Vremenska napoved
Ajdovšcina

ŽUPNIJA KAMNJE
Kamnje 52
5263 Dobravlje
(05)368 80 20

Vedno aktualno

Prijava

Župnija Kamnje in Črniče

Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, vedite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«
Mr 13,28–32

Odlomki Božje besede
na nedeljo Kristusa Kralja:
1. berilo: Dan 7,13–14
2. berilo: Raz 1,5–8
evangelij: Jn 18,33b–37
 

 

 

 

 

 

Ne morem sam postati ponižen

Arški župnik Vianney je rad povedal znano zgodbo: Nekega dne se je satan pojavil pred sv. Makarijem. Puščavniku je dejal: »Makarij, iz tebe izhaja neka posebna moč in zaradi nje ti ne morem nič. Vse, kar delaš, lahko naredim tudi jaz. Ti se postiš, tudi jaz ne jem. Ti pogosto bediš, tudi jaz ne spim. Je pa nekaj, s čimer me premagaš.« »In kaj je to?« vpraša puščavnik. »Tvoja ponižnost. Te jaz ne premorem, zato ti ne morem škodovati.«

Hudič je padli angel. Njegova sreča je bila v tem, da je služil Bogu. Podobno kot pridevnik služi samostalniku. Sam od sebe ne pomeni nič. Če rečem »lep«, nisem še nič povedal. Pridevnik zaživi, ko je v navezi s samostalnikom. To služenje je Bog pripravil tudi nam, to je naša prihodnost.

Ko je angel rekel »Ne bom služil!« in Bogu obrnil hrbet, se je znašel brez ljubezni. Pridevnik brez samostalnika ne obstane. Satan zato sedaj potrebuje nekoga, na katerega bi se lahko priključil. Najde ga v človeku, ki ga je Bog ustvaril svobodnega. Ker do Boga več ne more, hoče narediti človeka za boga. Trenutno mu to kar dobro uspeva. Potrebuje nas, da bi lahko spet nekaj postal, nekaj bil. »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog« (1 Mz 3,5).

Zato na podobah nadangela Mihaela beremo njegov vzklik: »Kdo kakor Bog«. To je resnična ponižnost. Le dve možnosti sta, da jaz postanem bog ali da Bog ostaja Bog. Človek ne more postati ponižen sam, brez drugega. V življenju ne moreš postati ponižen samostalnik. Lahko pa se boriš, da bi sam nekaj postal, in nazadnje ostaneš zelo popoln pridevnik, brez samostalnika. Ljudi okoli sebe boš vedno manj ljubil in jih namesto tega vedno bolj uporabljal. Boga boš vedno manj ljubil in ga samo še potreboval zase, ko ti bo prišel prav. Ko človek ne verjame več v Božje kraljestvo, njegov svet, gradi le še svoj svet.

Zato Jezus pripoveduje o podobi sveta, ki mineva. Zgodovina, ki se podira, je največja šola ponižnosti. Predstave in pričakovanja, ki se nam podirajo, so šola pristne ponižnosti in nas spominjajo, da potrebujemo drug drugega. To bodo naša nebesa, to bo naš način življenja onstran. »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu.« Hudič nima več prihodnosti, ker je sam. Ti pa jo imaš. Glej torej z Jezusom v prihodnost in uči se od smokvinega drevesa.

župnik

 

 

Arhiv oznanil ...

 

Kdor moli s srcem, ne misli na besede, ki jih izgovarja, ampak na Boga, s katerim se pogovarja.

sv. Frančišek Saleški   vir...

Povečaj

19. nedelja med letom, 12. avgusta 2012

Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti:
›Iz nebes sem prišel.‹ « Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan.
Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje.«

(Jn 6,41–47)

Odlomki Božje besede na 20. nedeljo med letom:
1. berilo: Prg 9,1–6
2. berilo Ef 5,15–20
evangelij: Jn 6,51–58

 

 

Kaj je res?

Zgodba pripoveduje o turistu, ki je zašel v puščavi. Po dolgem blodenju je žejen zagledal težko pričakovano oazo z vodo. Mislil si je sam pri sebi: to ne more biti res, gotovo je privid, sedaj se mi že meša in z mano je konec. Ko so ga našli mrtvega, so se čudili, nekdo pa je pripomnil: »Ni verjel, škoda, bil je pač sodoben človek.«

Jezus je govoril, ljudje pa so godrnjali: »Ali ni to Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo ...« Bili so preveč »pametni«. »Mi vemo!« je pogost odmev tudi našega časa. Sodobni ljudje veliko vemo, govorimo, slišimo, gledamo, primerjamo. Mislimo, da bomo »pogruntali« življenje, toda življenje teče in prej umremo. Vemo, a ne vidimo. Gledamo veliko, toda »videti« največkrat pomeni le še čutno podobo: »Ali ni to Jožefov sin ...« Če pa zaslutimo nekaj »čez«, se nam zdi utvara, ne verjamemo. Ne odpravimo se naprej, da bi se najedli in odžejali. Človek raje čaka, da bo samo od sebe prišlo nekaj novega, izrednega, trdnega. In umre pred izvirom, ne da bi zares živel. Marijino vnebovzetje lahko  postane le še pobožna, zgolj poučna zgodbica iz preteklosti, ne pa cilj, ki je resnično pred nami.

Zato Jezus govori o kruhu. Najprej je treba stopiti in se znajti v odnosu z njim, potem ga lahko začneš spoznavati. Tudi s človekom moraš najprej biti, da ga lahko spoznavaš. Zato danes bolj kot suhoparne resnice potrebujemo kruha. V današnji zmešnjavi ne boš nikoli prišel do gotovosti, kaj je res in kaj ni, če se ne odpraviš na pot. Le kdor išče, najde. Potrebuješ najprej hrano, da lahko greš naprej. Ob vsej zmedi nam lahko zmanjka notranje hrane: »Nima smisla iskati, rajši bom sam skupaj sestavil razlago in v njej bolj varno počival. Iskati ni varno, nič več ni trdno, tako bom vsaj nekaj imel ...«

Čeprav je okoli nas huda (ne le zunanja) suša, je voda veliko bliže, kot se zdi. Zato se ne zapletaj v skušnjavo, pojdi naprej.

                                                        župnik