Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.
(1 Kor 13,17–20)

Odlomki Božje besede
na naslednjo nedeljo:
1. berilo: 1 Sam 26,2.7–13.22–23
2. berilo 1 Kor 15,45–49
evangelij: Lk 6,27–38

 

 

 

 

 

Če pa Kristus ni vstal ...

»Če pa Kristus ni vstal, je prazna naša vera.« Jezusovih blagrov ne moremo postaviti samo na zemljo. In ne moremo jih postaviti samo v nebesa. Češ, blagor ti, če na zemlji trpiš, v nebesih se bo vse uredilo.

Jezusovi blagri so veliko olajšanje, kako lahko na zemlji drugače živimo uboštvo, žalost, stiske. Kdor je sit, malo potrebuje drugega. Kdor je bogat, ne ve, kaj pomeni na položnicah plačati zadnji obrok. Toda če nimamo več vere v vstajenje, kako naj potem živim današnje stiske sredi sveta.

Pred misijonom se je dobro vprašati, ali je moja vera vstajenje vera sedanjosti ali je morda preteklosti ali prihodnosti. Če verujem le v pretekli dogodek, da je Kristus »nekoč« vstal, Kristusa še nisem srečal. Še vedno verujem le v Boga, kar je za kristjana premalo.

Če verujem, da bomo »nekoč nekje« vstali, je moja vera postala čakanje, ne pa oznanjevanje. Potem ne vem, zakaj sem krščen. Da je Kristus vstal pomeni, da je živ. Da je kot človek in Bog živ. To njegovo življenje, človeško in Božje združeno, kristjani živimo od krsta naprej. Kristjani smo torej s Kristusom že vstali in za nas vstajenje ni več samo stvar preteklosti in prihodnosti.

Blagre je možno v polnosti razumeti samo tako. Sicer ostajajo le tolažba. Ostajajo le na zemlji ali le v nebesih. Kristus pa živi nebeško in zemeljsko življenje združeno. Živi v Cerkvi po zakramentih, Božji besedi in po bratih in sestrah, drugih, ki so z mano povezani v eno telo.

Blagor torej tistim, ki so dovolj ubogi, da potrebujejo drugega. Blagor tistim, ki vedo, da sam ne moreš vstati od mrtvih, da sam ne moreš premagati smrti, tudi če si še tako popoln. Blagor tistim, ki ne živijo samo na zemlji in samo v nebesih.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Ni objav za prikaz.

Logotip svetega leta

 

 

 

 

Logotip jubilejnega leta usmiljenja

Logotip za izredno sveto leto usmiljenja je izdelal p. Marko Ivan Rupnik DJ.

Logotip je narejen kot stilizacija vstalega Kristusa, ki se mogočno spušča v predpekel, v kraljestvo smrti, da bi našel izgubljenega Adama in Evo. Podoba je teološko večplastna in se navdihuje ob številnih patrističnih besedilih, predvsem pri poeziji sv. Efrema Sirskega.

Gre za eno najbolj razširjenih velikonočnih podob prvega tisočletja, ki jo najdemo, med drugim, na grobu sv. Cirila v Rimu. Na njej se v velikonočni skrivnosti razodeva izpolnitev učlovečenja, ki za človeka pomeni odrešenje. Kristus vzame nase vso človeško naravo in zato ne vstane od mrtvih sam, temveč z vsem človeštvom, z Adamom. Preko svojega izpraznjenja (kenoze), trpljenja in smrti se Božji Sin poistoveti z mrtvim Adamom, da bi lahko vstopil v njegov grob. Kot vstali Gospod prebije zapahe vhoda v kraljestvo smrti in jih zmagovalno pohodi. Hudič se je namreč posluževal strahu pred smrtjo, da bi človeka obdržal v suženjstvu greha, Kristus pa te zapahe prevrne, tako da se za nas razodenejo kot pot v življenje.

Prizor sovpada s podobo Dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco in si jo naloži na ramena z vso očetovsko ljubeznijo. Ta izgubljena ovca je Adam, ki se je zaradi greha skril pred Bogom in se zatekel v grob. Kristus pa se kot Dobri pastir napoti za to ovco, se pravi za mrtvim človekom, najde ga v grobu, ga obudi in vzame na ramena, da ga povede k Očetu. Oče je namreč tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi našel upornega, izgubljenega, mrtvega človeka. Usmiljeni Oče želi, da se Sin dotakne mrtvega človeškega mesa z Očetovo ljubeznijo, ki more prav tega človeka obuditi in preobraziti v Božjega otroka. Ko se človeka dotakne Božje usmiljenje, se njegovo življenje spremeni.

Tako pride do srečanja med Adamom in novim Adamom, Kristusom. Bližina obličij želi izraziti prav usmiljenje Boga Očeta, ki pošlje svojega Sina, da bi bil kot človek solidaren z vsakim človekom, da bi ga odrešil in prenovil. Zato se tudi njuna pogleda srečata oziroma postaneta eno samo oko. Bog se v svojem Sinu privadi gledati tudi z Adamovim očesom in Adam se zaradi prejetega usmiljenja nauči gledati sebe, druge in svet z Božjimi očmi. Adam odkrije svojo podobnost z novim Adamom, z Gospodom. Stari Adam je odrešen, ker v novem Adamu odkrije Očetovo usmiljenje. Vsak človek tako v Kristusu odkrije svojo človeškost, svojo poklicanost, saj v Njegovem pogledu zre Očetovo ljubezen.

Ta prizor je obdan z modrim svetlobnim sijem, ki se v koncentričnih krogih razvije v vse temnejšo modrino. S tem je na eni strani poudarjena temina oblasti smrti, se pravi noč greha, ki jo Kristusova luč razkroji. Po drugi strani pa je prav zaradi simbolne polkrožne oblike izpostavljena tudi skrivnost neprodorne Božje ljubezni, ki se je razodela v Kristusovi božje-človeškosti. Ta ljubezen nam je blizu kot Očetovo usmiljenje, obenem pa se skriva v nedoumljivih globinah Svete Trojice.

Na levi strani logotipa je napis: "Usmiljeni kakor Oče".

Pripravila Nataša Govekar, Centro Aletti, Rim