Krščanske navade ob smrti in pogrebu

 

Spremenjeni način življenja nas kliče, da smo pozorni na navade ob smrti in pogrebih.

  • Ob smrti si vzemimo čas in premislek ob tem, kar nam ponujajo pogrebna podjetja. Za uro se je potrebno pogovoriti tudi v župniji. Čeprav nas praktičnost sili k žarnim pogrebom ima za kristjane še vedno prednost pokop telesa v krsti. Slovo in cerkveni pogreb bi spadal v čas pred upepelitvijo, žal se je v Sloveniji sprejela drugačna navada, da je pogreb šele po upepelitvi. Še vedno si lahko vzamemo vsaj čas za slovo od telesa. Krščanski obred pogreba z raztrosom ni možen. Razlog je ukinjanje groba, ki po zemeljskem telesu ostaja posvečeni kraj spomina in molitve. Povejmo to vnaprej tistim, ki izražajo željo po takem pokopu.
  • Sam cerkveni pogreb je sicer pomemben, vendar rajnemu največ pomaga sveta daritev in naša molitev. Ne pustimo, da izumre krščanska molitev ob pokojniku. Kako velik dar za pokojnika je, če svojci ob tem namenoma gredo k sveti spovedi in zakramentom. Smrt je tudi priložnost za spravo med sorodniki in sosedi. Pogreb je lahko z mašo ali le z obredom v cerkvi in je sveta maša posebej.
  • Glasno pogovarjanje med pogrebnim sprevodom in med obredom je znamenje zelo nizke kulture vedenja in je tudi nespoštljivo. Tu se pokaže človeška »ne-otesanost«. Nič ni narobe, če drug drugega pri tem opomnimo. To je dragoceni čas za notranjo zbranost in osebni stik.
  • Blagoslovljena voda. Navada, da se na grobu poslovimo s kropljenjem, naj ostane (v kamenjski župniji odslej redno v navadi). Kropljenje je povezava s krstom. Nič ni narobe, če odrečete ponujeno cvetje za poslavljanje ob grobu. Navada nima krščanske vsebine, je le vračanje k naravi, med tem ko je krst vstop Kristusa v našo zgolj naravo.
  • Če se od pokojnika po sili razmer poslavljamo v cerkvi, naj cerkev ne postane kraj sprehajanja in govorjenja, temveč naj bo prisotna tišina in (tudi skupna) molitev. Cerkev ne sme postati mrliška vežica! Še vedno bi bilo najbolj krščansko slovo na domu, žal so nas navade in celo občinska zakonodaja tega oropale.
  • Zvonjenje ni le običaj. Ko zvoni ob novici o smrti in ob slovesu, je prav, da osebno takoj zmolimo za pokojnega brata ali sestro. Zvon nas tudi spominja, da smo poklicani, sklicani skupaj. Od tega prihaja beseda Cerkev.

župnik