Duhovna misel, cvetna nedelja, 7. 4.


In ko je prišla ura, je sédel k mizi in dvanajst apostolov z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti to velikonočno jagnje z vami, preden bom trpel. Zakaj povem vam, da ga ne bom več jedel, dokler se ne dopolni v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj.  (Lk 22,14–17)

Odlomki Božje besede na velikonočno vigilijo:
1 Mz 22,1–18
2 Mz 14,15–15
Iz 55,1–11
Rim 6,3–11
Lk 24,1–12

Križ, drevo življenja

Odkupljen si

Prva duhovniška leta sem se zelo obremenjeval s tem, da bo za bogoslužje v velikem tednu vse dobro pripravljeno. Po možnosti čim bolj popolno, da bom sam in pa drugi od velike noči čim več dobili. Tudi za osebno življenje sem se trudil, da bi čim bolj prodrl v pomen obredov in se poglobil v besedila Svetega pisma. Pa so prav besedila velikokrat šla kar mimo, niso se me dotaknila. Velika noč je ostala kakor oddaljena. Morda sem premalo odprt, pripravljen, sem si mislil. Verjetno podobni pomisleki pridejo tudi tebi.

Sedaj se ne trudim več na tak način. Treba je sicer hiteti, biti na voljo ljudem, misliti na mnogo stvari. Toda, ko pride ura, sebe samo izpustim. Velika noč je tako velika, da je v njej dovolj prostora za vse, kar nosim s seboj. Sedaj se prepustim, da me bogoslužje nese na tisti zlati trg nebeškega Jeruzalema. Čeprav smo utrujeni in obteženi še tu, smo dejansko že tam.

Tudi tebi želim, da se ne bi trudil. Da ne bi poskušal razumeti. Da ne bi sebe dajal v nič, če ti bodo misli tavale drugod, če ne boš nič posebnega občutil, če boš med obredi mislil na stvari, ki jih moraš postoriti. Izpusti sebe in vse to, daj prednost Njemu. Evharistija, vsa branja Svetega pisma v teh dneh vse »nerazumljive« stvari so zato, ker se je zgodilo nekaj zares velikega. Nekaj precej večjega, kot je tvoje malo življenje.

Dovoli, da tvoje malo življenje zaradi velike noči postane veliko. Ko sem to odkril, sem se nehal truditi, da bi delal popolno. Šele sedaj razumem, zakaj ga imenujemo veliki teden. Večji je od mene, namreč Kristus. Brez velike noči bi Jezus ostal majhen. Samo zgodovinska osebnost tam zadaj in sedaj samo Jezus nekje zgoraj.

In jaz lahko postanem del njega. Ni mi več treba verovati v Boga nekje daleč, v Očeta z brado nad oblaki. Ko najdem Jezusa, najdem njega.

Samo na dva načina je možno biti kristjan. Z Jezusom brez velike noči ali z Jezusom z veliko nočjo. Z Jezusom, ki uči nauk in se ga moraš truditi živeti. Ali z Jezusom, ki je živ, ki je v velikem tednu svoje telo izročil, da je postalo veliko in rešeno smrti. Tako veliko, da je v njem dovolj prostora za vse, kar ti živiš. Celo za vse tisto, kar si v življenju že zamudil.

Da, vse to je velika noč. Vendar da bi lahko vstopil vanjo, se tudi ti izroči. Nehaj delati na sebi. On ti je dal zgled. Ljubezni se pri Bogu ne kupuje. Kaj še ne želiš izpustiti? Kaj te še zadržuje? Kaj bi še rad najprej izračunal in šele potem izročil?

 

 

župnik

 

Arhiv oznanil …