Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril:  »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
Mr 1,12–15

Odlomki Božje besede
na naslednjo nedeljo:
1.  berilo: 1 Mz 22,1–2.9–18
2.  berilo: Rim 8,31–34
evangelij: Mr 9,2–10
                                      

 

 

 

Ustavi se, glej, vrni se

Ustavi se
Ustavi se malo, pusti to vznemirjenje in to nesmiselno tekanje, ki napolnjuje dušo z grenkobo občutka, da se nikoli nikamor ne pride. Ustavi se, pusti to nujo po hitenju, ki raztresa, ločuje ter končno uniči čas za družino, čas za prijateljstvo, čas otrok, čas starih staršev, čas zastonjskosti ... čas Boga.

Ustavi se malo pred potrebo, da se kažeš pred vsemi in da te vsi vidijo, da si nenehno v »izložbi«, saj se zaradi nje pozabi na vrednost intimnosti in zbranosti.«

Ustavi se malo pred prevzetnim pogledom, pred bežnim in zaničljivim komentarjem, ki se rodi, ker pozabimo na nežnost, sočutje in spoštovanje za srečanje z drugimi, posebej s tistimi, ki so občutljivi, ranjeni in tudi pogreznjeni v greh in zmoto.

Ustavi se malo pred nujo imeti vse pod nadzorom, vse vedeti, vse porušiti, ki se rodi, ko pozabimo na hvaležnost za dar življenja in za toliko prejetega dobrega.

Ustavi se malo pred oglušujočim hrupom, ki krni in mrtviči naša ušesa ter zaradi njega pozabimo na rodovitno in ustvarjalno moč tišine. (...)

Glej

Glej znamenja, ki preprečujejo, da bi ugasnila dejavna ljubezen, ki ohranjajo živ plamen vere in upanja. Žive obraze nežnosti dobrote in Boga, ki deluje sredi med nami.

Glej obraz naših družin, ki si še naprej dan za dnem z velikim naporom prizadevajo iti naprej v življenju ter sredi pomanjkanja in revščine ne opuščajo nobenega poskusa, da bi naredili iz svojega doma šolo ljubezni.

 Glej obraze, ki nas vprašujejo, naših otrok in mladih, ki so polni prihodnosti in upanja, polni jutrišnjega dne in možnosti, ki terjajo predanost in varstvo. Žive poganjke ljubezni in življenja, ki si vedno utirajo pot sredi naših bednih in sebičnih preračunavanj.

Glej obraze naših ostarelih, razbrazdane zaradi minevanja časa: obraze, ki so prinašalci živega spomina naših ljudi. Obraze dejavne modrosti Boga.

Glej obraze naših bolnih in mnogih, ki skrbijo zanje; obraze, ki nas v svoji ranljivosti ter služenju spominjajo, da vrednost vsake osebe ne more biti nikoli skrčena na vprašanje preračunavanja  ali koristnosti.

Glej skesane obraze mnogih, ki želijo popraviti svoje napake in zmote ter se izhajajoč iz svoje bede in bolečin borijo, da bi preoblikovali situacije ter šli naprej.

Glej in zri obličje Križane Ljubezni, ki je danes s križa še naprej prinašalka upanja; iztegnjena roka za tiste, ki se čutijo križani, ki v lastnem življenju izkušajo težo neuspehov in razočaranj.

  Glej in zri konkretno obličje Kristusa, križanega iz ljubezni do vseh brez razlik. Do vseh? Da, do vseh. Gledati njegovo obličje je povabilo polno upanja v tem postnem času, da bi premagali demone nezaupanja, apatije in vdanosti v usodo. Obličje, ki nas vabi, da bi vzkliknili: »Božje kraljestvo je mogoče!« (...)

Vrni se

Vrni se! Brez strahu: to je ugoden čas za vrnitev domov, hišo "mojega Očeta in vašega Očeta" (prim. Jn 20,17). To je čas, da se pustimo dotakniti v srcu ... Ostati na poti zla je samo vir prividov in žalosti. Pravo življenje je nekaj drugega in naše srce to dobro ve. Bog se ne naveliča in se ne bo naveličal ponujati roke.

 Vrni se brez strahu, da bi izkusil ozdravljujočo in spravno nežnost Boga! Dopusti, da Gospod ozdravi rane greha in dopolni prerokbo, dano našim očetom: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,26).

iz pridige papeža Frančiška na pepelnico 2018

 

 

Arhiv oznanil ...

Bog me ljubibolj kot vsi drugi, toje zanesljivo, ker me že dolga leta obravnava skrajno trdo.

Leon Bloy   vir ...

Povečaj

V Oglej, na Barbano in v Štivan

Romarji iz črniške, kamenjske in kriške župnije smo v soboto, 11. oktobra, v lepem številu (s tremi avtobusi) obiskali kraje, ki so kar najtesneje povezani s pokristjanjenjem zahodnega dela slovenskega narodnega ozemlja.
 
Slovenci smo sicer prejeli krščanstvo iz Salzburga in Kocljeve Panonije, mi, Goričani, Kraševci in Tolminci, pa iz Ogleja.
 
Po letu 811 so cesar Karel Veliki, salzburški nadškof Arno in oglejski patriarh Pavlin II. sklenili, da spadajo pod Oglej vsi kraji južno od Drave – praktično torej vse slovensko narodno ozemlje.
 
Romanje seveda ni bilo namenjeno raziskovanju oglejske zgodovine, temveč obujanju spominov na tisto hojo za Kristusom, ki so se je ob oglejskih misijonarjih in benediktinskih menihih naučili naši predniki. Mi pa naj bi za njimi ne zaostajali.
 
