Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹ « Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan.
Jn 6,41–44

Odlomki Božje besede
na naslednjo nedeljo:
1. berilo: Prg 9,1–6
2. berilo: Ef 5,15–20
evangelij: Jn 6,51–58

 

 

 

 

Jo poznaš?

»Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more sedaj govoriti: 'Iz nebes sem prišel?'« Lahko tudi ti rečeš, da poznaš Marijo? Kaj pomeni poznati? Vidimo, da so mnogi veliko vedeli o Jezusu in njegovi družini, in vendar v njem niso prepoznali Boga. Preveč navaden je bil.

Preveč navaden je tudi danes. Danes se ženemo za vedno novimi dogodki in dosežki. Počasi se tega nalezemo tudi v veri. Ker je maša »vedno ista«, ker molitev ne daje vedno čustvene pomiritve in ker je Cerkev še vedno skupnost nepopolnih ljudi, podobno kot Jezusovi sovaščani začnemo pri sebi godrnjati: Kako je lahko vse to iz nebes?

Kako lahko potem praznujemo Marijino vnebovzetje? Lahko rečeš, da Marijo poznaš? Poznati pomeni več kot »nekaj vedeti o«. Ne dovolimo, da bi dan Marijinega vnebovzetja postal praznik neke odmaknjene, neživljenjske verske resnice.

»Kako to, da Marija ni vedela, kaj jo čaka, da se je prestrašila in da je prestajala tudi stisko in pravo trpljenje?« so letos mladi vprašali na skupnih popoldanskih debatah v Stržišču. Kako to, da je trpela, če ni imela greha? Je šla v nebesa s telesom le zardi brezgrešnosti? Marija je Boga globoko spoznala, ker je z njim prehodila pot vere, in ne zato, ker bi ji bilo dano posebno spoznanje.

Pogosto povsem zmotno mislimo: »Če bi vedel, bi verjel.« Ali pa: »Če bi mi Bog dal to, bi verjel.« Velikokrat se ustavimo pri tem, kaj bomo dobili, izprosili, zaslužili. Bog pa ima samo eno resnično željo: da bi nas vse, kar dobimo, zbližalo z njim. »Resnično, resnično povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje.« Verjeti je veliko več kot vedeti.

Če Jezus zate ostaja tam nekje daleč zgoraj, še nimaš večnega življenja. Večno življenje je on sam. Vse naredi zato, da bi se lahko z njim združil. To je vera. »Jaz sem živi kruh, ki se prišel iz nebes.« »Kdor jé od tega kruha,« pomeni, kdor se z njim združuje.

Če se ti pa to še vedno zdi nerazumljivo, pojdi po veliko lažji poti. V svoje življenje povabi Marijo. Jo poznaš? V nebo vzeta je zato, da ni več omejena na čas in prostor in je lahko tudi s tabo. Vendar pazi, preveč navadna je. Ni boginja. Ni iz nebes. Samo Kristus je iz nebes. Iz nerazumljivega vsakdanjega zemeljskega življenja je. Prestala je, kar prestajaš ti. Vendar je prestajala skupaj z Bogom.

Če smo danes čisto pozabili, čemu smo sploh prišli nas svet, če smo pozabili, da je Bog postal kruh, da smo namenjeni za združitev, povabimo njo domov, da nam to ponovno pokaže.

župnik

 

Arhiv oznanil ...

 

Človek v polnem pomenu besede postaneš šele po ljubezni....

Povečaj

Prejemanje zakramentov, nekaj pojasnil

 

RADOST LJUBEZNI,
nekaj pojasnil o družinskem življenju in vključenosti v evharistijo.

Radost ljubeznije naslov papeževe okrožnice, ki govori o poklicanosti v zakon in družino. Mnogi v njej iščejo le odgovore na ozko vprašanje, kaj je dovoljeno, kaj se sme. Toda Bog nas kliče, da bi živeli neskončno več kot le to. Med kristjani je, žal, še veliko nevednosti, ki se nanaša na družinsko življenje in prejemanje zakramentov.

5. 11. 2017
Kdor je krščen, je sprejel krščansko življenje v celoti. Po krstni milosti sta dva, ki živita skupaj kakor mož in žena, dolžna to življenje vključiti v zavezo svetega zakona. Kdor ima pogoje, da se poroči, in to zavestno zavrača, ne more prejemati evharistije.

