Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu. Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.
(1 Kor 13,17–20)

Odlomki Božje besede
na naslednjo nedeljo:
1. berilo: 1 Sam 26,2.7–13.22–23
2. berilo 1 Kor 15,45–49
evangelij: Lk 6,27–38

 

 

 

 

 

Če pa Kristus ni vstal ...

»Če pa Kristus ni vstal, je prazna naša vera.« Jezusovih blagrov ne moremo postaviti samo na zemljo. In ne moremo jih postaviti samo v nebesa. Češ, blagor ti, če na zemlji trpiš, v nebesih se bo vse uredilo.

Jezusovi blagri so veliko olajšanje, kako lahko na zemlji drugače živimo uboštvo, žalost, stiske. Kdor je sit, malo potrebuje drugega. Kdor je bogat, ne ve, kaj pomeni na položnicah plačati zadnji obrok. Toda če nimamo več vere v vstajenje, kako naj potem živim današnje stiske sredi sveta.

Pred misijonom se je dobro vprašati, ali je moja vera vstajenje vera sedanjosti ali je morda preteklosti ali prihodnosti. Če verujem le v pretekli dogodek, da je Kristus »nekoč« vstal, Kristusa še nisem srečal. Še vedno verujem le v Boga, kar je za kristjana premalo.

Če verujem, da bomo »nekoč nekje« vstali, je moja vera postala čakanje, ne pa oznanjevanje. Potem ne vem, zakaj sem krščen. Da je Kristus vstal pomeni, da je živ. Da je kot človek in Bog živ. To njegovo življenje, človeško in Božje združeno, kristjani živimo od krsta naprej. Kristjani smo torej s Kristusom že vstali in za nas vstajenje ni več samo stvar preteklosti in prihodnosti.

Blagre je možno v polnosti razumeti samo tako. Sicer ostajajo le tolažba. Ostajajo le na zemlji ali le v nebesih. Kristus pa živi nebeško in zemeljsko življenje združeno. Živi v Cerkvi po zakramentih, Božji besedi in po bratih in sestrah, drugih, ki so z mano povezani v eno telo.

Blagor torej tistim, ki so dovolj ubogi, da potrebujejo drugega. Blagor tistim, ki vedo, da sam ne moreš vstati od mrtvih, da sam ne moreš premagati smrti, tudi če si še tako popoln. Blagor tistim, ki ne živijo samo na zemlji in samo v nebesih.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Ni objav za prikaz.

V Oglej, na Barbano in v Štivan

Romarji iz črniške, kamenjske in kriške župnije smo v soboto, 11. oktobra, v lepem številu (s tremi avtobusi) obiskali kraje, ki so kar najtesneje povezani s pokristjanjenjem zahodnega dela slovenskega narodnega ozemlja.
 
Slovenci smo sicer prejeli krščanstvo iz Salzburga in Kocljeve Panonije, mi, Goričani, Kraševci in Tolminci, pa iz Ogleja.
 
Po letu 811 so cesar Karel Veliki, salzburški nadškof Arno in oglejski patriarh Pavlin II. sklenili, da spadajo pod Oglej vsi kraji južno od Drave – praktično torej vse slovensko narodno ozemlje.
 
Romanje seveda ni bilo namenjeno raziskovanju oglejske zgodovine, temveč obujanju spominov na tisto hojo za Kristusom, ki so se je ob oglejskih misijonarjih in benediktinskih menihih naučili naši predniki. Mi pa naj bi za njimi ne zaostajali.
 
Oklenili so se vere ob mogočnih in prepričljivih vzornikih: ob Mariji, sprva češčeni kot Bogorodici, nato kot Vnebovzeti, apostolih in evangelistih (sv. Marku, Peteru in Pavlu) in seveda ob domačih svetnikih (mučencih Mohorju in Fortunatu, Kanciju, Kancijanu, Kancijanili, Krizogonu, Hilariju in TacijanuKromaciju in drugih). Pozneje tudi ob svetem škofu in patriarhu Pavlinu Oglejskem.
 
Spoznavanje in posnemanje teh vzornikov je bila zanje glavna kateheza, saj jim je bilo življenje svetnikov glavna pridiga in odprta knjiga Svetega pisma.
 
Vero so si ti kristjani utrjevali tudi z romanji na Barbano, v Štivan in na Staro goro pri Čedadu; v 12. in 13. stoletju celo v benediktinski središči Možac in Rožac, pod kateri so spadale nekatere naše zgodnje župnije (črniška, braniška, solkanska). 
 
