Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hodi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje. Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!«
Mr 10,20–23

Odlomki Božje besede
na naslednjo nedeljo:
1. berilo: Iz 53,10–11
2. berilo: Heb 4,14–16
evangelij: Mr 10,35–45

 

 

 

 

 

Pritekel je, padel pred njim na kolena

Zakonca nista mogla imeti otrok in sta posvojila dečka – siroto. Rada sta ga imela. Omogočila sta mu šolanje v najboljših zavodih. Fant je imel res srečo, da ga je posvojila taka družina. Po diplomi je dobil dobro službo in kmalu je spoznal čudovito dekle.

Ko sta se nameravala poročiti, je oče hudo zbolel. Sin se je odločil, da poroko odloži, da bi lahko skrbel za bolnega očeta. Oče je izvedel za njegovo namero in ga je poklical k sebi. Sin mu je razložil, da želi skrbeti zanj v bolezni in mu vsaj malo povrniti vse dobro, kar je storil zanj.

Oče mu je dejal: »Kar poroči se. Če bi mi rad povrnil dobro, ki sem ti ga storil, ljubi svojo ženo, kakor sem jaz ljubil tvojo mater, in ljubi svoje otroke, kakor sva midva ljubila tebe. Ko boš najino ljubezen prenesel na svojo družino, nama boš vse povrnil!« *

Tega ni razumel bogati mladenič. Hotel je Bogu povrniti, ne pa dati naprej. Podobno kot tisti, ki je prejel en talent in ga ni bil pripravljen izgubiti. »Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!« (Mt 25,25).

Zanimivo je, da je »pritekel, padel pred njim na kolena …« V evangelijih najdemo le bolne ali obsedene, ki so pritekli k Jezusu. Hiteli so, da bi našli rešitev. Tu pa teče bogat človek. Očitno je bil zelo religiozen, vesten, priden. Hotel je življenje zastaviti odgovorno. Toda: »Eno ti manjka.« Mož ni razumel ljubezni. Ljubezen ti manjka! Ljubezen pa gre skozi druge, ne skozi stvari. Ko tvoja ljubezen izgublja skozi druge, se vtisne tudi v gmotne stvari, tudi imetje. Hiša, v katero je vtisnjena ljubezen, je drugačna. Kosilo, ki je pripravljeno z ljubeznijo skozi druge, je drugačno.

Tudi mi se lahko zelo trudimo. In še služba in šola danes zahtevata vedno več in več. Ali nismo morda tudi mi podobni mladeniču? Gnal ga je občutek, da mu življenje uhaja. Rad bi ga zadržal, da ne bo na koncu videti, kot da ga ni izkoristil. Tudi mi smo v skušnjavi, da bi Boga prosili za recept, kako naj živimo, da bo vsaj nekaj ostalo. Vprašaj se, ali morda svoje vere nisi začel živeti v prikritem strahu, kako boš v odnosu do Boga lahko povrnil. Odnosov ne moreš shraniti. Nobenega odnosa, ne z Bogom ne z ljudmi, ne moreš povrniti.
Kaj naj storim, da dosežem? Jezusov odgovor tudi tebi je preprost: Nič ti ni treba storiti. Samo postani sin, hči. In odšel je žalosten. Večnega življenja ne dosežemo. Kajti sinovstva, hčerinstva ne moreš doseči. Le sprejmeš ga lahko in ga daješ naprej. To je bistvo krščanstva. Tega nima nobena druga vera. Kristus je uresničil samo to, nič drugega. In samo to možnost daje tudi tebi.

župnik

 

* Prim. B. Rustja, Zgodbe kažejo novo pot, Ognjišče, Koper 2018.

Arhiv oznanil ...

 

Mladi so graditelji jutrišnjega dne. Danes iščejo nesebičnost; pripravljeni so jo objeti, ko jo najdejo. Nemogoče se je prizadevati v apostolatu, če nisi človek molitve, če se zavestno ne odpoveduješ samemu sebi in če se ne  podrejaš Božji volji.

sv. mati Terezija   vir ...

Povečaj

V Oglej, na Barbano in v Štivan

Romarji iz črniške, kamenjske in kriške župnije smo v soboto, 11. oktobra, v lepem številu (s tremi avtobusi) obiskali kraje, ki so kar najtesneje povezani s pokristjanjenjem zahodnega dela slovenskega narodnega ozemlja.
 
Slovenci smo sicer prejeli krščanstvo iz Salzburga in Kocljeve Panonije, mi, Goričani, Kraševci in Tolminci, pa iz Ogleja.
 
Po letu 811 so cesar Karel Veliki, salzburški nadškof Arno in oglejski patriarh Pavlin II. sklenili, da spadajo pod Oglej vsi kraji južno od Drave – praktično torej vse slovensko narodno ozemlje.
 
Romanje seveda ni bilo namenjeno raziskovanju oglejske zgodovine, temveč obujanju spominov na tisto hojo za Kristusom, ki so se je ob oglejskih misijonarjih in benediktinskih menihih naučili naši predniki. Mi pa naj bi za njimi ne zaostajali.
 
Oklenili so se vere ob mogočnih in prepričljivih vzornikih: ob Mariji, sprva češčeni kot Bogorodici, nato kot Vnebovzeti, apostolih in evangelistih (sv. Marku, Peteru in Pavlu) in seveda ob domačih svetnikih (mučencih Mohorju in Fortunatu, Kanciju, Kancijanu, Kancijanili, Krizogonu, Hilariju in TacijanuKromaciju in drugih). Pozneje tudi ob svetem škofu in patriarhu Pavlinu Oglejskem.
 
