Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹ « Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan.
Jn 6,41–44

Odlomki Božje besede
na naslednjo nedeljo:
1. berilo: Prg 9,1–6
2. berilo: Ef 5,15–20
evangelij: Jn 6,51–58

 

 

 

 

Jo poznaš?

»Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more sedaj govoriti: 'Iz nebes sem prišel?'« Lahko tudi ti rečeš, da poznaš Marijo? Kaj pomeni poznati? Vidimo, da so mnogi veliko vedeli o Jezusu in njegovi družini, in vendar v njem niso prepoznali Boga. Preveč navaden je bil.

Preveč navaden je tudi danes. Danes se ženemo za vedno novimi dogodki in dosežki. Počasi se tega nalezemo tudi v veri. Ker je maša »vedno ista«, ker molitev ne daje vedno čustvene pomiritve in ker je Cerkev še vedno skupnost nepopolnih ljudi, podobno kot Jezusovi sovaščani začnemo pri sebi godrnjati: Kako je lahko vse to iz nebes?

Kako lahko potem praznujemo Marijino vnebovzetje? Lahko rečeš, da Marijo poznaš? Poznati pomeni več kot »nekaj vedeti o«. Ne dovolimo, da bi dan Marijinega vnebovzetja postal praznik neke odmaknjene, neživljenjske verske resnice.

»Kako to, da Marija ni vedela, kaj jo čaka, da se je prestrašila in da je prestajala tudi stisko in pravo trpljenje?« so letos mladi vprašali na skupnih popoldanskih debatah v Stržišču. Kako to, da je trpela, če ni imela greha? Je šla v nebesa s telesom le zardi brezgrešnosti? Marija je Boga globoko spoznala, ker je z njim prehodila pot vere, in ne zato, ker bi ji bilo dano posebno spoznanje.

Pogosto povsem zmotno mislimo: »Če bi vedel, bi verjel.« Ali pa: »Če bi mi Bog dal to, bi verjel.« Velikokrat se ustavimo pri tem, kaj bomo dobili, izprosili, zaslužili. Bog pa ima samo eno resnično željo: da bi nas vse, kar dobimo, zbližalo z njim. »Resnično, resnično povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje.« Verjeti je veliko več kot vedeti.

Če Jezus zate ostaja tam nekje daleč zgoraj, še nimaš večnega življenja. Večno življenje je on sam. Vse naredi zato, da bi se lahko z njim združil. To je vera. »Jaz sem živi kruh, ki se prišel iz nebes.« »Kdor jé od tega kruha,« pomeni, kdor se z njim združuje.

Če se ti pa to še vedno zdi nerazumljivo, pojdi po veliko lažji poti. V svoje življenje povabi Marijo. Jo poznaš? V nebo vzeta je zato, da ni več omejena na čas in prostor in je lahko tudi s tabo. Vendar pazi, preveč navadna je. Ni boginja. Ni iz nebes. Samo Kristus je iz nebes. Iz nerazumljivega vsakdanjega zemeljskega življenja je. Prestala je, kar prestajaš ti. Vendar je prestajala skupaj z Bogom.

Če smo danes čisto pozabili, čemu smo sploh prišli nas svet, če smo pozabili, da je Bog postal kruh, da smo namenjeni za združitev, povabimo njo domov, da nam to ponovno pokaže.

župnik

 

Arhiv oznanil ...

 

Človek v polnem pomenu besede postaneš šele po ljubezni....

Povečaj

Posvetitev oltarja, šagra v Skriljah

Posvetitev oltarja, blgoslovitev ambona in obnovitvenih del v Skriljah

Dne 15. julija, na šagro sv. Marjete Antiohijske je g. škof Metod Pirih posvetil nov kamnit oltar v podružnični cerkvi sv. Marjete v Skriljah. Blagoslovil je nov ambon, obnovljen kamnit tlak v prezbiteriju in druga obnovitvena dela. Hvala njemu in vsem, ki se s svojo dobroto pustili pečat v tem kamnu za vso večnost!

 

Utrinki s praznovanja (foto: Peter Pavel Bratina)

Posnetek pridige video...

Pridiga g. škofa Metoda Piriha

Lepa in urejena cerkev je ogledalo določenega kraja, je znamenje vernosti krajanov pa tudi njihove verske zavesti in kulture, da je treba ohranjati, vzdrževati in bogatiti, kar so nam zapustili naši verni predniki. Nov kamnit daritveni oltar, ambon, tlak v prezbiteriju in prezračevanje so pridobitve, ki bodo polepšale vašo cerkev.

Središče vsake cerkve in bogoslužnega prostora je oltar, ki predstavlja Kristusa. Oltar je daritvena miza in miza obeda, pri kateri duhovnik, ki predstavlja Kristusa, izvrši isto dejanje, ki ga je izvršil Jezus pri zadnji večerji ter naročil učencem, naj to delajo v njegov spomin.