Temeljno razločevanje
Razlikovati je treba stanja, v katerih človek pade in se pobere, in tista, za katera se je zavestno odločil in niso več le padec. Nekdo lahko naredi zelo hud greh, vendar se pokesa in pobere. Padec nekatere celo močno zbliža z Bogom. Zavračanje poroke je (v večini primerov) zavestna odločitev, da »Boga ne potrebujeta« in ne potrebujeta zakramenta. Ne gre več za padce v greh. Zaradi te zavestne odločitve, da živita kakor mož in žena, pokažeta, da sicer že prerojena v krstu tudi evharistije »ne potrebujeta« in zato »ne smeta« prejemati obhajila zunaj smrtne nevarnosti.

In zakaj ločeni lahko prejemajo evharistijo? Ker so še vedno poročeni in živijo svoj zakon, čeprav se jim je družina porušila. Vprašanje krivde, da je prišlo do ločitve, je nekaj drugega, krivdo lahko predamo Bogu pri iskreni spovedi. Mnogi pa lahkomiselno ali iz nevednosti kar pristopijo k obhajilu, čeprav živijo z novim sopotnikom kakor mož in žena. Tako tudi s sveto spovedjo ne morejo rešiti svojega stanja.

Gre torej za vprašanje greha, ki je padec, in tistega, ki je smrten, kadar zavračamo milost. Zato se tisti, ki ste iskreno naredili vse, kar ste mogli, in še vedno ne morete prejemati obhajila, ne čutite izločeni. Evharistija je veliko več kakor le hostija, ki jo prejmemo. Bog ve za vse križeve pote in lahko vse obrne v dobro, ko mu zares izročimo svoje življenje.

Med nami je vse več parov, ki bi si želeli prejemati obhajilo, ki zelo hrepenijo po njem, vendar ga ne morejo, ker živijo v novi zvezi in so še vedno poročeni s prejšnjim možem ali ženo. Zato je toliko večja odgovornost tistih, ki bi lahko uredili zakon, a ga ne. Čeprav ljudi v take zveze silijo tudi državna zakonodaja, javno mnenje, finančne koristi in drugo, gre vendarle največkrat za vprašanje vere. Zato pomagajmo mladim in manj mladim, da bi stopili na pot odrasle vere. Se nadaljuje, lahko pošljete vprašanje.


12. 11. 2017

Evharistija je več kot samo obhajilo
Po pojasnilih v prejšnjih oznanilih bi lahko dobili vtis, da se vse vrti le okrog prejemanja obhajila. Vendar je evharistija veliko več kot obhajilo, ki ga prejmem. Bog Oče ljubi vsakega človeka. Nikogar ni, ki bi ga Bog ne ljubil. Vse pa se spremeni, ko se človek Bogu odpre ali ko se pred njim zapre. Kristjan s krstom ni prejel le nekega blagoslova, ampak samo Jezusovo življenje.

Zato je za kristjana – za razliko od drugih – odločilno, ali sprejme Jezusa v svoje življenje. Brez njega ni mogoče »zdržati«, ni mogoče živeti krščanskega življenja dlje časa. Prej ali slej pride preizkušnja.

Kristjan je zato toliko bolj odgovoren, da vzame krst zares. »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48). Jezus sam s priliko o gradnji stolpa (Lk 14,28) pove, da se krščanskega poklica ne moremo lotiti lahkomiselno. Treba se je usesti in »preračunati stroške.« Živeti evangeljsko sredi Bogu odtujenega sveta ne more biti le »nekaj za zraven.« Sveto obhajilo torej prejemamo zato, ker potrebujemo moč, da bomo zmogli in ne zato, da bi to delali zaradi drugih.

Kdo "je vreden"?
Dolžnost kristjana je torej, da življenje dobro zastavi in da ga zastavi skupaj z Bogom. »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33). To je krščanska odgovorna odločitev. Kdor jo je vzel zares, bo na poti tudi padel. Kdor je živ, bo občutil tudi bolečino. Jezus je prišel klicat grešnike in ne pravičnih. Glavno vprašanje o vrednem prejemanju zakramentov je v tem, kdo živi z Bogom kot odrešenikom in kdo se tudi kot kristjan hoče odrešiti sam.

Mnogi se zaradi občutka krivde pred Bogom in pred skupnostjo čutijo manj vredne in se tudi zaradi tega oddaljijo od Cerkve. Z oddaljitvijo pa se oslabi krvni obtok in celice brez obtoka začnejo odmirati.

Kadar ne morete prejeti evharistije, lahko pristopite in z znamenjem (prekrižane roke na prsih, prst na ustih) pokažete, da želite križ na čelo. To je znamenje, da želite biti kljub vsemu vključeni v občestvo. Obhajila nikoli ne prejmem samo zase, vedno se z njim vključujem v povezanost z vsemi. Bog ima vedno odgovor na nastalo situacijo, če se mu le zares odpremo.

župnik