Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov.
Lk 3.1–3

Odlomki Božje besede
na tretjo adventno nedeljo
1. berilo: Sof 3,14–18a
2. berilo: Flp 4,4–7
evangelij: Lk 3,10–18

 

 

 

 

Ko vse govori proti

Neki kralj je moral malo pred svojo poroko nenadno odpotovati. Minevali so dnevi in tedni in leta, a glasu o njem ni bilo. Zaročenka ga je čakala. Ni izgubila upanja. Nekatere prijateljice so ji s hlinjenim sočutjem govorile: »Nesrečnica. Kaže, da je tvoj dragi nate popolnoma pozabil.« Besede so jo bolele in večkrat se je potem v samoti zjokala.

Po enem takih težkih dni je šla spet brat njegovo zadnje pismo. V njem ji je obljubil, da ji bo vedno ostal zvest. Besede so pomirile njeno srce in njen duh je ostal spokojen. Odločila se je in potrpežljivo čakala. Čez leta se je kralj res vrnil. Začudeno je vprašal bodočo ženo: »Kako je mogoče, da si mi tako dolgo ostala zvesta?« »Kralj moj,« mu reče, »imela sem tvoje pismo in verjela sem ti.«

Lepa pravljica pač, porečete. In vendar je to zgodba življenja med nami. Nekateri so življenje raje vzeli v svoje roke in si začeli graditi bolj zanesljivo kraljestvo, čemu bi izgubljali čas …

Z vero je podobno, kot je z ljubeznijo med možem in ženo. Hočem imeti vsaj nekaj od svojega življenja, ko me že zaveza z njim ali njo več ne izpolnjuje. Nekateri pa na sebi doživljajo boleče opazke, hlinjene izraze vernosti, tudi jok, pomisleke in razočaranja. Vendar gredo še enkrat prebrat pismo. In njegova beseda se dotakne srca in duh najde drugačen mir. Upanje se začenja porajati, ne veš, kako, in prav, ko ti vse okoli tebe govori proti. To ni mir, ki te pusti na kavču. To je mir, ki te spravi na pot. Vera je pot!

Znova te vabim na pot. Ne išči več takojšnjih rešitev. To je smisel adventa. Ne delaj več načrtov, kakšen želiš postati in se spremeniti za letošnje praznike niti za čas po misijonu. Pusti, da se ljubezen prečiščuje. Pusti, da te Gospod preseneti. Ne veš, zakaj je moral oditi za toliko časa. Ne veš, zakaj te je pustil čakati. Toda napisal ti je pismo.

Zanimivo je, kako evangelist ob nastopu Janeza Krstnika našteva najprej nekatere oblastnike, vplivneže, velike duhovnike. Ti so raje vzeli življenje v svoje roke. K Jordanu pa prihajajo tisti, ki se jim zdi, kakor da se jim življenje ni uresničilo. Zdi se jim, kakor da svet obvladujejo drugi. Toda pripravljeni so stopiti na pot. Zato se Kristus ni pojavil na televiziji, na javnih soočenjih, na univerzah, niti v templju. Jezus začenja pot med tistimi, ki niso nehali ljubiti in upati. Naj te ne zapelje navidezna moč okolice. Zdi se, kot da ima moč. Toda življenja ne more dati. Vendar sredi puščave teče Jordan, tam je življenje, tam je glas vpijočega v puščavi. Zato se ne boj, če ni vse tako, kot si pričakoval. Pojdi še enkrat brat pismo.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.

sv. Frančišek Asiški  vir ...

Povečaj

Posvetitev oltarja, šagra v Skriljah

Posvetitev oltarja, blgoslovitev ambona in obnovitvenih del v Skriljah

Dne 15. julija, na šagro sv. Marjete Antiohijske je g. škof Metod Pirih posvetil nov kamnit oltar v podružnični cerkvi sv. Marjete v Skriljah. Blagoslovil je nov ambon, obnovljen kamnit tlak v prezbiteriju in druga obnovitvena dela. Hvala njemu in vsem, ki se s svojo dobroto pustili pečat v tem kamnu za vso večnost!

 

Utrinki s praznovanja (foto: Peter Pavel Bratina)

Posnetek pridige video...

Pridiga g. škofa Metoda Piriha

Lepa in urejena cerkev je ogledalo določenega kraja, je znamenje vernosti krajanov pa tudi njihove verske zavesti in kulture, da je treba ohranjati, vzdrževati in bogatiti, kar so nam zapustili naši verni predniki. Nov kamnit daritveni oltar, ambon, tlak v prezbiteriju in prezračevanje so pridobitve, ki bodo polepšale vašo cerkev.

Središče vsake cerkve in bogoslužnega prostora je oltar, ki predstavlja Kristusa. Oltar je daritvena miza in miza obeda, pri kateri duhovnik, ki predstavlja Kristusa, izvrši isto dejanje, ki ga je izvršil Jezus pri zadnji večerji ter naročil učencem, naj to delajo v njegov spomin.