Oglej preseneča z bogastvom kulturne in religiozne dediščine – rimske in krščanske. Nas je zanimala predvsem krščanska. Posebna pozornost je veljala Poponovi baziliki iz 11. stoletja, nato večkrat obnovljeni cerkvi poganov in krstilnici, v kateri smo obnovili krstne obljube, pa tudi velikemu prostoru okoli svetišča, kjer so nekoč stale mogočne palače in cerkveni uradi, danes pa je tam le 73 metrov visok oglejski zvonik.
 
Po maši, ki sta jo v baziliki darovala kapucin br. Vlado Kolenko in župnik Rafko Klemenčič, smo občudovali mozaik iz 4. stoletja, največjo tovrstno umetnino na Zahodu, ki meri kar 720 m2. Razprostira se v glavni in desni stranski ladji ter je razdeljen na deset ornamentalnih polj. Ponuja številne krščanske simbole raznih živali in rastlin, Jezusa, dobrega pastirja, morske prizore, preroka Jona ter emblem evharistične zmage. Tu so razni človeški liki, razvrščeni po rangu, spolu in starosti. Razumevanje celote pa se nam kljub pomoči Biblije in teologije še vedno izmika. 
 
Poleg ladje omenimo še apsido in privzdignjen prezbiterij. Prezbiterij so ob koncu 15. stoletja obnovili lombardski umetniki. Po potresu leta 1348 je bazilika dobila šilaste loke in okrašene kapitele ter imenitno leseno ostrešje. Pod prezbiterijem je kripta z barvitimi freskami bizantinskih umetnikov.
 
V Ogleju je med letoma 370 in 373 živel naše gore list – sv. Hieronim, ki je zbral skupino Bogu vdanih menihov in v oglejskem semenišču preživel nepozabna leta. Z njim so bili med drugimi še Rufin ter skorajšnja oglejska škofa Valerij (+ 379) in Kromacij (+407). 
 
Leta 381 je bila v Ogleju, tedaj nadškofiji z več kot 30 škofijami, pokrajinska sinoda, ki je med drugim razpravljala o ostankih arianizma na Zahodu.
 
Preseljevanja narodov, vdori Hunov in prihod Langobardov so sklenili zlato dobo oglejske nadškofije. Še več. Nadškofje so bežali v Gradež, kjer je nastalo pomožno patriarško središče, od koder se je pozneje naslov patriarha preselil v Benetke. Oglejski patriarhat je papež ukinil leta 1751, na njegovem ozemlju pa sta nastali goriška in videmska nadškofija. Poslej je v Ogleju le še župnija.
 
Gradež in Barbana sta bili naši naslednji romarski postaji. Gradež predvsem kot pristanišče, s katerega smo z ladjo odpotovali na Barbano.
 
Barbana je lepo in staro romarsko središče, kamor še vedno radi romamo Slovenci. Marsikomu ostane še najbolj v spominu vožnja z ladjico, ki romarje pripelje na majhen otok s frančiškanskim samostanom, Marijino romarsko cerkvijo in kapelo prikazovanja.
 
ŠTIVAN, naselje na slovenskem etničnem ozemlju v občini Devin-
Nabrežina, stoji nad sedmerimi izviri reke Timave. Fons Timavi je bil znan že v antični dobi, nam pa je drag predvsem zaradi cerkve sv. Janeza Krstnika in benediktinskega samostana, ki je stal v bližini. 
 
Romarji so prihajali v Štivan od blizu in daleč, celo iz daljne Bolgarije. Nekateri med njimi so se v 4. ali 5. stoletju podpisali v Markov evangelij, v t. i. Štivanskem ali Čedajskem evangelijarju, ki nam je s koroškimi bratovskimi knjigami ohranil kakšnih 1500 slovanskih (in slovenskih imen), iz katerih so po 11. stoletju nastajali tudi prvi slovenski priimki.
 
V Štivanu smo najprej občudovali letos resnično vodnate izvire, nato pa po drugi svetovni vojni obnovljeno svetišče iz 15. stoletja, s temelji iz 5. stol., saj so mozaiki pod nedavno obnovljenim tlakom še iz tistega časa.
 
Sv. Janez Krstnik v Štivanu je eden izmed najstarejših slovenskih krstnih studencev. Zato smo se prav tu zahvali Bogu, da nas je izbral za svoje ljudstvo, nas po duhovnih voditeljih iz Ogleja in Štivana vzgajal in ob vodah slovenskih rek in potokov krstil za svoje, to je božje otroke. Je nadvse primeren kraj za zahvalo prednikom, ki so krščansko vero sprejeli in nam jo tako skrbno posredovali, da v njej še vedno vztrajamo.
 
Naj ostane še naprej naše temeljno življenjsko vodilo, hrana in zdravilo za medsebojno življenje ter plamenica zoper vsakršno temo, tudi večno.
pb