Oklenili so se vere ob mogočnih in prepričljivih vzornikih: ob Mariji, sprva češčeni kot Bogorodici, nato kot Vnebovzeti, apostolih in evangelistih (sv. Marku, Peteru in Pavlu) in seveda ob domačih svetnikih (mučencih Mohorju in Fortunatu, Kanciju, Kancijanu, Kancijanili, Krizogonu, Hilariju in TacijanuKromaciju in drugih). Pozneje tudi ob svetem škofu in patriarhu Pavlinu Oglejskem.
 
Spoznavanje in posnemanje teh vzornikov je bila zanje glavna kateheza, saj jim je bilo življenje svetnikov glavna pridiga in odprta knjiga Svetega pisma.
 
Vero so si ti kristjani utrjevali tudi z romanji na Barbano, v Štivan in na Staro goro pri Čedadu; v 12. in 13. stoletju celo v benediktinski središči Možac in Rožac, pod kateri so spadale nekatere naše zgodnje župnije (črniška, braniška, solkanska). 
 
Oglej preseneča z bogastvom kulturne in religiozne dediščine – rimske in krščanske. Nas je zanimala predvsem krščanska. Posebna pozornost je veljala Poponovi baziliki iz 11. stoletja, nato večkrat obnovljeni cerkvi poganov in krstilnici, v kateri smo obnovili krstne obljube, pa tudi velikemu prostoru okoli svetišča, kjer so nekoč stale mogočne palače in cerkveni uradi, danes pa je tam le 73 metrov visok oglejski zvonik.
 
Po maši, ki sta jo v baziliki darovala kapucin br. Vlado Kolenko in župnik Rafko Klemenčič, smo občudovali mozaik iz 4. stoletja, največjo tovrstno umetnino na Zahodu, ki meri kar 720 m2. Razprostira se v glavni in desni stranski ladji ter je razdeljen na deset ornamentalnih polj. Ponuja številne krščanske simbole raznih živali in rastlin, Jezusa, dobrega pastirja, morske prizore, preroka Jona ter emblem evharistične zmage. Tu so razni človeški liki, razvrščeni po rangu, spolu in starosti. Razumevanje celote pa se nam kljub pomoči Biblije in teologije še vedno izmika. 
 
Poleg ladje omenimo še apsido in privzdignjen prezbiterij. Prezbiterij so ob koncu 15. stoletja obnovili lombardski umetniki. Po potresu leta 1348 je bazilika dobila šilaste loke in okrašene kapitele ter imenitno leseno ostrešje. Pod prezbiterijem je kripta z barvitimi freskami bizantinskih umetnikov.
 
V Ogleju je med letoma 370 in 373 živel naše gore list – sv. Hieronim, ki je zbral skupino Bogu vdanih menihov in v oglejskem semenišču preživel nepozabna leta. Z njim so bili med drugimi še Rufin ter skorajšnja oglejska škofa Valerij (+ 379) in Kromacij (+407). 
 
Leta 381 je bila v Ogleju, tedaj nadškofiji z več kot 30 škofijami, pokrajinska sinoda, ki je med drugim razpravljala o ostankih arianizma na Zahodu.
 
Preseljevanja narodov, vdori Hunov in prihod Langobardov so sklenili zlato dobo oglejske nadškofije. Še več. Nadškofje so bežali v Gradež, kjer je nastalo pomožno patriarško središče, od koder se je pozneje naslov patriarha preselil v Benetke. Oglejski patriarhat je papež ukinil leta 1751, na njegovem ozemlju pa sta nastali goriška in videmska nadškofija. Poslej je v Ogleju le še župnija.
 
Gradež in Barbana sta bili naši naslednji romarski postaji. Gradež predvsem kot pristanišče, s katerega smo z ladjo odpotovali na Barbano.
 
Barbana je lepo in staro romarsko središče, kamor še vedno radi romamo Slovenci. Marsikomu ostane še najbolj v spominu vožnja z ladjico, ki romarje pripelje na majhen otok s frančiškanskim samostanom, Marijino romarsko cerkvijo in kapelo prikazovanja.
 
ŠTIVAN, naselje na slovenskem etničnem ozemlju v občini Devin-
Nabrežina, stoji nad sedmerimi izviri reke Timave. Fons Timavi je bil znan že v antični dobi, nam pa je drag predvsem zaradi cerkve sv. Janeza Krstnika in benediktinskega samostana, ki je stal v bližini. 
 
Romarji so prihajali v Štivan od blizu in daleč, celo iz daljne Bolgarije. Nekateri med njimi so se v 4. ali 5. stoletju podpisali v Markov evangelij, v t. i. Štivanskem ali Čedajskem evangelijarju, ki nam je s koroškimi bratovskimi knjigami ohranil kakšnih 1500 slovanskih (in slovenskih imen), iz katerih so po 11. stoletju nastajali tudi prvi slovenski priimki.
 
V Štivanu smo najprej občudovali letos resnično vodnate izvire, nato pa po drugi svetovni vojni obnovljeno svetišče iz 15. stoletja, s temelji iz 5. stol., saj so mozaiki pod nedavno obnovljenim tlakom še iz tistega časa.
 
Sv. Janez Krstnik v Štivanu je eden izmed najstarejših slovenskih krstnih studencev. Zato smo se prav tu zahvali Bogu, da nas je izbral za svoje ljudstvo, nas po duhovnih voditeljih iz Ogleja in Štivana vzgajal in ob vodah slovenskih rek in potokov krstil za svoje, to je božje otroke. Je nadvse primeren kraj za zahvalo prednikom, ki so krščansko vero sprejeli in nam jo tako skrbno posredovali, da v njej še vedno vztrajamo.
 
Naj ostane še naprej naše temeljno življenjsko vodilo, hrana in zdravilo za medsebojno življenje ter plamenica zoper vsakršno temo, tudi večno.
pb