Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.
(1 Kor 13,17–20)

Odlomki Božje besede
na naslednjo nedeljo:
1. berilo: 1 Sam 26,2.7–13.22–23
2. berilo 1 Kor 15,45–49
evangelij: Lk 6,27–38

 

 

 

 

 

Če pa Kristus ni vstal ...

»Če pa Kristus ni vstal, je prazna naša vera.« Jezusovih blagrov ne moremo postaviti samo na zemljo. In ne moremo jih postaviti samo v nebesa. Češ, blagor ti, če na zemlji trpiš, v nebesih se bo vse uredilo.

Jezusovi blagri so veliko olajšanje, kako lahko na zemlji drugače živimo uboštvo, žalost, stiske. Kdor je sit, malo potrebuje drugega. Kdor je bogat, ne ve, kaj pomeni na položnicah plačati zadnji obrok. Toda če nimamo več vere v vstajenje, kako naj potem živim današnje stiske sredi sveta.

Pred misijonom se je dobro vprašati, ali je moja vera vstajenje vera sedanjosti ali je morda preteklosti ali prihodnosti. Če verujem le v pretekli dogodek, da je Kristus »nekoč« vstal, Kristusa še nisem srečal. Še vedno verujem le v Boga, kar je za kristjana premalo.

Če verujem, da bomo »nekoč nekje« vstali, je moja vera postala čakanje, ne pa oznanjevanje. Potem ne vem, zakaj sem krščen. Da je Kristus vstal pomeni, da je živ. Da je kot človek in Bog živ. To njegovo življenje, človeško in Božje združeno, kristjani živimo od krsta naprej. Kristjani smo torej s Kristusom že vstali in za nas vstajenje ni več samo stvar preteklosti in prihodnosti.

Blagre je možno v polnosti razumeti samo tako. Sicer ostajajo le tolažba. Ostajajo le na zemlji ali le v nebesih. Kristus pa živi nebeško in zemeljsko življenje združeno. Živi v Cerkvi po zakramentih, Božji besedi in po bratih in sestrah, drugih, ki so z mano povezani v eno telo.

Blagor torej tistim, ki so dovolj ubogi, da potrebujejo drugega. Blagor tistim, ki vedo, da sam ne moreš vstati od mrtvih, da sam ne moreš premagati smrti, tudi če si še tako popoln. Blagor tistim, ki ne živijo samo na zemlji in samo v nebesih.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Ni objav za prikaz.

Posvetitev oltarja, šagra v Skriljah

Posvetitev oltarja, blgoslovitev ambona in obnovitvenih del v Skriljah

Dne 15. julija, na šagro sv. Marjete Antiohijske je g. škof Metod Pirih posvetil nov kamnit oltar v podružnični cerkvi sv. Marjete v Skriljah. Blagoslovil je nov ambon, obnovljen kamnit tlak v prezbiteriju in druga obnovitvena dela. Hvala njemu in vsem, ki se s svojo dobroto pustili pečat v tem kamnu za vso večnost!

 

Utrinki s praznovanja (foto: Peter Pavel Bratina)

Posnetek pridige video...

Pridiga g. škofa Metoda Piriha

Lepa in urejena cerkev je ogledalo določenega kraja, je znamenje vernosti krajanov pa tudi njihove verske zavesti in kulture, da je treba ohranjati, vzdrževati in bogatiti, kar so nam zapustili naši verni predniki. Nov kamnit daritveni oltar, ambon, tlak v prezbiteriju in prezračevanje so pridobitve, ki bodo polepšale vašo cerkev.

Središče vsake cerkve in bogoslužnega prostora je oltar, ki predstavlja Kristusa. Oltar je daritvena miza in miza obeda, pri kateri duhovnik, ki predstavlja Kristusa, izvrši isto dejanje, ki ga je izvršil Jezus pri zadnji večerji ter naročil učencem, naj to delajo v njegov spomin.

Ker je Kristus pravi oltar, so tudi njegovi udje in učenci, in to smo mi vsi, duhovni oltarji, na katerih se Bogu daruje daritev svetega življenja. Sv. Gregor Veliki pravi: »Kaj pa je oltar, če ne srce pošteno živečih? Po pravici se torej srce (pravičnih) imenuje božji oltar.« Isto misel je izrazil naš pesnik Simon Gregorčič: »Oltar najlepši je srca oltar«.

