Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov.
Lk 3.1–3

Odlomki Božje besede
na tretjo adventno nedeljo
1. berilo: Sof 3,14–18a
2. berilo: Flp 4,4–7
evangelij: Lk 3,10–18

 

 

 

 

Ko vse govori proti

Neki kralj je moral malo pred svojo poroko nenadno odpotovati. Minevali so dnevi in tedni in leta, a glasu o njem ni bilo. Zaročenka ga je čakala. Ni izgubila upanja. Nekatere prijateljice so ji s hlinjenim sočutjem govorile: »Nesrečnica. Kaže, da je tvoj dragi nate popolnoma pozabil.« Besede so jo bolele in večkrat se je potem v samoti zjokala.

Po enem takih težkih dni je šla spet brat njegovo zadnje pismo. V njem ji je obljubil, da ji bo vedno ostal zvest. Besede so pomirile njeno srce in njen duh je ostal spokojen. Odločila se je in potrpežljivo čakala. Čez leta se je kralj res vrnil. Začudeno je vprašal bodočo ženo: »Kako je mogoče, da si mi tako dolgo ostala zvesta?« »Kralj moj,« mu reče, »imela sem tvoje pismo in verjela sem ti.«

Lepa pravljica pač, porečete. In vendar je to zgodba življenja med nami. Nekateri so življenje raje vzeli v svoje roke in si začeli graditi bolj zanesljivo kraljestvo, čemu bi izgubljali čas …

Z vero je podobno, kot je z ljubeznijo med možem in ženo. Hočem imeti vsaj nekaj od svojega življenja, ko me že zaveza z njim ali njo več ne izpolnjuje. Nekateri pa na sebi doživljajo boleče opazke, hlinjene izraze vernosti, tudi jok, pomisleke in razočaranja. Vendar gredo še enkrat prebrat pismo. In njegova beseda se dotakne srca in duh najde drugačen mir. Upanje se začenja porajati, ne veš, kako, in prav, ko ti vse okoli tebe govori proti. To ni mir, ki te pusti na kavču. To je mir, ki te spravi na pot. Vera je pot!

Znova te vabim na pot. Ne išči več takojšnjih rešitev. To je smisel adventa. Ne delaj več načrtov, kakšen želiš postati in se spremeniti za letošnje praznike niti za čas po misijonu. Pusti, da se ljubezen prečiščuje. Pusti, da te Gospod preseneti. Ne veš, zakaj je moral oditi za toliko časa. Ne veš, zakaj te je pustil čakati. Toda napisal ti je pismo.

Zanimivo je, kako evangelist ob nastopu Janeza Krstnika našteva najprej nekatere oblastnike, vplivneže, velike duhovnike. Ti so raje vzeli življenje v svoje roke. K Jordanu pa prihajajo tisti, ki se jim zdi, kakor da se jim življenje ni uresničilo. Zdi se jim, kakor da svet obvladujejo drugi. Toda pripravljeni so stopiti na pot. Zato se Kristus ni pojavil na televiziji, na javnih soočenjih, na univerzah, niti v templju. Jezus začenja pot med tistimi, ki niso nehali ljubiti in upati. Naj te ne zapelje navidezna moč okolice. Zdi se, kot da ima moč. Toda življenja ne more dati. Vendar sredi puščave teče Jordan, tam je življenje, tam je glas vpijočega v puščavi. Zato se ne boj, če ni vse tako, kot si pričakoval. Pojdi še enkrat brat pismo.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.

sv. Frančišek Asiški  vir ...

Povečaj

Prejemanje zakramentov, nekaj pojasnil

 

RADOST LJUBEZNI,
nekaj pojasnil o družinskem življenju in vključenosti v evharistijo.

Radost ljubeznije naslov papeževe okrožnice, ki govori o poklicanosti v zakon in družino. Mnogi v njej iščejo le odgovore na ozko vprašanje, kaj je dovoljeno, kaj se sme. Toda Bog nas kliče, da bi živeli neskončno več kot le to. Med kristjani je, žal, še veliko nevednosti, ki se nanaša na družinsko življenje in prejemanje zakramentov.

5. 11. 2017
Kdor je krščen, je sprejel krščansko življenje v celoti. Po krstni milosti sta dva, ki živita skupaj kakor mož in žena, dolžna to življenje vključiti v zavezo svetega zakona. Kdor ima pogoje, da se poroči, in to zavestno zavrača, ne more prejemati evharistije.

