Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljívost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu.
Gal 5,22–25

Odlomki Božje besede na nedeljo Svete Trojice:
1. berilo: 5 Mz 4, 32–34.39–40
2. berilo: Rim 8,14–17
evangelij: Mt 28,16–20

 

 

 

 

Stolp do neba

Neki človek se je zaljubil v slavno nemško pevko in plesalko Henriette Sonntag, ki se mu je zdela vzor popolne lepote. Nekega dne mu je prijatelj dejal: »Ali nisi opazil, da ima eno oko manjše od drugega?« Občudovalec je odgovoril: »Ni res. Eno oko ima večje od drugega!«

Ljubezen naredi, da drugega vidimo drugače. Šele potem, ko ga lahko drugače vidimo, lahko do njega postanemo drugačni. Te zmožnosti pa sami nimamo. Ljubezen ni iz nas. Dana nam je. V nasprotju z živalmi smo ljudje ustvarjeni, da bi bili »prevodni«. Nekdo jo sprejema in daje naprej, drugi ostaja zaprt. Če je že v naravnem življenju tako, koliko bolj je to odločilno za vernika. Tu se pokaže delovanje Svetega Duha. Duhovno življenje je v tem, da si prevoden.

Resnično duhovni človek se ne trudi več le iz sebe, da bi bil miren, vesel, potrpežljiv … Dokler se samo trudiš, drugega še vedno vidiš le od zunaj. In še vedno te bo na njem motilo mnogo stvari. Prej ali slej, ko bo ranjen tvoj jaz, se boš vanje obregnil. »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljívost, zvestoba …«

Duhovno življenje kristjana, vrednost njegove molitve, se pokaže v njegovih odnosih do drugega. To so binkošti. Tam se je razodel Sveti Duh in tam se je začela Cerkev. Sveti Duh nam lahko razodene drugega, zato nam samo on lahko razodene Boga. Cerkev je stavba, v kateri je pomemben drugi. Na binkošti se je začel zidati nov stolp.

Poznamo svetopisemsko pripoved o babilonskem stolpu. Običajno mislimo, da so ta stolp zidali brezbožniki, ki so hoteli izzivati Boga. Pa ni bilo tako. Zidarji so bili pobožni možje in zidali so eno od svetišč v nadstropjih, katerih ruševine lahko še vidimo v Mezopotamiji. Toda hoteli so »si narediti ime«. Niso zidali, da bi se slavilo Božje ime. Skrbelo jih je za njihovo lastno. Sad njihovega početja: govorili so en sam jezik, vendar se niso več razumeli.

Na binkošti se zgodi nekaj drugega. Govorijo vsak svoj jezik, in vendar se med seboj razumejo. Apostoli so začeli graditi drugačen »stolp do neba«. Toda preden so prejeli Svetega Duha, pred binkoštmi, so tudi apostoli kljub trudu bolj iskali, kako bi si naredili ime. Zato so pogosto razpravljali, kateri izmed njih je večji, kateri bo zasedel katero mesto v nebesih …

In skozi vse to moramo tudi mi. Dokler nas Sveti Duh ne iztrga is središča, ne moremo zidati »stolpa do neba«. »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu,« pribije apostol Pavel. Vedel je za prepire med kristjani v prvih skupnostih. Živeti po mesu in ne po Duhu torej pomeni živeti iz sebe, v na videz pobožni vnemi, da da bi rešili sebe. Lahko si še tako izdelan in popoln, vendar nimaš Duha, dokler ne postaneš prevoden. Sad Svetega Duha je bil, da se apostoli niso več bali zase. Tudi ti pusti, da te Sveti Duh reši tebe samega.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

Z Marijo deli vse, tudi križ, kot Jezus.

sv. mati Terezija   vir...

Povečaj

Logotip svetega leta

 

 

 

 

Logotip jubilejnega leta usmiljenja

Logotip za izredno sveto leto usmiljenja je izdelal p. Marko Ivan Rupnik DJ.

Logotip je narejen kot stilizacija vstalega Kristusa, ki se mogočno spušča v predpekel, v kraljestvo smrti, da bi našel izgubljenega Adama in Evo. Podoba je teološko večplastna in se navdihuje ob številnih patrističnih besedilih, predvsem pri poeziji sv. Efrema Sirskega.

Gre za eno najbolj razširjenih velikonočnih podob prvega tisočletja, ki jo najdemo, med drugim, na grobu sv. Cirila v Rimu. Na njej se v velikonočni skrivnosti razodeva izpolnitev učlovečenja, ki za človeka pomeni odrešenje. Kristus vzame nase vso človeško naravo in zato ne vstane od mrtvih sam, temveč z vsem človeštvom, z Adamom. Preko svojega izpraznjenja (kenoze), trpljenja in smrti se Božji Sin poistoveti z mrtvim Adamom, da bi lahko vstopil v njegov grob. Kot vstali Gospod prebije zapahe vhoda v kraljestvo smrti in jih zmagovalno pohodi. Hudič se je namreč posluževal strahu pred smrtjo, da bi človeka obdržal v suženjstvu greha, Kristus pa te zapahe prevrne, tako da se za nas razodenejo kot pot v življenje.

Prizor sovpada s podobo Dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco in si jo naloži na ramena z vso očetovsko ljubeznijo. Ta izgubljena ovca je Adam, ki se je zaradi greha skril pred Bogom in se zatekel v grob. Kristus pa se kot Dobri pastir napoti za to ovco, se pravi za mrtvim človekom, najde ga v grobu, ga obudi in vzame na ramena, da ga povede k Očetu. Oče je namreč tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi našel upornega, izgubljenega, mrtvega človeka. Usmiljeni Oče želi, da se Sin dotakne mrtvega človeškega mesa z Očetovo ljubeznijo, ki more prav tega človeka obuditi in preobraziti v Božjega otroka. Ko se človeka dotakne Božje usmiljenje, se njegovo življenje spremeni.

Tako pride do srečanja med Adamom in novim Adamom, Kristusom. Bližina obličij želi izraziti prav usmiljenje Boga Očeta, ki pošlje svojega Sina, da bi bil kot človek solidaren z vsakim človekom, da bi ga odrešil in prenovil. Zato se tudi njuna pogleda srečata oziroma postaneta eno samo oko. Bog se v svojem Sinu privadi gledati tudi z Adamovim očesom in Adam se zaradi prejetega usmiljenja nauči gledati sebe, druge in svet z Božjimi očmi. Adam odkrije svojo podobnost z novim Adamom, z Gospodom. Stari Adam je odrešen, ker v novem Adamu odkrije Očetovo usmiljenje. Vsak človek tako v Kristusu odkrije svojo človeškost, svojo poklicanost, saj v Njegovem pogledu zre Očetovo ljubezen.

Ta prizor je obdan z modrim svetlobnim sijem, ki se v koncentričnih krogih razvije v vse temnejšo modrino. S tem je na eni strani poudarjena temina oblasti smrti, se pravi noč greha, ki jo Kristusova luč razkroji. Po drugi strani pa je prav zaradi simbolne polkrožne oblike izpostavljena tudi skrivnost neprodorne Božje ljubezni, ki se je razodela v Kristusovi božje-človeškosti. Ta ljubezen nam je blizu kot Očetovo usmiljenje, obenem pa se skriva v nedoumljivih globinah Svete Trojice.

Na levi strani logotipa je napis: "Usmiljeni kakor Oče".

Pripravila Nataša Govekar, Centro Aletti, Rim