Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹ « Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan.
Jn 6,41–44

Odlomki Božje besede
na naslednjo nedeljo:
1. berilo: Prg 9,1–6
2. berilo: Ef 5,15–20
evangelij: Jn 6,51–58

 

 

 

 

Jo poznaš?

»Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more sedaj govoriti: 'Iz nebes sem prišel?'« Lahko tudi ti rečeš, da poznaš Marijo? Kaj pomeni poznati? Vidimo, da so mnogi veliko vedeli o Jezusu in njegovi družini, in vendar v njem niso prepoznali Boga. Preveč navaden je bil.

Preveč navaden je tudi danes. Danes se ženemo za vedno novimi dogodki in dosežki. Počasi se tega nalezemo tudi v veri. Ker je maša »vedno ista«, ker molitev ne daje vedno čustvene pomiritve in ker je Cerkev še vedno skupnost nepopolnih ljudi, podobno kot Jezusovi sovaščani začnemo pri sebi godrnjati: Kako je lahko vse to iz nebes?

Kako lahko potem praznujemo Marijino vnebovzetje? Lahko rečeš, da Marijo poznaš? Poznati pomeni več kot »nekaj vedeti o«. Ne dovolimo, da bi dan Marijinega vnebovzetja postal praznik neke odmaknjene, neživljenjske verske resnice.

»Kako to, da Marija ni vedela, kaj jo čaka, da se je prestrašila in da je prestajala tudi stisko in pravo trpljenje?« so letos mladi vprašali na skupnih popoldanskih debatah v Stržišču. Kako to, da je trpela, če ni imela greha? Je šla v nebesa s telesom le zardi brezgrešnosti? Marija je Boga globoko spoznala, ker je z njim prehodila pot vere, in ne zato, ker bi ji bilo dano posebno spoznanje.

Pogosto povsem zmotno mislimo: »Če bi vedel, bi verjel.« Ali pa: »Če bi mi Bog dal to, bi verjel.« Velikokrat se ustavimo pri tem, kaj bomo dobili, izprosili, zaslužili. Bog pa ima samo eno resnično željo: da bi nas vse, kar dobimo, zbližalo z njim. »Resnično, resnično povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje.« Verjeti je veliko več kot vedeti.

Če Jezus zate ostaja tam nekje daleč zgoraj, še nimaš večnega življenja. Večno življenje je on sam. Vse naredi zato, da bi se lahko z njim združil. To je vera. »Jaz sem živi kruh, ki se prišel iz nebes.« »Kdor jé od tega kruha,« pomeni, kdor se z njim združuje.

Če se ti pa to še vedno zdi nerazumljivo, pojdi po veliko lažji poti. V svoje življenje povabi Marijo. Jo poznaš? V nebo vzeta je zato, da ni več omejena na čas in prostor in je lahko tudi s tabo. Vendar pazi, preveč navadna je. Ni boginja. Ni iz nebes. Samo Kristus je iz nebes. Iz nerazumljivega vsakdanjega zemeljskega življenja je. Prestala je, kar prestajaš ti. Vendar je prestajala skupaj z Bogom.

Če smo danes čisto pozabili, čemu smo sploh prišli nas svet, če smo pozabili, da je Bog postal kruh, da smo namenjeni za združitev, povabimo njo domov, da nam to ponovno pokaže.

župnik

 

Arhiv oznanil ...

 

Človek v polnem pomenu besede postaneš šele po ljubezni....

Povečaj

V Oglej, na Barbano in v Štivan

Romarji iz črniške, kamenjske in kriške župnije smo v soboto, 11. oktobra, v lepem številu (s tremi avtobusi) obiskali kraje, ki so kar najtesneje povezani s pokristjanjenjem zahodnega dela slovenskega narodnega ozemlja.
 
Slovenci smo sicer prejeli krščanstvo iz Salzburga in Kocljeve Panonije, mi, Goričani, Kraševci in Tolminci, pa iz Ogleja.
 
Po letu 811 so cesar Karel Veliki, salzburški nadškof Arno in oglejski patriarh Pavlin II. sklenili, da spadajo pod Oglej vsi kraji južno od Drave – praktično torej vse slovensko narodno ozemlje.
 
Romanje seveda ni bilo namenjeno raziskovanju oglejske zgodovine, temveč obujanju spominov na tisto hojo za Kristusom, ki so se je ob oglejskih misijonarjih in benediktinskih menihih naučili naši predniki. Mi pa naj bi za njimi ne zaostajali.
 
Oklenili so se vere ob mogočnih in prepričljivih vzornikih: ob Mariji, sprva češčeni kot Bogorodici, nato kot Vnebovzeti, apostolih in evangelistih (sv. Marku, Peteru in Pavlu) in seveda ob domačih svetnikih (mučencih Mohorju in Fortunatu, Kanciju, Kancijanu, Kancijanili, Krizogonu, Hilariju in TacijanuKromaciju in drugih). Pozneje tudi ob svetem škofu in patriarhu Pavlinu Oglejskem.
 
Spoznavanje in posnemanje teh vzornikov je bila zanje glavna kateheza, saj jim je bilo življenje svetnikov glavna pridiga in odprta knjiga Svetega pisma.
 