Temeljno razločevanje
Razlikovati je treba stanja, v katerih človek pade in se pobere, in tista, za katera se je zavestno odločil in niso več le padec. Nekdo lahko naredi zelo hud greh, vendar se pokesa in pobere. Padec nekatere celo močno zbliža z Bogom. Zavračanje poroke je (v večini primerov) zavestna odločitev, da »Boga ne potrebujeta« in ne potrebujeta zakramenta. Ne gre več za padce v greh. Zaradi te zavestne odločitve, da živita kakor mož in žena, pokažeta, da sicer že prerojena v krstu tudi evharistije »ne potrebujeta« in zato »ne smeta« prejemati obhajila zunaj smrtne nevarnosti.

In zakaj ločeni lahko prejemajo evharistijo? Ker so še vedno poročeni in živijo svoj zakon, čeprav se jim je družina porušila. Vprašanje krivde, da je prišlo do ločitve, je nekaj drugega, krivdo lahko predamo Bogu pri iskreni spovedi. Mnogi pa lahkomiselno ali iz nevednosti kar pristopijo k obhajilu, čeprav živijo z novim sopotnikom kakor mož in žena. Tako tudi s sveto spovedjo ne morejo rešiti svojega stanja.

Gre torej za vprašanje greha, ki je padec, in tistega, ki je smrten, kadar zavračamo milost. Zato se tisti, ki ste iskreno naredili vse, kar ste mogli, in še vedno ne morete prejemati obhajila, ne čutite izločeni. Evharistija je veliko več kakor le hostija, ki jo prejmemo. Bog ve za vse križeve pote in lahko vse obrne v dobro, ko mu zares izročimo svoje življenje.

Med nami je vse več parov, ki bi si želeli prejemati obhajilo, ki zelo hrepenijo po njem, vendar ga ne morejo, ker živijo v novi zvezi in so še vedno poročeni s prejšnjim možem ali ženo. Zato je toliko večja odgovornost tistih, ki bi lahko uredili zakon, a ga ne. Čeprav ljudi v take zveze silijo tudi državna zakonodaja, javno mnenje, finančne koristi in drugo, gre vendarle največkrat za vprašanje vere. Zato pomagajmo mladim in manj mladim, da bi stopili na pot odrasle vere. Se nadaljuje, lahko pošljete vprašanje.


12. 11. 2017

Evharistija je več kot samo obhajilo
Po pojasnilih v prejšnjih oznanilih bi lahko dobili vtis, da se vse vrti le okrog prejemanja obhajila. Vendar je evharistija veliko več kot obhajilo, ki ga prejmem. Bog Oče ljubi vsakega človeka. Nikogar ni, ki bi ga Bog ne ljubil. Vse pa se spremeni, ko se človek Bogu odpre ali ko se pred njim zapre. Kristjan s krstom ni prejel le nekega blagoslova, ampak samo Jezusovo življenje.

Zato je za kristjana – za razliko od drugih – odločilno, ali sprejme Jezusa v svoje življenje. Brez njega ni mogoče »zdržati«, ni mogoče živeti krščanskega življenja dlje časa. Prej ali slej pride preizkušnja.

Kristjan je zato toliko bolj odgovoren, da vzame krst zares. »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Jezus sam s priliko o gradnji stolpa (Lk 14,28) pove, da se krščanskega poklica ne moremo lotiti lahkomiselno. Treba se je usesti in »preračunati stroške.« Živeti evangeljsko sredi Bogu odtujenega sveta ne more biti le »nekaj za zraven.« Sveto obhajilo torej prejemamo zato, ker potrebujemo moč, da bomo zmogli in ne zato, da bi to delali zaradi drugih.

Kdo "je vreden"?
Dolžnost kristjana je torej, da življenje dobro zastavi in da ga zastavi skupaj z Bogom. »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). To je krščanska odgovorna odločitev. Kdor jo je vzel zares, bo na poti tudi padel. Kdor je živ, bo občutil tudi bolečino. Jezus je prišel klicat grešnike in ne pravičnih. Glavno vprašanje o vrednem prejemanju zakramentov je v tem, kdo živi z Bogom kot odrešenikom in kdo se tudi kot kristjan hoče odrešiti sam.

Mnogi se zaradi občutka krivde pred Bogom in pred skupnostjo čutijo manj vredne in se tudi zaradi tega oddaljijo od Cerkve. Z oddaljitvijo pa se oslabi krvni obtok in celice brez obtoka začnejo odmirati.

Kadar ne morete prejeti evharistije, lahko pristopite in z znamenjem (prekrižane roke na prsih, prst na ustih) pokažete, da želite križ na čelo. To je znamenje, da želite biti kljub vsemu vključeni v občestvo. Obhajila nikoli ne prejmem samo zase, vedno se z njim vključujem v povezanost z vsemi. Bog ima vedno odgovor na nastalo situacijo, če se mu le zares odpremo.

župnik