Spoznavanje in posnemanje teh vzornikov je bila zanje glavna kateheza, saj jim je bilo življenje svetnikov glavna pridiga in odprta knjiga Svetega pisma.
 
Vero so si ti kristjani utrjevali tudi z romanji na Barbano, v Štivan in na Staro goro pri Čedadu; v 12. in 13. stoletju celo v benediktinski središči Možac in Rožac, pod kateri so spadale nekatere naše zgodnje župnije (črniška, braniška, solkanska). 
 
Oglej preseneča z bogastvom kulturne in religiozne dediščine – rimske in krščanske. Nas je zanimala predvsem krščanska. Posebna pozornost je veljala Poponovi baziliki iz 11. stoletja, nato večkrat obnovljeni cerkvi poganov in krstilnici, v kateri smo obnovili krstne obljube, pa tudi velikemu prostoru okoli svetišča, kjer so nekoč stale mogočne palače in cerkveni uradi, danes pa je tam le 73 metrov visok oglejski zvonik.
 
Po maši, ki sta jo v baziliki darovala kapucin br. Vlado Kolenko in župnik Rafko Klemenčič, smo občudovali mozaik iz 4. stoletja, največjo tovrstno umetnino na Zahodu, ki meri kar 720 m2. Razprostira se v glavni in desni stranski ladji ter je razdeljen na deset ornamentalnih polj. Ponuja številne krščanske simbole raznih živali in rastlin, Jezusa, dobrega pastirja, morske prizore, preroka Jona ter emblem evharistične zmage. Tu so razni človeški liki, razvrščeni po rangu, spolu in starosti. Razumevanje celote pa se nam kljub pomoči Biblije in teologije še vedno izmika. 
 
Poleg ladje omenimo še apsido in privzdignjen prezbiterij. Prezbiterij so ob koncu 15. stoletja obnovili lombardski umetniki. Po potresu leta 1348 je bazilika dobila šilaste loke in okrašene kapitele ter imenitno leseno ostrešje. Pod prezbiterijem je kripta z barvitimi freskami bizantinskih umetnikov.
 
V Ogleju je med letoma 370 in 373 živel naše gore list – sv. Hieronim, ki je zbral skupino Bogu vdanih menihov in v oglejskem semenišču preživel nepozabna leta. Z njim so bili med drugimi še Rufin ter skorajšnja oglejska škofa Valerij (+ 379) in Kromacij (+407). 
 
Leta 381 je bila v Ogleju, tedaj nadškofiji z več kot 30 škofijami, pokrajinska sinoda, ki je med drugim razpravljala o ostankih arianizma na Zahodu.
 
Preseljevanja narodov, vdori Hunov in prihod Langobardov so sklenili zlato dobo oglejske nadškofije. Še več. Nadškofje so bežali v Gradež, kjer je nastalo pomožno patriarško središče, od koder se je pozneje naslov patriarha preselil v Benetke. Oglejski patriarhat je papež ukinil leta 1751, na njegovem ozemlju pa sta nastali goriška in videmska nadškofija. Poslej je v Ogleju le še župnija.
 
Gradež in Barbana sta bili naši naslednji romarski postaji. Gradež predvsem kot pristanišče, s katerega smo z ladjo odpotovali na Barbano.
 
Barbana je lepo in staro romarsko središče, kamor še vedno radi romamo Slovenci. Marsikomu ostane še najbolj v spominu vožnja z ladjico, ki romarje pripelje na majhen otok s frančiškanskim samostanom, Marijino romarsko cerkvijo in kapelo prikazovanja.
 
ŠTIVAN, naselje na slovenskem etničnem ozemlju v občini Devin-
Nabrežina, stoji nad sedmerimi izviri reke Timave. Fons Timavi je bil znan že v antični dobi, nam pa je drag predvsem zaradi cerkve sv. Janeza Krstnika in benediktinskega samostana, ki je stal v bližini. 
 
Romarji so prihajali v Štivan od blizu in daleč, celo iz daljne Bolgarije. Nekateri med njimi so se v 4. ali 5. stoletju podpisali v Markov evangelij, v t. i. Štivanskem ali Čedajskem evangelijarju, ki nam je s koroškimi bratovskimi knjigami ohranil kakšnih 1500 slovanskih (in slovenskih imen), iz katerih so po 11. stoletju nastajali tudi prvi slovenski priimki.
 
V Štivanu smo najprej občudovali letos resnično vodnate izvire, nato pa po drugi svetovni vojni obnovljeno svetišče iz 15. stoletja, s temelji iz 5. stol., saj so mozaiki pod nedavno obnovljenim tlakom še iz tistega časa.
 
Sv. Janez Krstnik v Štivanu je eden izmed najstarejših slovenskih krstnih studencev. Zato smo se prav tu zahvali Bogu, da nas je izbral za svoje ljudstvo, nas po duhovnih voditeljih iz Ogleja in Štivana vzgajal in ob vodah slovenskih rek in potokov krstil za svoje, to je božje otroke. Je nadvse primeren kraj za zahvalo prednikom, ki so krščansko vero sprejeli in nam jo tako skrbno posredovali, da v njej še vedno vztrajamo.
 
Naj ostane še naprej naše temeljno življenjsko vodilo, hrana in zdravilo za medsebojno življenje ter plamenica zoper vsakršno temo, tudi večno.
pb