Duhovna misel, 12. nedelja mede letom, 23. 6.

Vsem pa je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil« (Lk 9, 23–24).

Odlomki Božje besede na naslednjo nedeljo:
1 Kr 19,16.19–21
Gal 5,1.13–18
Lk 9,51–62

 

 

Božja samota

Kako različne ljudi Bog kliče in z njimi sodeluje. Ko smo kdaj skupaj z duhovniki na kakšni slovesnosti, razmišljam, kako različni smo. Vsak je original. Že od rojstva vsak drugačen, potem pa še skozi vzgojo in življenje vsak po svoje obdelan.

Bog ne potrebuje popolnih. Prav zato tudi za oznanjevalce evangelija kliče takšne in drugačne. Ali ni to velika spodbuda za vse vernike. Nič hudega, če sem nepopoln, če mi nekatere stvari ne grejo in ne grejo. Bog želi vse vključiti, vse »porabiti«. Bog se je odločil, da bo v Kristusu začel graditi Cerkev iz samih okrušenih zidakov. Pravzaprav kamnov. Kajti zidaki so že narejeni po nekem modelu, kamni pa ne.

Sprašuje pa mene in tebe: »Kaj pa ti praviš, kdo sem?« To pa ja. Kajti od tega odgovora je odvisno, kaj boš na zemlji zidal. Ali boš gradil na sebi ali na nečem večjem. Ko zares sprejmeš vero v Kristusa, postajaš del veliko večje zgodbe. To je velika skrivnost krsta, na katero smo kar pozabili.

Da smo duhovniki in drugi kristjani druščina nepopolnih dokazuje tudi evangelij. Apostoli so bili v neposredni šoli, pri samem Učitelju. Ko so se vrnili s »prakse«, jih je vprašal, kaj pravijo ljudje. Še vedno ga imajo v večini le za preroka. Toliko oznanjevanja in še vedno je tako težko sprejeti Boga. Tudi danes se tako lahko pogovarjamo med seboj o vrednotah, o vzgoji, navadah … Kako težko se lotimo pogovora o Bogu kot Bogu in človeku.

Jezus je molil »na samotnem kraju« in »z njim so bili učenci«. Beseda, ki jo evangelist tu rabi, dejansko pove, da je bil Jezus zelo sam.  Samota je v tem, da svet večinoma ne sprejme resnice o resničnem Bogu in večnem življenju.

In kako pomembno je, da znamo sredi te samote tudi mi prav moliti. Jezus je vedel, kam svet gre in vendar je ostal miren. Ves čas je bil v stiku z Očetom. Živel je skupaj z njim kot Bog in človek.

Ob srečanju z lastno nepopolnostjo in nepopolnostjo drugih tudi mi prej ali slej doživimo to posebno samoto. Ne bojmo se torej, saj je to prava, Božja samota.

 

župnik

 

Arhiv oznanil …