Ker je Kristus pravi oltar, so tudi njegovi udje in učenci, in to smo mi vsi, duhovni oltarji, na katerih se Bogu daruje daritev svetega življenja. Sv. Gregor Veliki pravi: »Kaj pa je oltar, če ne srce pošteno živečih? Po pravici se torej srce (pravičnih) imenuje božji oltar.« Isto misel je izrazil naš pesnik Simon Gregorčič: »Oltar najlepši je srca oltar«.

Kristus se je kot duhovnik in žrtev povzpel na les križa in sam sebe izročil v čisto daritev, ki je izbrisala grehe vsega sveta.

V posvetilni molitvi so zelo lepe in bogate misli o pomenu oltarja.

Oltar je Gospodova miza, kjer se božje ljudstvo hrani z Božjo besedo.

Oltar je slavnostna miza, h kateri veselo prihajajo Kristusovi gostje, da na njega odložijo svoje skrbi in bremena ter dobijo novo duhovno moč.

Oltar je kraj najtesnejše skupnosti in miru z Bogom. Vsi, ki sodelujejo pri maši, ki se obhaja na oltarju in prejemajo sadove evharistije: Božjo besedo in kruh življenja, se navzemajo Kristusovega Duha, rastejo v Božji ljubezni, v medsebojni edinosti in bratski slogi.

Oltar je središče naše hvale in zahvale, dokler ne dospemo v večna bivališča, kjer bomo Bogu darovali hvalno daritev.

Vsak oltar je najtesneje povezan z duhovnikom. Če je duhovnik je, bo maša, če  duhovnika ni, ne bo sv. maše. Že pred mnogimi leti, ko sem vodil našo škofijo, sem naročil, naj bo v vsaki župniji, kjer je duhovnik, vsak mesec sv. maša za nove duhovne poklice. Če dar za mašo ne dajo verniki, naj se vzame iz cerkvene blagajne.

 Svetu ne sme biti odtegnjena blaga in osvobodilna navzočnost živega Jezusa v evharistiji. Naj evharistija oblikuje naše življenje in življenje naših družin. Naj evharistija usmerja naše izbire in odločitve. Naj evharistija navdihuje krščansko solidarnost, da bomo pomagali bratom in sestram v stiski. Naj naša dejavna udeležba pri evharistiji rodi nove duhovne poklice.

Vedno ko smo pri maši, smo kakor Samarijanka pri vodnjaku, iz katerega nam Kristus daje piti žive vode, ki teče v večno življenje.

Te žive vode je zajemala in pila sv. mučenka Marjeta. Prosimo jo, naj varuje in podpira kmete, naše družine, naše delavce in popotnike, naše bolnike in našo deželo, saj je nebeška zavetnica in priprošnjica vseh teh stanov.

g. škof Metod Pirih

 

 


POMEN OLTARJA
(iz oznanil)
Obnovitvena dela in novo opremo lahko blagoslovijo duhovniki. Oltar pa zavzema posebno mesto in ga lahko posveti samo škof. Oltar je prvi in najpomembnejši del cerkve. S posvetitvijo je izvzet iz običajne rabe. Škof ga s posebnim obredom mazili s posvečeno krizmo in na njem zakuri ogenj.

Oltar
proti ljudstvu ni nekakšna pomožna ali »daritvena miza«. Ko je postavljen, starejši oltar zadaj ni več glavni oltar, čeprav ga včasih tako imenujemo. V novem oltarju v Skriljah so vstavljene relikvije sv. Donata, ki ga povezujejo s sedanjo in prejšnjo cerkvijo.

Ambon
je namenjen branju in oznanjevanju Božje besede. Po pravilih bogoslužja naj bi bil po obliki povezan z oltarjem. Ni ločen del in podobno kot oltar ni le stojalo ali prostor za govornika. V Skriljah ambon izrazito predstavlja to, kar naj bi po stari tradiciji bil: spominja naj na skalo, s katere je angel na velikonočno jutro oznanil prvo in najpomembnejše oznanilo Cerkve: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril …« (Lk 24,5–6). Življenje je velikokrat trdo, pusto in težko kot skala. Zgodi se, da smo zagledani v skalo, prezremo pa glavno oznanilo, ki nam ga ta skala prinaša.

Oltar in ambon imata sama po sebi pomembno vlogo, zato nanju ne postavljamo okraskov in cvetja. Cvetje v bogoslužju ne more biti okrasek bogoslužnega predmeta, ustvarja pa dodatno lepoto v bogoslužnem prostoru. S cvetjem zaznamujemo tudi razliko med časi cerkvenega leta.