani lahko preberete nekaj zelo koristnih napotkov in razlag bogoslužja.

Besede, kretnje, drže …

Tudi tu ne gre za pozunanjenost. S kretnjami in z držo izražamo svojo notranjost. Kretnje pri bogoslužju niso izraz neke vojaške uniformiranosti. Slovenci smo glede tega kdaj preveč togi in se bojimo svojo notranjost pokazati na zunaj. Pri bogoslužju pa je še obratna pot: tudi če ne čutim nič posebnega, mi ravno kretnje pomagajo, da bom pri sveti maši res notranje sodeloval. Torej velja oboje: če sem pri sveti maši res s srcem, bom polagoma razumel pomen kretenj in če bom sodeloval tudi na zunaj, mi bo polagoma dano, da bom pri bogoslužju odkril tudi lepoto notranjega sodelovanja.

Zakaj moramo med mašo tolikokrat vstajati in sedati?
Če se počutimo zgolj kot obiskovalci v kulturni dvorani, potem je to res le nepotrebna telovadba. Osnovne drže stoje, sedenja, klečanja in hoje so povsem naravni del bogoslužja. Pomagajo nam, da smo pri maši tudi s telesom, kar je zelo pomembno. Ne morem biti z duhom, če nisem najprej s telesom. Če ubiramo obratno pot, bomo vedno imeli težave z zbranostjo. Bogoslužju se je treba prepustiti, in to najprej s telesom. Hvala Bogu v obeh župnijah kar lepo vstajamo in nismo mestno pomehkuženi. Marsikje še vedno večino delov maše presedijo. O konkretnih posameznih držah morda kdaj pozneje. Tokrat samo spodbuda, da vstajanja in sedanja ne bi jemali z muko in ne zgolj od zunaj. Naj nam pomaga »biti tam« z vsem bitjem.