Ker je Kristus pravi oltar, so tudi njegovi udje in učenci, in to smo mi vsi, duhovni oltarji, na katerih se Bogu daruje daritev svetega življenja. Sv. Gregor Veliki pravi: »Kaj pa je oltar, če ne srce pošteno živečih? Po pravici se torej srce (pravičnih) imenuje božji oltar.« Isto misel je izrazil naš pesnik Simon Gregorčič: »Oltar najlepši je srca oltar«.

Kristus se je kot duhovnik in žrtev povzpel na les križa in sam sebe izročil v čisto daritev, ki je izbrisala grehe vsega sveta.

V posvetilni molitvi so zelo lepe in bogate misli o pomenu oltarja.

Oltar je Gospodova miza, kjer se božje ljudstvo hrani z Božjo besedo.

Oltar je slavnostna miza, h kateri veselo prihajajo Kristusovi gostje, da na njega odložijo svoje skrbi in bremena ter dobijo novo duhovno moč.

Oltar je kraj najtesnejše skupnosti in miru z Bogom. Vsi, ki sodelujejo pri maši, ki se obhaja na oltarju in prejemajo sadove evharistije: Božjo besedo in kruh življenja, se navzemajo Kristusovega Duha, rastejo v Božji ljubezni, v medsebojni edinosti in bratski slogi.

Oltar je središče naše hvale in zahvale, dokler ne dospemo v večna bivališča, kjer bomo Bogu darovali hvalno daritev.

Vsak oltar je najtesneje povezan z duhovnikom. Če je duhovnik je, bo maša, če  duhovnika ni, ne bo sv. maše. Že pred mnogimi leti, ko sem vodil našo škofijo, sem naročil, naj bo v vsaki župniji, kjer je duhovnik, vsak mesec sv. maša za nove duhovne poklice. Če dar za mašo ne dajo verniki, naj se vzame iz cerkvene blagajne.

 Svetu ne sme biti odtegnjena blaga in osvobodilna navzočnost živega Jezusa v evharistiji. Naj evharistija oblikuje naše življenje in življenje naših družin. Naj evharistija usmerja naše izbire in odločitve. Naj evharistija navdihuje krščansko solidarnost, da bomo pomagali bratom in sestram v stiski. Naj naša dejavna udeležba pri evharistiji rodi nove duhovne poklice.

Vedno ko smo pri maši, smo kakor Samarijanka pri vodnjaku, iz katerega nam Kristus daje piti žive vode, ki teče v večno življenje.

Te žive vode je zajemala in pila sv. mučenka Marjeta. Prosimo jo, naj varuje in podpira kmete, naše družine, naše delavce in popotnike, naše bolnike in našo deželo, saj je nebeška zavetnica in priprošnjica vseh teh stanov.

g. škof Metod Pirih

 

 


POMEN OLTARJA
(iz oznanil)
Obnovitvena dela in novo opremo lahko blagoslovijo duhovniki. Oltar pa zavzema posebno mesto in ga lahko posveti samo škof. Oltar je prvi in najpomembnejši del cerkve. S posvetitvijo je izvzet iz običajne rabe. Škof ga s posebnim obredom mazili s posvečeno krizmo in na njem zakuri ogenj.

Oltar
proti ljudstvu ni nekakšna pomožna ali »daritvena miza«. Ko je postavljen, starejši oltar zadaj ni več glavni oltar, čeprav ga včasih tako imenujemo. V novem oltarju v Skriljah so vstavljene relikvije sv. Donata, ki ga povezujejo s sedanjo in prejšnjo cerkvijo.

Ambon
je namenjen branju in oznanjevanju Božje besede. Po pravilih bogoslužja naj bi bil po obliki povezan z oltarjem. Ni ločen del in podobno kot oltar ni le stojalo ali prostor za govornika. V Skriljah ambon izrazito predstavlja to, kar naj bi po stari tradiciji bil: spominja naj na skalo, s katere je angel na velikonočno jutro oznanil prvo in najpomembnejše oznanilo Cerkve: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je bil obujen. Spomnite se, kako vam je govoril …« (Lk 24,5–6). Življenje je velikokrat trdo, pusto in težko kot skala. Zgodi se, da smo zagledani v skalo, prezremo pa glavno oznanilo, ki nam ga ta skala prinaša.

Oltar in ambon imata sama po sebi pomembno vlogo, zato nanju ne postavljamo okraskov in cvetja. Cvetje v bogoslužju ne more biti okrasek bogoslužnega predmeta, ustvarja pa dodatno lepoto v bogoslužnem prostoru. S cvetjem zaznamujemo tudi razliko med časi cerkvenega leta.