Kristus se je kot duhovnik in žrtev povzpel na les križa in sam sebe izročil v čisto daritev, ki je izbrisala grehe vsega sveta.

V posvetilni molitvi so zelo lepe in bogate misli o pomenu oltarja.

Oltar je Gospodova miza, kjer se božje ljudstvo hrani z Božjo besedo.

Oltar je slavnostna miza, h kateri veselo prihajajo Kristusovi gostje, da na njega odložijo svoje skrbi in bremena ter dobijo novo duhovno moč.

Oltar je kraj najtesnejše skupnosti in miru z Bogom. Vsi, ki sodelujejo pri maši, ki se obhaja na oltarju in prejemajo sadove evharistije: Božjo besedo in kruh življenja, se navzemajo Kristusovega Duha, rastejo v Božji ljubezni, v medsebojni edinosti in bratski slogi.

Oltar je središče naše hvale in zahvale, dokler ne dospemo v večna bivališča, kjer bomo Bogu darovali hvalno daritev.

Vsak oltar je najtesneje povezan z duhovnikom. Če je duhovnik je, bo maša, če  duhovnika ni, ne bo sv. maše. Že pred mnogimi leti, ko sem vodil našo škofijo, sem naročil, naj bo v vsaki župniji, kjer je duhovnik, vsak mesec sv. maša za nove duhovne poklice. Če dar za mašo ne dajo verniki, naj se vzame iz cerkvene blagajne.

 Svetu ne sme biti odtegnjena blaga in osvobodilna navzočnost živega Jezusa v evharistiji. Naj evharistija oblikuje naše življenje in življenje naših družin. Naj evharistija usmerja naše izbire in odločitve. Naj evharistija navdihuje krščansko solidarnost, da bomo pomagali bratom in sestram v stiski. Naj naša dejavna udeležba pri evharistiji rodi nove duhovne poklice.

Vedno ko smo pri maši, smo kakor Samarijanka pri vodnjaku, iz katerega nam Kristus daje piti žive vode, ki teče v večno življenje.

Te žive vode je zajemala in pila sv. mučenka Marjeta. Prosimo jo, naj varuje in podpira kmete, naše družine, naše delavce in popotnike, naše bolnike in našo deželo, saj je nebeška zavetnica in priprošnjica vseh teh stanov.

g. škof Metod Pirih

 

 


POMEN OLTARJA
(iz oznanil)
Obnovitvena dela in novo opremo lahko blagoslovijo duhovniki. Oltar pa zavzema posebno mesto in ga lahko posveti samo škof. Oltar je prvi in najpomembnejši del cerkve. S posvetitvijo je izvzet iz običajne rabe. Škof ga s posebnim obredom mazili s posvečeno krizmo in na njem zakuri ogenj.

Oltar
proti ljudstvu ni nekakšna pomožna ali »daritvena miza«. Ko je postavljen, starejši oltar zadaj ni več glavni oltar, čeprav ga včasih tako imenujemo. V novem oltarju v Skriljah so vstavljene relikvije sv. Donata, ki ga povezujejo s sedanjo in prejšnjo cerkvijo.

Ambon
je namenjen branju in oznanjevanju Božje besede. Po pravilih bogoslužja naj bi bil po obliki povezan z oltarjem. Ni ločen del in podobno kot oltar ni le stojalo ali prostor za govornika. V Skriljah ambon izrazito predstavlja to, kar naj bi po stari tradiciji bil: spominja naj na skalo, s katere je angel na velikonočno jutro oznanil prvo in najpomembnejše oznanilo Cerkve: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril …« (Lk 24,5–6). Življenje je velikokrat trdo, pusto in težko kot skala. Zgodi se, da smo zagledani v skalo, prezremo pa glavno oznanilo, ki nam ga ta skala prinaša.

Oltar in ambon imata sama po sebi pomembno vlogo, zato nanju ne postavljamo okraskov in cvetja. Cvetje v bogoslužju ne more biti okrasek bogoslužnega predmeta, ustvarja pa dodatno lepoto v bogoslužnem prostoru. S cvetjem zaznamujemo tudi razliko med časi cerkvenega leta.