Vero so si ti kristjani utrjevali tudi z romanji na Barbano, v Štivan in na Staro goro pri Čedadu; v 12. in 13. stoletju celo v benediktinski središči Možac in Rožac, pod kateri so spadale nekatere naše zgodnje župnije (črniška, braniška, solkanska). 
 
Oglej preseneča z bogastvom kulturne in religiozne dediščine – rimske in krščanske. Nas je zanimala predvsem krščanska. Posebna pozornost je veljala Poponovi baziliki iz 11. stoletja, nato večkrat obnovljeni cerkvi poganov in krstilnici, v kateri smo obnovili krstne obljube, pa tudi velikemu prostoru okoli svetišča, kjer so nekoč stale mogočne palače in cerkveni uradi, danes pa je tam le 73 metrov visok oglejski zvonik.
 
Po maši, ki sta jo v baziliki darovala kapucin br. Vlado Kolenko in župnik Rafko Klemenčič, smo občudovali mozaik iz 4. stoletja, največjo tovrstno umetnino na Zahodu, ki meri kar 720 m2. Razprostira se v glavni in desni stranski ladji ter je razdeljen na deset ornamentalnih polj. Ponuja številne krščanske simbole raznih živali in rastlin, Jezusa, dobrega pastirja, morske prizore, preroka Jona ter emblem evharistične zmage. Tu so razni človeški liki, razvrščeni po rangu, spolu in starosti. Razumevanje celote pa se nam kljub pomoči Biblije in teologije še vedno izmika. 
 
Poleg ladje omenimo še apsido in privzdignjen prezbiterij. Prezbiterij so ob koncu 15. stoletja obnovili lombardski umetniki. Po potresu leta 1348 je bazilika dobila šilaste loke in okrašene kapitele ter imenitno leseno ostrešje. Pod prezbiterijem je kripta z barvitimi freskami bizantinskih umetnikov.
 
V Ogleju je med letoma 370 in 373 živel naše gore list – sv. Hieronim, ki je zbral skupino Bogu vdanih menihov in v oglejskem semenišču preživel nepozabna leta. Z njim so bili med drugimi še Rufin ter skorajšnja oglejska škofa Valerij (+ 379) in Kromacij (+407). 
 
Leta 381 je bila v Ogleju, tedaj nadškofiji z več kot 30 škofijami, pokrajinska sinoda, ki je med drugim razpravljala o ostankih arianizma na Zahodu.
 
Preseljevanja narodov, vdori Hunov in prihod Langobardov so sklenili zlato dobo oglejske nadškofije. Še več. Nadškofje so bežali v Gradež, kjer je nastalo pomožno patriarško središče, od koder se je pozneje naslov patriarha preselil v Benetke. Oglejski patriarhat je papež ukinil leta 1751, na njegovem ozemlju pa sta nastali goriška in videmska nadškofija. Poslej je v Ogleju le še župnija.
 
Gradež in Barbana sta bili naši naslednji romarski postaji. Gradež predvsem kot pristanišče, s katerega smo z ladjo odpotovali na Barbano.
 
Barbana je lepo in staro romarsko središče, kamor še vedno radi romamo Slovenci. Marsikomu ostane še najbolj v spominu vožnja z ladjico, ki romarje pripelje na majhen otok s frančiškanskim samostanom, Marijino romarsko cerkvijo in kapelo prikazovanja.
 
ŠTIVAN, naselje na slovenskem etničnem ozemlju v občini Devin-
Nabrežina, stoji nad sedmerimi izviri reke Timave. Fons Timavi je bil znan že v antični dobi, nam pa je drag predvsem zaradi cerkve sv. Janeza Krstnika in benediktinskega samostana, ki je stal v bližini. 
 
Romarji so prihajali v Štivan od blizu in daleč, celo iz daljne Bolgarije. Nekateri med njimi so se v 4. ali 5. stoletju podpisali v Markov evangelij, v t. i. Štivanskem ali Čedajskem evangelijarju, ki nam je s koroškimi bratovskimi knjigami ohranil kakšnih 1500 slovanskih (in slovenskih imen), iz katerih so po 11. stoletju nastajali tudi prvi slovenski priimki.
 
V Štivanu smo najprej občudovali letos resnično vodnate izvire, nato pa po drugi svetovni vojni obnovljeno svetišče iz 15. stoletja, s temelji iz 5. stol., saj so mozaiki pod nedavno obnovljenim tlakom še iz tistega časa.
 
Sv. Janez Krstnik v Štivanu je eden izmed najstarejših slovenskih krstnih studencev. Zato smo se prav tu zahvali Bogu, da nas je izbral za svoje ljudstvo, nas po duhovnih voditeljih iz Ogleja in Štivana vzgajal in ob vodah slovenskih rek in potokov krstil za svoje, to je božje otroke. Je nadvse primeren kraj za zahvalo prednikom, ki so krščansko vero sprejeli in nam jo tako skrbno posredovali, da v njej še vedno vztrajamo.
 
Naj ostane še naprej naše temeljno življenjsko vodilo, hrana in zdravilo za medsebojno življenje ter plamenica zoper vsakršno temo, tudi večno.
pb